Začetki tenisa v Parizu segajo v daljne leto 1891, ko so prve dvoboje v nacionalnem prvenstvu odigrali moški, nekaj let kasneje pa so se jim pridružile še ženske. Prve resnejše obrise je tekmovanje nato dobilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so sprejeli tudi tuje tenisače, turnir pa so poimenovali po slovitem francoskem pilotu iz 1. svetovne vojne Roland Garrosu. V začetku so tekmovalci loparje vihteli še na travnati površini, a so z izgradnjo novega teniškega štadiona leta 1928 namestili peščeno podlago, ki je glavni zaščitni znak turnirja še danes. Nov štadion so sicer zgradili za potrebe Davisovega pokala, v katerem so v tistih časih blesteli znameniti francoski "štirje mušketirji" Jacques Brugnon, Jean Borotra, Henri Cochet in Rene Lacoste, ki so s prestola pregnali do takrat nedotakljivo ameriško selekcijo.

Zgodba Roland Garrosa ima tudi črno piko, za katero pa niso krivi organizatorji turnirja, ampak fašistični generali med 2. svetovno vojno. Le-ti so namreč glavno igrišče v letih najhujšega prelivanja krvi v zgodovini uporabili kar za nekakšno začasno koncentracijsko taborišče za Žide, preden so jih nato pošiljali na zadnjo pot v Vzhodno Evropo. Svoj čas pa so osrednji štadion uporabljali tudi kot zapor za nekatere sumljive člane takratne francoske vlade.

Po koncu vojne se je na znamenita igrišča znova vrnil tenis in v tistih časih je to bil tretji turnir za Grand Slam v sezoni za Wimbledonom, kasneje pa so ga prestavili na zgodnejši termin. Leta 1968 je to bil tudi prvi turnir velike četverice, ki je postal odprto prvenstvo in so na njem lahko moči merili tako amaterji kot profesionalci. Dobro desetletje pozneje so ob igriščih dogradili tudi številne spremljevalne objekte v obliki barov, restavracij in trgovin, ki obiskovalcem nudijo maksimalne užitke, kar so zadnje velike spremembe na infrastrukturi kompleksa.

Dvoboji v Parizu so zaradi peščene podlage vedno nekoliko specifični in ob omembi Roland Garrosa marsikateri največji tenisači in tenisačice vseh časov dobijo cmok v grlu, ker je to njihov edini neosvojeni turnir velike četverice v karieri. Med te lahko pri nežnejšem spolu uvrstimo Martino Hingis in Lindsay Devenport, kateri je leta 1997 manjkal samo Roland Garros za osvojitev Grand Slama v eni sezoni, pri moških pa Peta Samprasa, Jimmyja Connorsa ter Rogerja Federerja. Slednji sicer še vedno navdušuje, a ob nespornem kralju zadnjih let Rafaelu Nadalu bo le težko prišel do slave tudi v Parizu. O posebnosti turnirja pa priča tudi podatek, da pri moških kar 13 od zadnjih 17 zmagovalcev Pariza ni uspelo slaviti na nobenem drugem turnirju za Grand Slam.