Olimpijski park v Berlinu ima dušo. Srce je nedvomno olimpijski štadion, ki na prvi pogled spominja na starinski objekt, ko se mu približaš, pa vidiš, kako je veličasten. Kako je moč vse od olimpijskih iger leta 1936 ohranjevati kulturo in jo posodabljati na način, da je objekt izjemno moderen, hkrati pa ne odstopa od prvinskosti. 

Moj osebno najbolj svež spomin olimpijskega objekta v Berlinu je letošnja atletska generalka, ki jo je na prvem mitingu zlate lige spremljalo 64.000 ljudi. Le tri leta nazaj pa se je na istem štadionu zgodil zgodovinski dogodek. Le kdo se ne spomni finala nogometnega svetovnega prvenstva leta 2006 med Italijo in Francijo, ko je dotlej največji nogometni poet Zinedine Zidane sklenil kariero na najbolj nezvezdniški način. S čelnim udarcem Marca Materazzija si je prislužil rdeči karton ter na najpomembnejši tekmi pustil na cedilu soigralce iz francoske reprezentance, ki so igrišče zapuščali sklonjenih glav.

Z nogometom je povezan tudi včerajšnji dan, ko smo potovali proti Berlinu. Po naključju sem na letalu do Münchna sedel s slovenskim nogometnim reprezentantom Boštjanom Cesarjem, ki se je po reprezentančni tekmi Slovenija – San Marino vračal Francijo, kjer si služi kruh. Osebno ga doslej nisem poznal, mi je bil pa vedno zelo všeč v dobrem nogometnem izdanju, ko je v obrambi slovenske reprezentance postavi ''kitajski zid'', hkrati pa je zelo nevaren za gol iz prekinitev. Druženje je bilo prijetno, malce sem mu predstavil slovenske atletske reprezentante, pobliže pa je spoznal skakalko v daljavo Nino Kolarič. Razlog je bil namreč, da sem se med letom prisedel k Sonji Roman, s katero sem delal intervju, Nina Kolarič pa se je presedla na moj stol.

Berlinski dan je minil brezhibno in ne spomnim se, da bi v zadnjih letih kakšno največje atletsko prvenstvo na začetku dajalo vtis, da bo vse v najlepšem redu. Brez vsakršne pomanjkljivosti. Razen ene velike, z moje strani največje. Bolezen me je zdelala do te mere, da med potjo od štadiona do hotela nisem mogel več stati. Ponoči sem menjaval ''prešvicane'' majice, še vedno pa sem povsem zdelan.

Okrog desetih zvečer me je včeraj povsem izmučenega v hotelski sobi presenetil telefonski klic. Poklical me je dober prijatelj in bil kar malce razočaran, ko je slišal, da sem že v Berlinu. Zakaj? Raje bi mi namreč povedal osebno kot po telefonu, da bo po vsej verjetnosti s prvim septembrom prevzel direktorski stolček pri nogometaših Olimpije. Zaželel sem mu vso srečo z obljubo, da se zadnji avgustovski teden v Ljubljani dobiva na, recimo kavi.

Prvi dan v nemški metropoli, ki že mesece živi za največjo športno prireditev leta – svetovno prvenstvo v atletiki, je bil torej z moje strani po naključju tudi nogometno popoln.