Incident, v katerem je bil od teh psov obklan naš občan, sam po sebi niti ne bi bil toliko tragičen, ob tem, da se nesreče z mnogo večjo tragiko dogajajo pri nas vsakodnevno, pa nimajo tako gromozanske pozornosti. Tu pa, izgleda, se je zaradi vpletanja dela nečastne politike, nečastne veterinarske stroke in obče znane sprenevedavosti pravne in pravniške stroke dvignil vihar različnih gledanj na ta očitno bizarni problem, ki meče kaj slabo luč na korektnost in pravičnost vodenja naše države.

Na prvem mestu je treba poudariti, da večini občanov ni jasno, kako je mogoče, da ima to brezmejno pasje ljubiteljstvo, ta hobi posameznika, ki služi nič drugemu kot egoističnemu igranju in uživanju, tako intenzivno zagovarjanje pri prej omenjenih krogih, istočasno pa je prezrta osnovna pravica ljudi do osebne varnosti in zaščite pred nevarnimi psi. Hvala za tako državo!

Drugo, evtanazija psov, ki jo je na podlagi zakona in moralne odgovornosti odredila veterinarska služba, se nikakor ne sme razumeti kot kaznovanje psov za napravljen greh, kar neki krogi vztrajno prepričujejo občane. Evtanazija je skrajni preventivni poseg, ki naj v prihodnje dokončno prepreči tragedije, kot je bila ta zadnja, čeprav ti psi v resnici niso nič krivi, saj niso čuteča in razmišljujoča bitja, njihova napadalnost in krvoločnost jim je prirojena, del tega pa tudi pridobljena zaradi napačne vzgoje in kot taki neposredno ogrožajo ljudi, kot se je tokrat izkazalo.

In tretje: zakon je zakon, in tega je treba spoštovati brez popustljivosti. Tako je in tako mora biti. Drugače se pojavi nered, nepravičnost in neenakost pred zakonom, pojavijo se korupcija, lobiranje, protekcija za tiste, ki so bližje oblasti. Človek si ne more kaj, da ne bi prav pri tem zadnjem primeru resno občutil močne pritiske nekih prav močnih (!) funkcionarjev, da bi zaobšli zakon. In to prav tistih, ki bi še najbolj morali zaradi svojih visokih položajev stati na okopih čuvarjev zakona. Vsa čast tistemu delu veterinarske stroke, ki odločno vztraja na svoji korektni strokovni, moralni in pravni odločitvi, kar pa na žalost ni mogoče priznati najvišjim upravnim organom, kot je VURS, vključno z ministrstvom za kmetijstvo, ki ga vodi veterinar.

Sapienti sat. Razumi, če moreš.

Pavle Deu, dr. vet. med.