Za video, ki zavzema velik del njenega ustvarjanja, uporablja formalni videojezik, ki bi bil lahko značilen za Nam June Paika ali pri nas za Nevena Kordo. Avtoričin odnos do uporabe videotehnik semplanja/sekvencioniranja in chroma keyanja lahko na primer jasno razberemo v instalaciji System Cassio:pia. Ta instalacija je orjaški kovinski steber, ki spominja na okorne robote iz zgodnjih znanstvenofantastičnih filmov, s številnimi belimi, rdečimi in modrimi žarnicami ter videoekrani. Čeprav se umetnica, kot rečeno, ukvarja z vplivom tehnologij na percepcijo človeka, vedno izhaja tudi iz zelo intimnih zgodb. Rahlo humorno pravi, da je ta "totem" slovo od njene umetniške nezrelosti. Dejansko pa delo govori o medijskem spominu in njenih prvih soočenjih z mediji v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je bila televizija njeno edino okno v medijske poljane. Z videomontažo je drobce sekvenc iz pop ikonografije različnih nanizank tistega časa uredila v jasen sistem.

V tekstu na svojem blogu (majasmrekar.blogspot.com), ki je del projekta Imaginarij elektromagnetnih transformacij, je zelo natančno zapisala: "Če je film fikcija realnosti in video realnost fikcije, potem je videoikonografija nosilec realnosti te fikcije." Glavni okvir njenih del je obravnava "potujitve", torej tistega stanja posameznika v družbi, ki je nezaveden, tih, skrit, a izjemno nevaren in srhljiv. V delih ne prireja realnosti, ampak pokaže, kako smo odtujeni sami od sebe. Govori o razlogih za občutke osebne neizpolnjenosti, ki je ne znamo poimenovati, torej o iracionalni obliki bivanja, ki se zdi samoumevna, a je izvor celega kompleksa družbenih problemov in nasilja.

Seveda je Maja Smrekar navdušenka nad filmsko znanstveno fantastiko, ki ji govori o tem, kako funkcionira utopija, z ideali in s sistemi moči. Vsebinsko se vedno dotika tem, ki jo v družbi provocirajo, na eni strani zabavajo, a zaradi različnih oblik nasilja predvsem strašijo. Pri procesu njenega umetniškega ustvarjanja je poleg intimnih intenc pomembna tudi produkcijska realnost, saj je njeno delo tehnično zelo zahtevno. Povezuje se z umetniki in programerji, kot sta Miha Tomšič in Luka Prinčič, ter producenti Galerijo Kapelica, Multimedijskim centrom Kiberpipa, Zavodom Aksioma in drugimi, ki ji glede na produkcijske zmožnosti omogočajo tehnično in materialno podporo. Zaveda se, da pri delu ni neodvisna, hkrati pa svoje delo vedno obravnava s pozicije opravnomočene ženske. To pozicijo bo tematizirala tudi prihodnji torek v razstavnem projektu Muzejeve sanje v Tobačnem muzeju Ljubljana. Oblikovala bo hibridno postavitev, v kateri bo popularne podobe in zgodovino tobačnih delavk cigararic reartikulirala skozi perspektivo družbenokritičnega projekta.

Maja Smrekar oblikuje video v realnem času tako v galerijskih kot tudi v klubskih prostorih. Med letoma 2006 in 2008 je bila članica avdiovizualne skupine Sindikat, od letos pa je del avdiovizualne skupine ULTRAWax, kjer nastopa pod psevdonimom VJ Delta Nu. Pred kratkim je za Pojmovnik slovenske umetnosti 1945-2005 med drugim napisala tudi kratko, a bogato zgodovino VJ (video jockey) umetnosti od Nevena Korde in Borghesie, Laibacha, Stanke Brljevič, skupin Codeep in Sidewalk do umetnici sočasnih VJ-praks.