Popolni sočni mrk - naslednji tako dolg bo šele leta 2132 - se je začel ob 6.23 po lokalnem oziroma ob 2.53 po srednjeevropskem času v indijski zvezni državi Gujarat, nato pa se je razširil z zahoda na vzhod Indije, v Nepal, Butan, Bangladeš, Mjanmar, na Kitajsko in južne japonske otoke do Tihega oceana.
Opazovanje sončnega mrka je ponekod nekoliko zmotilo slabo vreme. Ko se je ob zori začel delni mrk, so nebo nad Indijo in Kitajsko prekrivali gosti oblaki, ki pa so se nekaj minut pred popolnim sončnim mrkom v več indijskih mestih razkrojili. V Pekingu je nebo zakrivala gosta odeja sivkastega smoga, v Šanghaju pa je opazovalce nekoliko zmotil rahel dež.
Na severu Indije se je milijon in pol hindujskih romarjev odpravilo v sveto mesto Kurukshetra, kjer so se med mrkom okopali v, kot verujejo, očiščeni vodi ter s tem prispevali k osvoboditvi svoje duše. V prav tako svetem mestu Benares se je na bregu reke Ganges zbralo več deset tisoč ljudi, ki so z dvigovanjem rok proti nebu pozdravili ponovni pojav Sonca, nato pa so se okopali v reki. Več tisoč hindujcev se je držalo tudi starega prepričanja, da kopanje v reki v mestu Varanasi, še posebno ob posebnih priložnostih, človeka očisti grehov. A ob tem je prišlo do tragedije, saj je bila v stampedu na enem izmed bregov reke, kjer se je zbralo 2500 ljudi, ubita starejša ženska.
Medtem ko so milijoni navdušencev zunaj opazovali mrk, so se milijoni drugih v primežu strahu zapirali v hiše. V Indiji je namreč prisotnega ogromno vraževerja in legend, ki temeljijo na hindujski mitologiji. Med drugim ena pravi, da sončni mrk nastane, ko demonski zmaj pogoltne Sonce, po nekem drugem mitu pa sončni žarki med mrkom lahko škodujejo še nerojenim otrokom.
