Zato je tudi razumljivo, da je pogosto posegel po fotografski kameri, ki mu je omogočila enooki pogled; vendar pa ni zavezan izključno fotografiji, temveč je uporabo medija prilagodi posameznemu delu. Razumljivo je tudi njegovo prisvajanje (apropriacija) podob iz kanona likovne umetnosti, saj je to edina metoda, s katero se jim lahko približa.

A Košir se ne ukvarja z oživljanjem mojstrovin, temveč z njihovim družbenim statusom. V muzejih - sodobnih svetiščih - ga je globoko prizadel odnos obiskovalcev, ki dela konzumirajo površno in večinoma popolnoma spregledajo njihovo poetično bistvo. Pod vplivom teh likovnih idealov in razočaranja nad umetnostnim sistemom sta nastala fotografska cikla Museum in Masterpiece. V prvem je z veliko natančnostjo fotografiral rekonstrukcije tihožitij Caravaggia, Cotana, Zurberana in Pereda iz prve polovice 16. stoletja in jih razstavil v zlatih okvirih na rdečem ozadju. V ciklu Masterpiece ga ni zanimala zgolj možnost revitalizacije umetnosti, temveč človekova sposobnost videnja. Umetnik namreč meni, da smo tako zasičeni z vizualnimi podobami, da nismo več sposobni analitičnega pogleda in nekritične konzumacije podob. Tisočkrat videne reprodukcije velikih kiparskih del, kot so Samotraška Nike, Miloška Venera ter Michelangelova Pieta in David, so ustvarile v naših možganih mentalno podobo, ki nam preprečuje, da bi lahko ta dela resnično videli in dojeli. Sveta namreč ne vidimo takega, kot je, ampak kot zmes naših izkušenj, znanja, predsodkov, zmot.

Umetnik nam je to zelo nazorno predstavil s fotografskim ciklom, kjer je spet rekonstruiral videz umetnine. Po stojnicah z malimi mavčnimi kipi in na svetovnem spletu je poiskal pogosto zelo absurdne in zmaličene odlitke omenjenih kipov, natančno izdelal maketo galerijskega prostora in jih fotografiral kot profesionalni posnetek za reprodukcije v tiskovinah. V fotografijah vsakdo prepozna pomembno likovno delo iz zgodovine umetnosti, čeprav je to predvsem pri Davidu, ki je najbolj zlorabljen, naravnost absurdna izmaličena forma, ki nima z originalom nobene skupne točke. Sama materialnost mojstrovine je torej postala popolnoma izpraznjena, saj jo je popularna kultura zreducirala na pozunanjeno tržno znamko. Bistvo umetniškega dela za Koširja pa je neposredna izkušnja in ne sama materialna realnost, zato v zadnjem letu raziskuje tudi druge čute in ne le vidnih senzorjev.