Začela se je leta 2002. Slovenska histerija glede visokih plač namreč. V tistem času je javnost izvedela, da naj bi imel takratni šef Vzajemne France Arhar 3,1 milijona tolarjev (12.500 evrov) bruto plače. Arhar, ki je tedaj tekmoval za predsednika republike, je takoj propadel kot kandidat. Letos se je lahko javnost zgražala nad milijonsko (v evrih) nagrado bivšega šefa Nove Ljubljanske banke Marjana Kramarja. Politika je zajezdila val javnega ogorčenja in gospodje so kar tekmovali, kdo bo imel bolj izvirno idejo, kako Kramarju izpuliti tisti milijon in ga vrniti v "javno blagajno".

Posledici sta dve: prvič, poslej so visoke menedžerske plače zelo visoko obdavčene, in drugič, nihče ni več varen. Vsakemu pod nos vržejo delavke Gorenja ali Mure. Tisti, ki ima plačo, je kriv, medijski spektakli pa so neizbežni. Za kogarkoli je mogoče reči, da je "nesramno obogatel" ali pa da ima "nesramno visoko plačo". Ne samo, ko je govor o tajkunih, ampak tudi, ko gre za bolj koristne poklice. Minister za zdravje Borut Miklavčič je denimo zobozdravnikom, ki so izrazili nezadovoljstvo, oponesel, naj si ogledajo, koliko zaslužijo. Tudi drugi zdravniki so izpostavljeni zaradi najvišjih prejemkov v javnem sektorju. Ustvarja se vtis, da je plača/mezda podarjena, ne zaslužena.

To je bumerang dohodkovnih absurdov v preteklih letih "večne rasti". Kapital je postal vreden več kot delo. Predsedniki uprav velikih korporacij, predvsem bank, po celotnem zahodnem svetu so s svojimi prejemki, bonitetami in nagradami presegli vse sprejemljive okvire. Izgubili so stik z realnostjo. Morda je čas, da se spet spomnimo na dogodivščino šefov ameriške avtomobilske industrije, ki so v Washington prileteli s zasebnimi reaktivci, potem pa kongres prosili za državno pomoč. Enako je v Sloveniji. Pod poslovno stavbo Petrola (v škripcih) boste v zadnjih tednih lahko občudovali nov službeni vozni park nove uprave. Res je razlika med Kryžanowskim in Svetelškom. Prvi je prisegal na audije, drugi očitno raje vozi BMW.

So si "mene-in-tebe-žerji", ki so cepljeni na rezanje stroškov, ko gre za delavce, kdaj postavili vprašanje, ali so velike limuzine za 80.000 evrov upravičen poslovni strošek podjetja? Kaj in komu "mene-in-tebe-žerji" z njimi sploh dokazujejo? Ali je poslovno in praktično opravičljivo, da šef medijskega podjetja, ki se giblje večinoma po poslovnem parketu, na stroške podjetja vozi velikega in zmogljivega terenca, medtem ko se snemalci, ki so dnevno in v vsakem vremenu na terenu, cijazijo s starimi kantami a la clio? Tu ni več logike in tudi kriza prav nič ne pomaga k vrnitvi zdrave pameti.

Popolnoma se je izkrivilo merilo, koliko je katero delo vredno, družbeno pomembno in potrebno. Poslanec dr. Gorenak bo znal povedati, kako dobivajo sodniki višje plače v času, ko imajo "delavci Mure, Gorenja, Steklarske nove ali še kateri nič". Primerjati delo sodnika z delom šivilje v Muri je deplasirano in zlobno, vredno tega, kar je postal dr. Gorenak.

Pa poglejmo, o kakšnih številkah v resnici govorimo. Gorenjevi delavci se bodo očitno izpogajali za 600 evrov plače - delo za tekočim trakom. Sodnik začetnik, diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, zasluži 950 evrov. Za boljšo predstavo navedimo še primer kazenske sodnice z 18 leti delovne dobe, ki je prejela avgustovsko plačo za redno delo v višini 1.472,44 evra neto (2.687,92 bruto). Poslanec doktor Gorenak je prejel septembrsko plačo v višini 4.826,66 evra bruto (čez palec je to več kot 3000 evrov neto). Sodnica: 1.472 evrov vs. poslanec Gorenak: 3000 evrov. To ni primerljiva plača poslanca in sodnika, kot zahteva ustava.

Za dr. Gorenaka, celotna generalštaba SDS in SNS ter vse druge poslance imamo odličen predlog. Namesto referenduma o sodniških plačah naj si poslanci sami znižajo plače na raven sedanjih sodniških plač. Ko bo imel Jelinčič namesto sedanjih 5.022,68 evra bruto 2.800 evrov bruto mesečne plače, bomo lahko govorili o primerljivosti. Ta poteza bo populistično všečna, učinkovita in tudi blagodejna do javne blagajne, za katero doktor in drugi izražajo tolikšno skrb, kadar gre za plače drugih, ne pa njihovih. Ustava namreč ne določa, da morajo biti plače poslancev in sodnikov primerljivo visoke. Lahko so tudi primerljivo nizke.