Upam, da so vsaj pobudniki tiste peticije za Kino Šiška, ki sem jo pred leti dobil v podpis, zadovoljni z dosežkom. Ne bi bil zadovoljen, če niso. Z referendumi in peticijami imam namreč silne težave. Vprašanja se mi praviloma zdijo prezahtevna, zato svojega podpisa ne dam zlahka. Od tedaj naprej sem občasno opazil kaj o razhajanjih interesov plesne in rockovske srenje, sicer pa zgodbe Kina Šiška nisem spremljal. A če danes, v tem slavnostnem trenutku, obudim spomin, je bila osnovna ideja podjetja takrat takšna, da naj bi Ljubljana dobila kakovostno srednje veliko dvorano.

Dvorano za kakih 2000 ljudi, ki bi se zdela ljudem privlačna in v kateri bi koncertni promotorji lahko z dobičkom delali srednje velike koncerte, kar naj bi pomenilo, da bi se taki dogodki vsem nam v veselje redno dogajali. No, kot berem, bo dvorana sprejela le 800 duš in moja resda vodmatsko predmestna pamet mi govori, da namen, ki me je prepričal pred leti, pravzaprav ni dosežen. Ljubljana ni dobila srednje velike dvorane, ampak kvečjemu napol srednje veliko dvorano, kakršnih pa imamo, resnici na ljubo, že nekaj. Simpl, kot konec računalniške igrice.

Bi se pa ob pričujočem prazniku urbanosti vendarle obregnil ob v teh dneh presenetljivo številna mnenja, ki zgodovino Kina Šiška predstavljajo kot zgodovino kina, v katerem so se vrteli pogrošni, drugorazredni in malodane neurbani filmi. Gre namreč za podobno politično korektno arty lahkotno iz proračunskih sredstev dotirano napihovanje, kakršnega sem opazil že v primeru odprtja art kina. In zaradi tega bi rekel vsaj dvoje. Prvič, da so prav kung fu filmi, Bud in Spencer, mehka erotika in kar je še podobnega pofla, ki se je uspešno vrtel tako v provinci kot v mestih, naredili veliko za izravnavo kulturoloških razlik med mestom in provinco. Vsaj meni se to zdi koristno, kajti več kot je ljudi s podobno kodifikacijo, več je možnosti za dobro komunikacijo. Skratka, kung fu je bil urban in alter.

Vključno s preizkušanjem brc v smetnjake in telefonske govorilnice. In drugič, moti me ignoranca dejstva, da v teh časih tako čislana neameriška oziroma evropska produkcija bržkone ni bila nikoli močnejša kot v časih, ko so bile prav tako še polno aktivne evro erotične kraljice, vključno s Silvijo Kristel. A Jane Fonda? Dajte no?! Mag. M. Štefančič, sicer odrasel v Logatcu, je zame najbolj relevanten filmski kritik pri nas. Med drugim tudi zato, ker mi je, ko sem ga nekoč vprašal, ali po naključju ve tudi za film Apachi, "ž" western, ki sem si ga ob koncu drugega razreda osnovne šole lahko šel v Triglav ogledati solo, iz prve izstrelil ime režiserja. Temu se reče poznavalec. Ne samo filma, ampak pop umetnosti nasploh. Z drugimi besedami. Če bi več teh domačijskih genijev takrat, ko je bilo treba, predelalo tudi "pofl in šund", bi se tukajšnja pop umetniška dela, ki nas imajo namen zabavati, pa vsaj mene v glavnem ne, bolj približala osnovni prepričljivosti Zmajevega gnezda ter posledično manj iskala alibi za svojo ponesrečenost v tako imenovanem artu. Seveda pa vse najboljše.