Glede smiselnosti določbe novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), po kateri zasebni šoli ne pripadajo javna sredstva, če je zaradi nje ogrožen obstoj edine javne osnovne ali glasbene šole v istem šolskem okolišu, ob dejstvu, da se v Sloveniji tak primer še ni zgodil, Lukšič odgovarja, da so na ministrstvu s to določbo hoteli opozoriti slovensko javnost, da je treba javnim šolam namenjati posebno skrb.

Po njegovi oceni so javne šole v Sloveniji dobre, prav tako je prostor za spremembo javnih šol odprt. "Vzbujati neko iluzijo v slovenskem prostoru, da je možno z odpiranjem prostorov v privatno sfero dobiti kaj boljšega, kar imamo in lahko razvijemo, se mi zdi nekorektno," je dejal.

Dejstvo, da zasebne osnovne šole v Sloveniji ne ogrožajo nobenega šolskega okoliša, se mu zdi dobro. Z omenjeno določbo novele zakona so po njegovih besedah na ministrstvu hoteli zamejiti, da ne bi katera koli zasebna osnovna šola pomislila, da bi začela tekmovati z javno osnovno šolo v svojem šolskem okolišu.

V primeru povečanega vpisovanja otrok v zasebne šole v določenem šolskem okolišu na račun zmanjševanja vpisa v javne šole v istem okolišu bi najprej pogledali, kaj je narobe s to osnovno šolo, je dejal. Če bi se izkazalo, da je zasebna šola boljša in starši svoje otroke vanjo vpisujejo zaradi tega, bi morali sprejeti takšne ukrepe, da bi javno šolo v istem okolišu izboljšali.

"Bitka, ki bi jo mi borili na tem področju, ni ideološke narave," je poudaril in dodal, da so odgovorni ponuditi vsem ljudem kvalitetno javno šolo. "To je predvsem obveza za nas, ne pa grožnja zasebnim šolam," poudarja minister.

Na vprašanje, ali je omenjena določba spremembe zakona sploh smiselna glede na to, da je ustavno sodišče leta 2001 podalo mnenje, da obstoj šole ni ogrožen takrat ko bi bilo za to šolo manj otrok, ampak takrat ko je premalo finančnih sredstev, je minister dejal, da imajo odločbe ustavnega sodišča svojo težo in je prav, da jih šolska politika upošteva. Sam pa sicer to odločbo ustavnega sodišča razume kot v dobrobit in podporo šolski politiki.

Glede morebitne diskriminacije pri neenakem državnem financiranju zasebnih šol - nekaterim namreč država izvajanje izobraževalnega programa financira 100-odstotno, nekaterim pa 85-odstotno -, je minister izjavil: "Vsak se zase odloči, kam bo svojega otroka vpisal in s svojo odločitvijo sprejme tudi obveze, ki s tem pridejo."

Sicer priznava, da neenotno financiranje zasebnih šol "pravno-formalno stoji", ureditev pa je, kot pravi, "skregana z zdravo pametjo". Gotovo bi se dalo to poenotiti in vsem zasebnim šolam zagotoviti 85-odstotno državno financiranje, je dejal. Ob tem pa izpostavlja, da si tega ne želijo tisti, katerim šola za izvajanje izobraževalnega programa zagotavlja 100-odstotno financiranje.

Sam meni, da bi morale zasebne iniciative v šolstvo vložiti več tudi pri financiranju, ne pa samo pri podajanju idej. Interes šolske politike je, da se s podeljevanjem koncesij, pridobijo tudi nova finančna sredstva, ne pa samo nov, drugačen program. Tisti, ki v svoj program verjame, naj ga tudi v določenem deležu financira, pravi minister.

Po njegovi oceni vse šole s koncesijo delajo zelo dobro in javnost nima nobenega razloga, da bi gojila strah pred tem, da lahko obstoj zasebnih šol ogrozi kakovost javnih šol.

Glede spremembe sestave svetov javnih vrtcev in šol, ki jo uvaja poleti sprejeta novela zakona, pa se po njegovem mnenju v šolstvo vrača praksa, ki je desetletje dobro delovala. Ob spremembi ZOFVI leta 2006 ni nihče delal analize in ugotovil, da je model, po katerem v šolskem svetu sedijo trije predstavniki ustanovitelja zavoda, trije predstavniki staršev in pet predstavnikov učiteljev, slab, je dejal. Zato minister sklepa, da je bila takratna sprememba uvedena politično.

Partnerstvo, ki obstaja med starši, skupnostjo in učitelji, je po njegovem mnenju po tokratni spremembi zakona ohranjeno, vendar ima znotraj partnerstva vsak posebno vlogo in posebno težo, največ pa učitelji. V šoli teče pedagoški proces, za katerega so najbolj odgovorni učitelji, poudarja minister. Hkrati pripomni, da se v šoli ne odvija neka dejavnost, na katero bi starši imeli enak vpliv, kot ga imajo učitelji.

Nasprotniki spremembe sestave sveta šol so svoja stališča argumentirali predvsem s tem, da smo ljudje kot državljani izenačeni in da imamo kot državljani enako pravico do odločanja v šolskem okolju, navaja Lukšič. S tem se sam ne strinja in meni, da morajo imeti tisti, ki nosijo glavno odgovornost, tudi večjo odgovornost pri upravljanju šol.

Nekateri kritiki spremembe zakona menijo, da bi lahko s spremenjeno sestavo sveta šol prišlo do konflikta interesov. S spremembo imajo uslužbenci šol namreč relativno večino v sestavi sveta šole, katerega funkcija je med drugim tudi ta, da potrjuje in razrešuje ravnatelja. Ker slednji odloča o napredovanju in morebitnih stimulacijah zaposlenim, kritiki opozarjajo, da bi lahko s potrditvijo določenega ravnatelja ta v zameno dajal višje plače in omogočil napredovanja.

Na te kritike Lukšič odgovarja, da so takšni dogodki sicer možni. Vendar je po njegovem mnenju možno, da na položaj ravnatelja pridejo napačni ljudje po tej sestavi sveta ali pa po sestavi sveta, kakršna je veljala s spremembo zakona leta 2006. Nadaljuje, da je lahko napačni ravnatelj imenovan tudi v sistemu, ko ga imenuje minister ali pa celo v sistemu, kjer so trije različni vmesni mehanizmi, ki naj bi omogočili ustrezno izbiro kadra.

Sam vidi veliko vprašanje v tem, kako zagotoviti volitve ravnatelja na način, da bodo v resnici na ta mesta prihajali najbolj ambiciozni ljudje, ki bodo hkrati znali s skupnostjo, učitelji in dijaki živeti in voditi šolo.

Težava nastane predvsem takrat, ko "pride do simbioze med skupnostjo, starši in učitelji in ravnateljem in sicer v odsotnosti kakršnega koli ambicioznega programa", ocenjuje. Že sedaj se je dogajalo, da so ravnatelji pravzaprav sami sebe postavljali na položaj, trdi Lukšič. Pojasni namreč, da so ravnatelji oblikovali trdno in stalno koalicijo neambicioznega kolektiva, neambicioznega programa šole, neambicioznega lokalne skupnosti in neambicioznih staršev, s čimer dobimo šolo, ki se nikamor ne gane. "To je največja tragika," poudarja.

Na vprašanje zakaj v pripravo sprememb ZOFVI šolsko ministrstvo ni vključilo tudi strokovnega sveta za splošno izobraževanje, je dejal, da je imel obstoječi strokovni svet možnost izraziti svoje stališče že ob spremembi zakona 2006.

Spraševati akterje s prejšnjega mandata, ki so spreminjali proti soglasju učiteljskega sindikata, dijaške skupnosti, zveze ravnateljev, enostavno ni imelo nobenega smisla, je prepričan.

Na očitke predsednika strokovnega sveta za splošno izobraževanje Janeza Mežana, da so bile spremembe zakona uvedene prehitro in bi jih bilo treba bolje premisliti, Lukšič odgovarja, da so omenjene spremembe prediskutirali že ob spremembi zakona leta 2006. "Kakšna dodatna, širša razprava, ki bi izčistila pozicije, bi bila nepotrebna, ker je bila ta že opravljena," je še dejal minister.