Zdaj verjetno dobro veste, v kaj ste se spustili, ko ste pred približno pol leta sedli na klop Uniona Olimpije?

Tudi takrat sem vedel, da je to hoja po žerjavici. Ko si trener Olimpije, si ves čas pod drobnogledom. To je pač zahteven projekt, kjer je vsaka napaka lahko že usodna in ki, če drugega ne, sproži mnoga premlevanja in komentarje. Vedel sem, da mi ne bo lahko. Prišel sem v moštvo, ki je bilo popolnoma nehomogeno. Ne bom rekel, da so bili igralci med seboj skregani, to ne, bilo pa je znotraj ekipe veliko struj. Poleg tega ekipa ni igrala v obrambi, v napadu je bila na trenutke zelo egoistična, skratka, vedel sem, da me čaka težko delo. Časa pa ni bilo, saj so se tekme vrstile, igralci so prihajali in odhajali. Šele ob koncu sezone nam je uspelo vzpostaviti nek pravi ritem. Tudi sam sem končno začutil ekipo, čeprav je bilo še nekaj nezanesljivosti. Tako sem na položaju organizatorja igre ves čas še iskal pravo kombinacijo.

Toda zadnje tekme so pokazale dobro formo. Na koncu smo dobili celo vtis, da bi s tako igro bili tudi v ligi NLB precej bolj konkurenčni, kot ste bili.

Gotovo. Če bi ekipa igrala na tak način že med sezono, bi bilo mnogo bolje. Nekaj pokazateljev, da se stvari premikajo na višjo raven, je bilo že ob koncu sezone v ligi NLB. Tekmi s Partizanom v Beogradu in Cibono v Zagrebu sta bili že kar dobri. Po zaslugi slabega statusa, ki smo ga imeli v ligi, sicer nismo zmagali, ker logistično naš klub na področju kontaktov s sodniki ne dela nič. Na nobeni tekmi nas ni bilo težko krasti, ker nismo več ugleden in močan klub. So pa na teh dveh tekmah fantje pokazali, da lahko igrajo dobro. Morda je bilo narobe le to, da so med sezono mogoče prevečkrat izbirali, na katerih tekmah bodo igrali na polno in na katerih ne. To s profesionalizmom nima nobene zveze.

Iskre med trenerjem in vodstvom

Značilne za vaše delo so tudi iskre, ki ste jih imeli v odnosu z direktorjem kluba Igorjem Dolencem in predsednikom Dušanom Mitičem. Posebne podpore v klubu niste imeli in včasih ste bili v idejah povsem osamljeni.

Je pač tako, da v Union Olimpijo nisem prišel po željah tega vodstva. Njihova prva izbira in želja je bil Gašper Okorn, jaz sem bil med kandidati bolj zaradi lepšega. Morda tudi zaradi medijev, ki so me podprli. Ko je Okorn vodstvo Olimpije pustil na cedilu, niso več imeli izhoda. Dogovorili so se z menoj. Mogoče je bil to celo moj kiks, ker bi moral domnevati, da jim v bistvu ne ustrezam najbolj. A po drugi strani je Olimpija za vsakega trenerja tak izziv, da ti ne pusti racionalno razmišljati. Seveda mi je bilo kmalu jasno, da prave podpore vodstva nimam in da pravzaprav le čakajo na moje napake. Zdaj je, kar je. Odnosov vsekakor ne želim zaostrovati. Moj edini namen je, da te ljudi prepričan v poštenost in strokovnost svojih idej. O košarki, v kateri sem že trideset let, vendarle nekaj vem. Mislim, da so kratki stiki med nami nastali tudi zaradi tega, ker ti ljudje nimajo izkušenj, nimajo znanja, zato se bojijo sprejeti odgovornost. Raje poslušajo druge ljudi in njihove nasvete. Tako je seveda težko delati. Včasih je pač treba podstaviti hrbet. Jaz sem ga kar nekajkrat, pri vodstvu kluba pa pomoči nisem čutil takrat, ko sem jo potreboval in ko bi me morali podpreti.

Verjetno je bila tudi zato vaša želja, da bi v klub za športnega direktorja prišel vaš prijatelj Slobodan Subotić?

Res je. Zdaj smo imeli čudovito priložnost, da stvari premaknemo. S Petrom Vilfanom sva zakopala bojno sekiro, saj sva našla skupen interes. S prihodom Subotića bi dobili skupino treh ljudi, ki nekaj pomenijo, imajo znanje, zveze v košarkarskem svetu, izkušnje... Tega doslej nismo imeli možnosti izvesti. Z nami tremi bi Olimpijina zgodba lahko šla na višji nivo. Žal v klubu za to ni bilo pravega interesa. Subotić bi sicer prišel, a s strani predsednika in upravnega odbora ni bilo nobenega signala, da bi si ga želeli imeti v Tivoliju. Pravijo, da denarja za športnega direktorja ni, kar je smešno in zame popolnoma nesprejemljivo.

Mislite, da ste skeptike v vodstvu kluba z uspešnim koncem sezone prepričali?

To bi morali vprašati njih. Ne vem, res ne vem. Imam svojo filozofijo, verjamem v poštenost, trdo delo, v dobre odnose med ljudmi. Tega se bom vedno držal, pa če bom v Olimpiji ali kje drugje. Vedno bo tako. Si pa nihče ne želi delati v okolju, kjer biva na pol pod prisilo in kjer ni zaželen. To je začutil tudi Slobodan Subotić.

Ekipa za naslednjo sezono? Sami vprašaji

Prej ste omenili, kako je pomembno, da ima trener podporo vodstva kluba. Ko ste odslovili Marka Miliča, ste ostali sami. Nihče vas ni podprl in za nekatere vnete navijače ste še vedno glavni krivec in negativec v zgodbi o Marku Miliču.

Res so se takrat vsi poskrili. V pogovorih so mi sicer vsi dali prav in se z mano strinjali, da z Miličem prenehamo sodelovati. Ne le vodstvo, tudi mnogi igralci in trenerji so v kontaktih z mano razumeli položaj in mi dajali podporo. Javno pa se pozneje nihče ni hotel postaviti na mojo stran, kar pove, kako močno medijsko moč ima Marko Milič. Po drugi strani je trener v takih situacijah vselej "bad guy", se pravi negativec. Z Markom sva se sicer razšla fair in športno. Nobenih problemov ni bilo, čeprav so mediji zgodbo krepko napihovali in tudi Miliča morda kdaj napeljali, da je rekel kaj takega, česar v resnici ni mislil. No, to je zdaj za nami, saj življenje teče dalje.

Imate o ekipi Uniona Olimpije za naslednjo sezono že izdelano sliko?

Nimam. Preveč je vprašajev in ne vem, kje naj se zadeve lotim. Idej imam cel kup, a kako začeti? Imamo, denimo, nekaj igralcev, ki jih veže pogodba z neverjetnimi ciframi, proračun kluba pa naj bi bil drastično manjši. Ne vem še, kako bomo to lahko izpeljali.

Kdaj pa boste vedeli?

Upam, da bo kaj bolj jasno po seji upravnega odbora, a kaj bistvenega se ne bo spremenilo, ker ne vem, kje bodo sponzorji lahko našli denar.

Torej tudi po nakupih ne morete?

Težko. Košarkarski trg v Evropi trenutno stoji. Vsi čakajo, koliko bodo imeli na voljo denarja in nihče se ne želi zaleteti.

Kdo bo sestavil moštvo za novo sezono? Vi, direktor Dolenc, kak njegov svetovalec?

O tem naj ne bi bilo dvoma. Na zadnjih dveh sejah upravnega odbora sem dobil ustno zagotovilo, da sem za sestavo ekipe odgovoren jaz s svojim strokovnim štabom. Tega sklepa sicer niso zapisali, a jim verjamem na besedo.

Boste glede na obstoječe finance lahko sestavili moštvo, ki bi šlo v ligi NLB in evroligi na višjo stopnjo?

Saj verjetno sami veste odgovor. Če zmanjšaš proračun skoraj za polovico, težko rečeš, da gre Olimpija po poti navzgor. Ta recesija se je našega kluba očitno resno dotaknila. Konkurenci v evroligi je nedvomno lažje. Eni klubi bodo zmanjšali svoj proračun z 10 na 7 milijonov ali s 15 na 12, kaj pa mi? Z 2,5 milijona na milijon, morda 1,5 milijona vsote za igralce? Že sedaj je Union Olimpija po svojem proračunu klub za pokal Uleb, a ima k sreči še status evroligaša...

Mar ni ravno ta status že pošteno ogrožen?

Seveda je. Olimpija stalno ponavlja svoje slabe sezone, v evroligi vse težje zmaguje in enkrat bo potrpljenja vodstva elitne lige konec. Slovenija lahko prav kmalu izgubi svojega edinega predstavnika v vrhunski evropski konkurenci. Zato bi se moralo vodstvo kluba, pa tudi gospodarstvo in mesto skupaj odločiti, ali Ljubljana in Slovenija potrebujeta svoj košarkarski klub v evroligi ali ne.

Pomoč grškega trenerja

Se lahko ob vseh teh skrbeh, kaj bo z Olimpijo, osredotočite tudi na reprezentanco?

Del mene vseskozi razmišlja v smeri reprezentance. Moj pomočnik oziroma skavt spremlja nasprotnike, spremlja naše igralce, zbira posnetke tekem... Imam vse podatke, ki jih bomo potrebovali.

Kdo pa je ta skavt?

Grški trener Stefanos Dedas, ki je bil moj pomočnik, ko sem bil trener v Grčiji pri Iraklisu. Je odličen strokovnjak, kar je za našo reprezentanco velik plus.

Bo tudi reprezentanca igrala tako čvrsto v obrambi kot na zadnjih tekmah Union Olimpija?

Poskušala bo, o tem ni dvoma. V reprezentanci imamo sicer neprimerno boljše igralce v napadu, kot smo jih imeli letos v Olimpiji. V reprezentanci je nekaj igralcev, ki si lahko sami ustvarijo pogoje za natančen met. V Olimpiji takega košarkarja letos nismo imeli. Kar se napada tiče, bo torej bistveno lažje. Lahko bomo igrali hitreje in izkoriščali izjemne individualne sposobnosti košarkarjev. Obrambo pa bomo seveda tudi morali okrepiti.

Kako boste iz skupine zvezdnikov ustvarili čvrsto in enotno celoto?

Upam in verjamem, da mi bo uspelo. Veste, delalo se bo trdo. Priprave ne bodo noben hec. Prvih štirinajst dni bo težkih. Dejstvo je, da se mora ekipa dobro fizično pripraviti. Individualne odlike igralcev niso sporne, zato potrebujejo le dovolj moči. Seveda v takih okoliščinah hitro pride do trenj, a je treba iz sporov vselej priti močnejši in jih seveda takoj razčistiti. Če pa bo kdo z nedisciplino ali sebičnostjo pretirano izstopal, se mu bomo pač zahvalili za sodelovanje.

Union Olimpija in reprezentanca. Dva zahtevna projekta imate na grbi. Verjamete, da bosta to zgodbi s srečnim koncem?

Olimpijo smo na nek način že zapeljali v srečno zgodbo. To, da smo državni prvaki, je lepa popotnica za poletje, pa tudi sam sem si kot trener s tem omogočil malo miru. Kar se reprezentance tiče, sem absoluten optimist. Bo pa to huda borba, kajti na evropskem prvenstvu bo ogromno izenačenih ekip. Tudi v našem moštvu še ne vemo, ali bo kdo nepričakovano odpovedal udeležbo, se morda poškodoval...

Že v predtekmovalni skupini, kjer ste s Španci, Angleži in Srbi, utegne biti napeto?

Angleži naj bi prišli močni z vsemi igralci iz lige NBA. Srbi bodo sestavili ekipo, ki bo željna in lačna uspehov. O Špancih je škoda izgubljati besede. Vsekakor bo zanimivo, a v fante, ki bodo oblekli majico z državnim grbom, stoodstotno verjamem, sicer se tega projekta sploh ne bi lotil.