"Poleg tega sem ženska v Buenos Airesu." Ker sva se dobili, da bi govorili o hrani kot enem od veziv slovenske identitete, mi je jasno, kaj misli. V dobrem tednu sem morda v središču mesta srečala tri ženske, za katere bi lahko rekla, da so močnejše postave, dekleta Nadjinih let pa so bila večinoma kot kloni zvezdnic popularnih telenovel: deset kilogramov premalo, brezhibna polt in dolgi zravnani lasje.

Po seriji političnih diktatur se ljudje uklanjajo diktatu lepote. Estetska kirurgija postaja nekaj vsakdanjega, ženska, ki da kaj nase, pa obišče frizerja vsaj enkrat na teden. Kljub temu, da je Argentina izrazito katoliška država, nečimrnost še nikoli ni tako cvetela. Nadja ni klon in tudi prijateljev ne išče med njimi, priznava pa, da kljub vsemu čuti pritisk in spet pazi na linijo. Med enoletnim študijem v Sloveniji se je malo preveč sprostila in pojedla preveč slovenske hrane. "Tu je neka paranoja pred debelostjo," pravi. Zgodi se ti lahko, da ne dobiš službe, če si debel, ali pa si zaradi tega osamljen, saj nimaš vstopa v določene socialne kroge. Ljudje zato kot obsedeni telovadijo in jedo nemastno hrano. Vendar to ne velja za Slovence. "Če si slovenskega rodu, ješ potico, tudi če je zunaj štirideset stopinj," reče napol v šali in pojasni, da je v Argentini božič sredi poletja.

Nadja se strastno zanima za navade argentinskih Slovencev, v čemer je nekoliko posebna, saj je danes med mladimi Argentinci slovenskega rodu bolj malo takšnih, ki bi jih živo zanimali zgodovina, kultura, različne usode emigrantov in razlogi za njihovo pot v neznano. Sama je potomka medvojnih priseljencev - babica, Primorka, je prišla v Buenos Aires v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaradi fašizma, dedek, Belokranjec, zaradi revščine. Je hči očeta Slovenca in mame Argentinke.

Trenutno Nadjo fascinira kulinarika, saj so Slovenci znani po tem, da v Argentini že več kot šestdeset let uporno ohranjajo pripravo tradicionalnih slovenskih jedi, ki so jih v teh letih lepo uskladili z argentinskim asadom (neke vrste žar, čeprav z našim žarom razen rešetke za pečenje nima prav nič skupnega). Čeravno ne vsak dan (ker je prevroče, predrago in vzame preveč časa), pa imajo vsaj ob koncih tedna na mizi praviloma govejo juho, golaž, pražen krompir, kranjske klobase, krvavice, kislo zelje, štruklje, jabolčni zavitek in podobno. Nekateri še vedno praznujejo koline, kar je izključno slovenski običaj. Nadja razlaga, da še ne tako davno ni bilo nič nenavadnega, če je kakšen Slovenec sredi štirinajstmilijonskega ultra urbanega Buenos Airesa sam vzredil prašiča, ga zaklal in pripravi koline...

Mala Slovenija: eni na levem, drugi na desnem bregu

Če so hotel imigrantov, v katerem so sprva bivali prav vsi prišleki, ohranjanje tradicionalne kuhinje in do neke mere slovenskega jezika, počitnice v Barilocheju, kjer gorska pokrajina še najbolj spominja na slovensko, ter sobotno poslušanje enourne oddaje Okence v Slovenijo nekatere skupne točke, ki povezujejo argentinske Slovence, se na drugih, recimo temu ideoloških poljih, njihova pot vztrajno cepi. Pravzaprav je tam doli mala Slovenija z eno optično razliko: desnica je močnejša in vztrajnejša od levice.

V Buenos Airesu, kjer jih živi velika večina (nekaj Slovencev živi tudi v Mendozi, Córdobi, Barilocheju, Rosariu in mestecu Paraná), že vsa ta desetletja obstajata dve skupnosti Slovencev, ki med seboj vsaj v preteklosti razen redkih izjem nista kaj prida komunicirali, kaj šele sodelovali. Toda z leti vsak plot strohni in tudi to se spreminja. Na obeh straneh je tako vse več tistih, ki skušajo drug drugega predvsem razumeti ali pa so, kot zase pravi znameniti pevec in taksist Rok Fink, neuvrščeni. Močno vezivo je tudi država. Nikoli prej in nikoli kasneje se niso argentinski Slovenci tako brezpogojno povezali kot ob osamosvojitvi Slovenije. Vseh barv, taborov, svetovnih nazorov in frizur so družno korakali skozi središče mesta in zahtevali, naj Argentina prizna novo državo. To je potem kot prva v Latinski Ameriki tudi storila.

Če se vrnemo k razlikam. Prvo (medvojno) skupnost je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja zaznamoval beg pred revščino in fašizmom, drugo (povojno) sta zapečatila 12.000 po vojni pobitih sorodnikov, beg pred komunizmom in skoraj polstoletno izgnanstvo. Prva je organizirana okoli društva Triglav, druga okoli Zedinjene Slovenije. Prva drugi očita klerikalizem, nekritično čaščenje domobranstva in geto, v katerega naj bi se nepredušno zaprla, druga prvo zmerja, da je jugonostalgična in "rdeča".

Medvojna skupnost se od povojne razlikuje tudi po tem, da se je v večji meri integrirala v argentinsko družbo in sorazmerno s tem pozabila jezik (kriv je tudi takratni šolski sistem, ki je staršem odsvetoval ohranjanje slovenskega jezika, češ da se otroci ne bodo naučili špansko). Povojna pa je zaradi močnega krščanskega intelektualnega jedra, ki je v Argentino zbežalo skupaj z drugimi civilisti in preživelimi domobranci, na zavidljivi ravni ohranjala in razvijala slovensko kulturo (gledališče, zborovsko petje, literaturo, slikarstvo in drugo; prav v Argentini je denimo nastal prvi slovenski eksistencialistični roman Zorka Simčiča), zgradila z ideologijo podkleteno sobotno šolstvo ter uspešneje ohranila jezik in "čisto kri". V obeh skupnostih je bilo od nekdaj zaželeno, da bi se Slovenci poročali med sabo, vendar je to v večji meri uspevalo le povojni.

Skratka, povojna skupnost se je mnogo bolje organizirala, ker je šlo za dokaj homogeno skupino političnih beguncev, ki je bila (tudi) zaradi povojnih pobojev prežeta z močno ideološko energijo in odločena, da jo bo prenašala na naslednje rodove. Ali kot v knjigi Iz spomina v prihodnost zapiše antropolog dr. Zvone Žigon, je edino slovenski povojni emigraciji uspelo organizirati skupnost, ki ima razen represivnega vse elemente paradržavnosti (šola, kultura, jezik, politika, mediji, vera, rituali...). Ko so politični begunci v prvih povojnih letih še trdno verjeli, da bo komunizem padel in se bodo vrnili domov, je skupnost na željo mnogih organizirala celo vojaške vaje.

Če ga mama v Avstriji ne bi potegnila z vlaka, s katerim naj bi domobrance odpeljali v Trst, arhitekta in pisatelja Marjana Eiletza, takrat devetnajstletnega fanta, najbrž že davno ne bi bilo več in bi mi danes ne razgrinjal svoje zgodbe v stari kavarni na Floridi, eni glavnih nakupovalnih ulic Buenos Airesa. Po dveh letih taborišča se je Argentine neizmerno veselil. "Zame je bil to hec! Avantura! Bili smo mladi, živi in šli smo v popolnoma neznano, eksotično deželo..." Starejšim ni bilo tako lahko. Bali so se. Že po dveh tednih, ko je moral v neznosni vročini začeti garati kot gradbeni delavec, je tudi Marjana veselje minilo.

Razen tistih, ki so prišli v Argentino na posebno povabilo argentinske vlade leta 1878 (šlo je za 50 slovenskih družin, od katerih je vsaka dobila v dar sto tisoč hektarjev obdelovalne zemlje), so Slovenci medvojnega in tretjega povojnega vala sprva živeli življenja klasičnih migrantov, ki ne glede na izobrazbo opravljajo najtežja in najslabše plačana dela. Ko je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja država gospodarsko cvetela, je prišlo približno 11.000, med letoma 1947 in 1955 pa še približno 6000 Slovencev.

Začeli iz nič in s pridnostjo kmalu uspeli

Povojne begunce je takratni predsednik Juan Domingo Perón sprejel na prošnjo slovenskega duhovnika z močnimi političnimi zvezami Janeza Hladnika. Šlo je za politični dogovor, piše v knjigi "Buenas artes" etnologinja dr. Kristina Toplak, ki ni bil povezan z uradno argentinsko politiko priseljevanja. Edini pogoj za sprejem beguncev je bil, da med njimi ne bo oseb levih političnih prepričanj. Argentina je bila takrat ena redkih držav, ki je sprejemala družine. Ker je Perón po drugi svetovni vojni izvedel obširno idustrializacijo države, so se Slovenci, ki so bili večinoma kmetje, obrtniki, duhovniki in izobraženci, sprva zaposlovali pretežno v tovarnah, zaradi pregovorne pridnosti in varčnosti pa se je večina hitro povzpela po družbeni lestvici.

V desetih letih so si, pripoveduje Marjan Eiletz, skoraj vsi zgradili hiše, s samoprispevkom pa tudi Slovensko hišo, v kateri so se dobivali ob prostem času, običajno čez vikende. Marjan je tam, v gledališču, srečal svojo kasnejšo soprogo Pavlo. Ona je bila igralka, on scenograf. Ti vikendi so bili za marsikoga redke svetle točke v tednih, prežetih s trdim delom. Delovni, pridni, pošteni, zanesljivi, prilagodljivi, varčni, skromni in naivni so nekatere lastnosti, s katerimi v Argentini še danes označujejo Slovence. Kot kaže, so pustili močan vtis, saj veljajo kljub maloštevilčnosti (tam naj bi živelo 35.000 Argentincev slovenskega rodu) in multietničnosti okolja za razpoznavne člane družbe.

Slovenci so Argentini dali številne umetnike, arhitekte, raziskovalce, gornike (v Barilocheju kar nekaj vrhov nosi slovenska imena), vinarje in industrialce, ki so bogatili raznotero družbo. Arhitekt Viktor Sulčič je denimo Argentincem zgradil znameniti nogometni stadion Boca in slavno tržnico, arhitekt Miguel Benčič pa nekatere izmed najbolj impozantnih stavb v središču mesta. Znani so slikarji Bara Remec, Marjan Grum, Adriana Omahna ... Elida Stantic je priznana režiserka in producentka, tu so pisateljica Alejandra Laurenchich, pesnik Tone Rode, podjetnik Herman Zupan (lastnik največjega latinskoameriškega podjetja za kartonažo s podružnicami v več državah) in mnogi drugi.

Argentina, ki ima danes 40 milijonov prebivalcev, je klasična imigrantska država (prihodnje leto bo praznovala dvestoletnico), ki je od leta 1871 sistematično vabila evropske priseljence, saj so vedno veljali za uspešne in dobre delavce. Med mnogoštevilnimi narodnostmi danes prevladujejo potomci Italijanov (40 odstotkov) in Špancev (40 odstotkov), ostalo so potomci drugih, predvsem evropskih narodov. Za državo, ki nikoli ni imela restriktivne integracijske politike, je značilno, da je dopuščala ohranjanje etničnih značilnosti priseljencev in je danes prepredena z različnimi etničnimi organizacijami. Le do staroselcev ni bila tako prijazna - danes jih živi le še kakšnih sto tisoč.

Utopija: Slovenci se družijo, med sabo poročajo, rojevajo Slovence ...

Marjan in Pavla, ki ni imela te sreče, da bi jo kdo potegnil z vračajočega se vlaka in so jo komunisti kot šestnajstletno dijakinjo zaprli v Teharje (kot mladoletno so jo kasneje izpustili), sta tipična predstavnika slovenske povojne politične emigracije. Kot mlada, strastno zavezana "skupni stvari", sta praktično vsak vikend prostovoljno delala za Slovensko kulturno akcijo (sekcija znotraj Zedinjene Slovenije), otroke vzgajala v slovenski kulturi in jeziku ter upala, da bodo slovensko govorili tudi vnuki. Pa se je, kot tolikokrat v življenju, obrnilo drugače.

"Tako mi je žal, da sta se hči in en sin poročila s tujcema... Tega kot starš res ne moreš preprečiti," vzdihoma reče Pavla in se otožno nasmehne. "Kaj hočeš, važno je, da so otroci srečni," pravi Marjan, vendar Pavlo teži še nekaj... Zdi se ji nedopustno, da hči, ki edina od njunih otrok živi v Argentini, z otroki ne govori slovensko. "Tega jaz ne morem razumeti in skorajda ne odpustiti. Zakaj že z dojenčkom ni govorila slovensko?" se sprašuje z glasom neprikritega obupa. Mogoče, razmišlja, se je hči nalašč odmaknila od skupnosti, morda ji je šlo na živce, ker ju z možem noben vikend ni bilo doma...

Ker se povojna emigracija ni naselila strnjeno na enem območju Buenos Airesa in ker je bila Slovenska hiša za mnoge preveč oddaljena, so Slovenci v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na različnih koncih mesta zgradili sedem okrajnih domov. Bili so zgrajeni zato, da bi se Slovenci družili med sabo, ohranjali jezik in kulturo, se med sabo poročali, rojevali Slovence in ohranjali pričevanje o svoji resnici, ki je bila v matici dolga leta zamolčana.

"V naši družini je šest otrok, a se je samo ena sestra poročila s Slovencem," se nasmehne Lučka Potočnik, medtem ko si ogledujem zanimive kose oblačil v njeni šarmantni vintage trgovinici sredi buenosaireške četrti Palermo. S sestro Ani sta se po veliki krizi izpred osmih let za tovrstno trgovino odločili, ker so bili ljudje tako obubožani, da niso zmogli več kupovati novih oblačil boljše kakovosti. Pa sta rekli, zakaj si jih ne bi na neki način izmenjevali, in uspeli. Ne le domačini, v trgovini so redni gostje tudi evropski turisti, ki so svojčas hodili v Argentino po staro kolonialno pohištvo, danes pa prihajajo po redke kose oblačil, nakita in drugih dizajnerskih izdelkov.

Lučka je tako rekoč zrasla v Slomškovem domu, saj sta bila tudi njena starša predana prostovoljskemu delu v skupnosti. Tam je bila sobotna osnovna šola, bile so čajanke, odbojka, ples... Bile so tudi proslave v čast padlim domobrancem, vendar so Lučko zanimale druge stvari: gledališče, slikarstvo, glasba... Dolga leta je tako igrala v gledališki skupini in pela v zboru. Ljudje so za skupnost žrtvovali veliko časa, volje in denarja. To je neprecenljivo, pravi. Zanjo so bili to lepi časi, vendar se je včasih počutila drugačno in nekoliko izolirano. Argentinskih prijateljev praktično ni imela.

Četudi ji tega nihče ni vrgel v obraz, je Lučka čutila neodobravanje družine, ko se je konec sedemdesetih let poročila z Argentincem, potomcem stare italijanske slikarske družine. Takrat je zaživela popolnoma drugačno življenje, z njim se je za štiri leta preselila v New York, odprla so se ji nova obzorja, novi svetovi... Danes sta ločena in imata dva otroka, hčer, ki se ukvarja s slikarstvom, in sina, ki živi na Švedskem in je fotograf. Nobeden od njiju ne govori slovensko.

Lučki je žal, da ju ni naučila. Če dobro pomisli, je bil to takrat neke vrste upor proti moralnim pritiskom slovenske katoliške skupnosti. Toda, če bi imela danes vnuke, bi jih sama vozila v slovensko sobotno šolo, je prepričana. Ja, skupnost se ji še vedno zdi preveč ortodoksna in obsedena s spodobnostjo, tudi ko gre za umetnost, vendar pa z ohranjanjem slovenskega jezika in kulture opravlja dobro delo. Da gre pri jeziku in kulturi za hvalevredna prizadevanja, se strinjajo prav vsi, s katerimi sem se pogovarjala, a to ne pomeni, da se strinjajo tudi s pristopom.

Asimilacija ni grožnja, temveč realnost

Poznovečerno omizje ob dobri hrani in argentinskem vinu. Debata o domobranski prisegi in komunistični revoluciji, o partizanskem boju in Kocbeku, o Urhu in Hudi Jami, meni pa ne da miru predvsem ena, zame sveža tema: domnevno siljenje mladih v poroke znotraj skupnosti. "Ne bi rekla, da sva bila prisiljena v poroko," pove zborovodkinja Andrejka Selan Vombergar, "temveč sva se zbližala, ker sva imela veliko skupnih dejavnosti, projektov, podobno vzgojo, poglede, družinsko izkušnjo begunstva..." Sicer pa tema ne iritira le mene, o tem ju večkrat sprašujejo tudi argentinski prijatelji.

S soprogom Markom Vombergarjem, fotografom in vnukom pisatelja Tineta Debeljaka, enega glavnih intelektualnih in ideoloških stebrov povojne emigracije, imata tri otroke in štirideset let. Danes bi rekli, da vstopata v polje srednje generacije. Kar zadeva poroke, je bil za njuno generacijo slovenski srednješolski tečaj nadvse uspešen - samo iz njunega razreda je poročenih pet parov. Toda to je zgodovina. Danes prevladujejo mešane poroke. Starši seveda še vedno radi vidijo, če se Slovenec poroči s Slovenko, a že več kot dvajset let nista slišala, da bi kakšna družina onemogočala poroko zunaj skupnosti.

Zgodbe slovenskih priseljencev in njihovih potomcev so različne, vztrajanje pri ohranjanju jezika in slovenski identiteti pa odvisno od mnogih, največkrat nepredvidljivih okoliščin. Dejstvo je, da se z vedno pogostejšim poročanjem zunaj skupnosti jezik počasi izgublja. Celo menedžer in pesnik Tone Rode, ki je odrasel v slovenski katoliški skupnosti in je poročen s Slovenko, je velik del svojega opusa napisal v španščini. "Španščina je jezik moje domovine, mojega mesta, jezik mojega čutnega zaznavanja. Slovenščina je moj materni jezik, jezik moje notranjosti in metafizičnega razmišljanja. Oba ljubim in spoštujem," mi pojasni.

Tone je že pred časom dejal, da se slovenska skupnost dolgoročno ne bo mogla izogniti asimilaciji, ki v današnjem času ni več grožnja, temveč realnost, tako kot so realnost mešani zakoni. Ko gredo študirat, danes mladi večinoma izgubijo stik s skupnostjo, pa tudi sicer iz generacije v generacijo slabše govorijo slovensko.

Viktorija Wilenpart, študentka elektronske umetnosti, zase pravi, da je tipična predstavnica mlajše generacije, ki se je integrirala v argentinsko družbo in ima s slovensko katoliško skupnostjo, odkar je zaključila srednješolski tečaj, vse manj stika. Kar se pozna tudi pri jeziku. Čeravno sta oba starša Slovenca, z njima govori špansko, edina, ki vztraja pri slovenščini, je babica. Zato si Viktorija, ko se pomenkujeva, večkrat pomaga z angleščino. Toda zanimivo, če se je, ko je bila mlajša, počutila Argentinko, je danes slovenska pripadnost zanjo vse bolj pomembna.

Bo že držalo, si mislim, kar je pred kratkim dejal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš, da ni pomembno, kako govoriš, temveč kako čutiš. Četudi je to čutenje, pa pri tem ne želim biti cinična, občutno močnejše, odkar je Slovenija članica Evropske unije. Na veleposlaništvu v Buenos Airesu pravijo, da se je odtlej močno povečalo zanimanje za slovensko državljanstvo. Doslej ga je dobilo nekaj več kot 4000 argentinskih Slovencev.

Sobota je. Hitim na slovenski srednješolski tečaj. Po poti štejem redke balkone brez rešetk in občudujem njihove lastnike, ki niso podlegli množični psihozi. Po letu 2001 se je Buenos Aires močno spremenil, postal je zamreženo mesto. Razmišljam, kaj bi storila sama. Najbrž bi, nagnjena k bolj ali manj realnim strahovom, sledila čredi in se zamrežila pred prežečimi roparji, posiljevalci in morilci. Ogroženi so predvsem starejši, mi ob neki priložnosti razloži Rok Fink. Zvežejo jih, mučijo, da povedo, kje hranijo dragocenosti, in oropajo. Na podoben način so oropali njegovo mamo.

Ura zgodovine in skrajna cerkvena moralka ...

Ulica Ramón Falcón. Na pročelju sive stavbe piše Slovenska hiša. Vstopim. V obraz mi bušne kakofonija drobnih besed, vzklikov in smeha. Dvorišče je polno mladostnikov, ki žvečijo vsak svojo malico in se sproščeno pomenkujejo. Mimo prihiti dobrovoljni gospod in mi pomigne, naj stopim z njim. "Barabe! Med sabo pa kar špansko!" se na videz razkuri. "Jih razumete?" me vpraša. Skomignem z rameni. "Namesto da bi govorili slovensko, med sabo govorijo špansko!" Bil je Tone Mizerit, učitelj jezikoslovja in urednik tednika Svobodna Slovenija.

V zbornici me pričaka prostovoljski učiteljski zbor. Nekateri so to tudi po poklicu, drugi iz veselja. Izvem, da je vsako leto manj učencev (trenutno jih je vpisanih več kot 150) in da se jih več kot pol vpiše izključno zaradi zaključnega izleta v Slovenijo. "Ti otroci so Argentinci in pika," reče eden od prostovoljcev, ko sva sama. "Me kar strese, ko vidim, da jih zgodovina absolutno ne zanima. Zadnjič mi je nekdo na vprašanje, proti komu so se borili domobranci, odgovoril, da proti Nemcem! Že v vrtcu otroci vedo, da so bili domobranci naši junaki in da so se borili proti komunizmu."

Ker kritiki slovenskih sobotnih šol največkrat izpostavljajo pretirano romantiziranje domobranstva in zamolčevanje prisege Hitlerju, ga vprašam, ali bi bilo v prihodnosti mogoče, da bi se otrokom predstavila še druga plat zgodovine druge svetovne vojne, denimo ta, ki se, sicer prav tako precej enostransko, poučuje v Sloveniji. Odločno zmaje z glavo. "Nikakor ne." Nenazadje je pričevanje "resnice" njihovo poslanstvo. Nato vendarle reče, da morda nekoč, če bi se neka večplastna zgodovina poučevala tudi v matici.

Kaj pa literatura, še kar vrtam. Slišala sem, da v šoli zelo pazijo na spodobnost pa ideološko pravovernost in da otroci ne poznajo sodobnih avtorjev, celo nekatera Cankarjeva dela, denimo Erotika in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, naj bi bila nezaželena. Učitelj prizna, da sodobne literature ne poučujejo, ker zanjo nimajo profesorja, pa tudi sicer ne bi bilo nič drugače, saj danes otroci ne berejo. Niti argentinske, kaj šele slovensko literaturo.

O domnevno prepovedanih knjigah sprašujem tudi Toneta Rodeta, ki je prišel v stik s sodobnejšo slovensko literaturo šele konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je prvič obiskal Slovenijo. Prepričan je, da nobena slovenska literatura v skupnosti ni veljala za nezaželeno, le težko je bilo priti do nje. Pri tem me spomni, da je bila v Jugoslaviji prepovedana njihova, emigrantska literatura. Znano je namreč, da je imela NUK Simčiča, Balantiča in druge avtorje emigracije dolga leta pod ključem.

Četudi sta bila starša del povojne emigracije, danes izvrstni pevec, glasbenik, menedžer in taksist Rok Fink ni hodil v slovensko šolo. V Slovensko hišo je začel zahajati šele kot mladenič, ker sta ga zanimala glasba in gledališče. Zadnja leta opravlja prostovoljsko delo učitelja petja v srednješolskem tečaju in ima priložnost videti šolo od blizu. To je tema, ki ga strašno vznemirja.

Najbolj ga moti, da so slovenske sobotne šole utemeljene na skrajni cerkveni moralki. "Otroci morajo brati o tem, kako so begunci trpeli, kako so jih mučili, namesto da bi brali Šarotarja, kako se tam v Prekmurju med vojno na biljardni mizi dol dajejo! To je nekaj, kar bi jih zanimalo! Tako pa morajo pri devetih letih na pamet recitirati Prešerna! Ampak ne Trnovo, kraj nesrečnega imena, to je že preveč pregrešno, Vrbo recitirajo! Vse, kar je pregrešno, se ne sme! Meni so prepovedali učiti komad Pri farni cerkvici, ker je bil junak besedila z ljubico vso noč! Ampak sem rekel: 'Ne!' 'Če ne marate,' sem rekel, 'pa grem!' In sem prevladal."

"Majhen korak za Slovenca, velik za slovenstvo," ga podražim, a se ne zmede in nadaljuje z enakim žarom. Pravi, da je slovenska šola še vedno namenjena goli indoktrinaciji. Skrbi ga, ker živijo otroci neka zapredena življenja na relaciji dom-šola-okrajni slovenski dom, pri čemer nekateri od njih svoj živ dan še niso bili v centru mesta. "Tja gredo kot turisti. Z zemljevidom v roki!" Ne bi verjel, če jim ne bi lastnoročno kazal, kako se pride do Floride. Vendar ima vsaka medalja dve plati - Rok priznava, da srečaš v Slovenski hiši zdrave, urejene mladostnike. Zato se zdi marsikateremu staršu bolje, da so tam kot pa na cesti.

Na eni strani domobranske proslave, na drugi Žižek

Kristina Toplak pravi, da je šola glavni ideološki aparat slovenske povojne skupnosti, saj učencem posreduje vsebine, ki naj bi utrjevale njihovo versko vzgojo, vplivale na konstruiranje slovenske etnične identitete, lojalnost skupnosti in sooblikovale zgodovinski spomin. Pri tem naj bi imeli pomembno vlogo rituali in njihov simbolizem, saj prenašajo avtoritativna sporočila neke družbe, sodelovanje v njih pa pospešuje kasnejše verovanje. V slovenski šoli tako dvigajo zastavo in pojejo himno, širša skupnost pa se vsako leto pokloni mrtvim domobrancem ter roma k romarskim cerkvam v Lourdes in Luján.

Vendar so v vsaki skupnosti posamezniki, poudarja Kristina Toplak, ki se ne odzovejo klicu in ne sodelujejo v ritualih. In prav ti po njenem razbijajo predstavo o homogenosti tako imenovane slovenske politične emigracije. Pri tem ne gre pozabiti tretjega dela slike, nekakšnega presečišča. Gre za individualiste, križance različnih identitet, ki mislijo s svojo glavo, a se ritualov kljub temu udeležujejo.

Kakorkoli že, dejstvo je, da je vpliv ideološkega vrha povojne skupnosti v Buenos Airesu še vedno precej močan. To je jasno, ko govorim z ljudmi, ki so bili ali so še del te skupnosti, a misijo drugače. Nekateri si tega še vedno ne upajo povedati na glas. Pravijo, da se nočejo zameriti, biti stigmatizirani, nočejo, da bi jih ljudje gledali postrani, saj se še vedno radi družijo in obiskujejo kulturne dogodke. Skupnost je namreč v preteklosti ljudi nekonvencionalne drže in obnašanja večkrat odrinila na rob.

"Tudi jaz se nočem nikomur zameriti, povem pa vsakemu v obraz, kaj si mislim," reče Rok Fink v razkošni knjižnici staromeščanskega stanovanja, prikupnem plenu pokriznega obdobja, ki je razveseljevalo z nesramno nizkimi cenami stanovanj. Prepričan je, da bo skupnost sčasoma izumrla, ker je prej kot na slovenstvu utemeljena na ideologiji.

Roku je bila ljubezen do glasbe položena v zibko - po mamini strani je potomec stare ljubljanske zdravniške družine Kačarjevih, po očetu je Fink. Je bratranec Bernarde in Marka Finka. Je strasten pevec in skladatelj. Poje tango, petje na porokah pa je njegov najstarejši poklic - že 36 let poje v znameniti cerkvi Santisimo Sacramento. Pel je tudi, ko se je tam poročil Maradonna. In kako je postal taksist, me zanima. Po sili razmer, ker je po krizi izgubil redno službo. "Nekaj časa sem se v tem novem stanovanju praskal po trebuhu, potem pa sem kupil licenco." Zdaj taksi vozi le občasno. Enkrat je zapeljal celo Žižka in njegovo ženo Analijo. Žižek je v Argentini velika zvezda, psihoanaliza pa izjemno donosna "obrt".

Žižka bere tudi Vasja Cimperšek, starejši gospod in odvetnik, ki pravi, da se čuti Slovenca, čeravno večji del svojega življenja, izvzemši starša, ni poznal niti enega. Njegova zgodba ne bi bila tako posebna, če vsa ta leta ne bi ohranil perfektnega jezika in neomajne identitete. "Slišati bo nekoliko arogantno, toda jaz sem slovenski čudež v Argentini. Nikoli nisem hodil v slovenske šole, pa odlično govorim slovensko," se namuzne. (Slovenski čudež je sintagma Tarasa Kermaunerja, s katero je označil povojno emigracijo v Argentini, ker ji je uspelo ohraniti jezik in razvijati kulturo, op.p.) V Slovensko hišo je začel zahajati šele po osamosvojitvi države. Bilo je prav komično, se spominja, s kakšnim začudenjem so ga gledali. Kot bi padel z neba.

Vasja se še danes spomni velike čezoceanke Santa Cruz, natrpanih prostorov tretjega razreda in bledih obrazov ljudi, ki jih je izčrpavala morska bolezen. Bilo mu je šest let in potovanje je bilo zanj ena sama zabava. Ko opazujem njegove živahne oči, si ga živo naslikam, majhnega dečka, kako se na obali Buenos Airesa veseli brezmejnega potapljanja v labirinte neznanih ulic. Mesto ga je nemudoma očaralo.

"Moje življenje je bilo luštno, zunaj sem bil mali Argentinec, ko sem prestopil domači prag, sem postal čisti Slovenček." Njegova starša sta po vojni zapustila Slovenijo zaradi komunizma. Oče je bil liberalec, univerzitetno izobražen ekonomist in v takšnem sistemu zase ni videl prihodnosti. Ker niso bili politični begunci, njegova družina ni imela tesnega stika s slovensko povojno skupnostjo in zato je Vasja ob sobotah, namesto da bi hodil v slovensko šolo, igral nogomet z argentinskimi prijatelji. Hitro je uvidel, kaj odpira argentinska srca. To, da je bil odličen učenec, mu na ulici ni pomagalo, prej narobe. Naklonjenost prijateljev si je pridobil tako, da je postal nogometna enciklopedija.

Kdo bo kriv za potop Japonske?

Tudi življenje Marjana Gruma, znanega slikarja in kiparja, ki ga obiščem v živopisani hiši sredi umetniške četrti La Boca, je bilo latinsko prešerno, a hkrati slovensko zagrenjeno. Vprašanje, kako bi se obrnilo, če mu komunisti po vojni ne bi ubili očeta. Domišljija je neskončna, realnost je bila ena: mama samohranilka in štirje mladoletni otroci. Ni trajalo dolgo, ko so morali tudi oni v službo. "Kaj pa šola?" me zanima. Saj je hodil, pravi, kakšno leto, dve, več ni zdržal. Zaradi neznanja španščine so ga dali v štiri leta mlajšo skupino, v kateri se je počutil kot tepec...

Šolo je obesil na klin in začel pri dvanajstih v zameno za hrano od vrat do vrat dostavljati kruh. To je bil tudi čas, ko se je začel Marjan opijati. Streznil se je šele pri šestindvajsetih, ko je ugotovil, da je njegovo življenje en sam velik nič. Takrat se je priučil prvega poklica in postal kovač, kar je kasneje najbrž odločilno vplivalo na izbiro njegovega materiala. Skupaj z ženo, Argentinko, je šel tudi v šolo slikarstva in kiparstva. "Veš," se nasmehne, "tukajšnji Slovenci me nikoli niso prav posebej čislali. Pil sem pa še plesat sem hodil, kar je bilo v tistih časih velik greh."

O Marjanu kroži šala, da bo kriv za potop Japonske. Odkar je tamkajšnja televizija o njem posnela dokumentarec, so Japonci iz njegovega ateljeja odnesli "na tone" železnih kipov. Na železu je nekaj težkega, temačnega, neprebavljivega, je korozija. Toda vse to nima prav nobene zveze s tem, zakaj si ga je Marjan izbral za medij. To je storil preprosto zato, ker lahko z njim hitro pove, kar želi. Brez kalupov, žganja, sušenja, skratka, neznosnega čakanja. Pa vendar se njegova motivika lepo sklada s tem težkim materialom: smrt, pritisk na človeka, raztelešenje, zadnja pot... Mnoge konstrukcije so odmevi žrtev povojnih pobojev, spomin na izginulega očeta in opomin Argentini, dedinji podobne temačne zgodovine.

Zgodovina je ples ironije. Trideset let po tem, ko je komunistična revolucija v razne slovenske hude jame tako rekoč čez noč pospravila na tisoče domobrancev in njihovih sorodnikov, se je nekaj podobnega ponovilo v Argentini. Z eno razliko: tam je vojaška hunta generala Videla s pomočjo paravojaških skupin, plačancev, profesionalnih morilcev in odredov smrti ugrabila, mučila in pobila 20.000 delavcev, študentov, profesorjev, domnevnih simpatizerjev različnih levih političnih gibanj in nekaj sto dejanskih gverilcev. Takrat je Zedinjena Slovenija, piše Kristina Toplak, po zgledu drugih etničnih skupin s solidarnostno izjavo podprla hunto v njenem boju proti komunizmu, nekaj njenih članov pa je bilo iskreno naklonjenih tudi krutim režimskim metodam.

Malo je manjkalo, pa bi tudi njega pospravili ...

Naj pojasnim. Od leta 1955, ko je vojaška oblast zrušila Peróna, ki je pobegnil v Španijo, je Argentino obvladovala vojska, konec šestdesetih let pa so začela delovati ilegalna levičarska gibanja, ki so na nevzdržne razmere opozarjala z atentati in ugrabitvami. Mnoga so zahtevala vrnitev Peróna, ki se mu je uspelo ponovno zavihteti na oblast leta 1973, a je po letu dni umrl. Nasledila ga je žena Isabela, ko so jo kmalu spakirali generali. Leta 1976 se je tako začel najbolj umazan del argentinske zgodovine. Četudi je slovenska povojna skupnost na deklarativni ravni podpirala diktatorski režim, pa vse le ni bilo tako črno-belo, poudarja Kristina Toplak. Nekateri Slovenci so namreč upornikom pomagali ali v uporu celo aktivno sodelovali.

Vojaške diktature je bilo konec leta 1983 s porazom Argentine v vojni za Falklandske otoke, ki še vedno pripadajo Veliki Britaniji. Organizacija mater in babic še danes išče svoje otroke in zahteva obsodbo morilcev. Med izginulimi je bilo tudi nekaj Argentincev slovenskega rodu in znancev Andreja Reparja, nekdaj strastnega peronista, danes uspešnega elektroinženirja, poslovneža in svetovalca argentinskega zunanjega ministra.

V času hunte je izginila sestra njegove žene. Bila je stara 21 let, ko so jo ugrabili, mučili, omamili in kot mnoge druge še živo vrgli iz letala v reko Plata. Tudi Andreja bi malone doletela podobna usoda, saj je bil leta 1976, ko se je zgodil vojaški udar, dekan ene od buenosaireških fakultet in, še huje, bivši peronistični aktivist. Še danes ne ve, kaj je bilo tisto ključno, da se je rešil. Na koncu so mu generali dovolili celo, da je kot inženir končal gradnjo hidroelektrarne med Urugvajem in Argentino.

Andrej, sin domobranca, ki je očeta videl prvič, ko mu je bilo sedem let (šele takrat sta mu z mamo sledila v Argentino), je antiteza slovenski skupnosti. Že kot otrok je bil drugačen, imel je izkušnjo Jugoslavije, risal je Titu, predvsem pa mu je bilo lepo odraščati na tistih zelenih gmajnah v okolici Žalca. Sovražil je beton Buenos Airesa. "Ko mi je oče govoril, da sem na svobodi, ga nisem razumel, saj je bila moja svoboda v Savinjski dolini," se nasmehne.

Danes ve, o čem je govoril. Kljub temu ostaja zvest svojemu pogledu na svet in prepričan Slovenec. Pred kratkim je v središču Buenos Airesa odprl in zaradi pomanjkanja časa zaprl gostilno, ki je ponujala tipično slovensko hrano in pice s krajnskimi klobasami. Kot pravi Štajerec si je doma sam skonstruiral posodo za žganjekuho in o varjenju žganja napisal knjigo. V prostem času vari slivovico, dela hruškovec, kokino žganje in podobne vragolije. Skrbi ga, da njegova žganjekuha nima prave prihodnosti, saj v Argentini vsi pijejo samo vino...

Imena in priimki sogovornikov so poslovenjeni, ker takšne uporabljajo tudi zasebno. Ob prihodu v Argentino so jim v dokumente vpisali oblike argentinskih imen in priimkov. Enako je veljalo za otroke, ki so se rodili v Argentini.