V tej osrednje ležeči provinci Afganistana poljski pridelki predstavljajo glavni vir dohodka. Guvernerka Bamijana Habiba Surabi ima jasno vizijo, da tako ne bo ostalo večno. Edina ženska, ki zaseda to najvišjo politično pozicijo v eni od od 34 afganistanskih regij, si želi, da bi naravne lepote v te kraje pritegnile številne domače in tuje turiste. V deželi, ki v poletnih mesecih pričakuje doslej najhujše boje med koalicijskimi silami in talibani, njene besede zvenijo precej utopično.
Osovraženi talibani
Bamijan je poseben kraj v Afganistanu. V tej etnično izjemno homogeni provinci, devetdeset odstotkov prebivalstva je šiitskih Hazarov, so sunitski talibani v času svoje vladavine zagrešili največja grozodejstva in prave pokole. Mednarodna skupnost jih takrat večinoma sploh ni zaznala. 80.000 človeških duš velik Bamijan (provinca šteje 650.000 prebivalcev in meri dve tretjini ozemlja Slovenije) se je na naslovnicah svetovnih časopisov znašel tik pred terorističnimi napadi 11. septembra, ko so talibani razstrelili osrednji znamenitosti kraja - dve veliki 1500 let stari v sklano vklesani stoječi budi. V nasprotju s paštunskim jugom, kjer zdaj potekajo najsilovitejši boji med uporniki in mednarodnimi silami, ljudje talibanom tukaj niso odprli vrat svojih domov in jim ponudili zatočišč. "Varnost je naš največji dosežek. Tukaj lahko normalno zadihate," ponosno pove guvernerka. Bamijan je s strani Združenih narodov že tri leta razglašen za edino regijo v državi, kjer se ne goji opij. Kmete je bilo težko prepričati, naj opustijo ta donosen posel. "Tudi sama sem se pogovarjala z mnogimi in jim poskušala razložiti, da opij našemu območju prinaša nestabilnost," razlaga guvernerka. Ljudje so ji slednjič prisluhnili in verjeli njenim zagotovilom, da bo v gorato območje prišla razvojna pomoč.
Premagati revščino
A je ta curljala v regijo zgolj po kapljicah. Vlada in mednarodna skupnost projekte obnove in razvoja podeželja osredotočata predvsem na območja, kjer se vodi boj proti upornikom. Če se nova razvojna sredstva v Bamijan ne bodo stekla kmalu, bodo vsi nepridipravi lahko spet poskušali za ilegalne posle novačiti Hazare. Varnostne težave imajo v regiji že zdaj, a za zdaj še v obvladljivem obsegu. Na noge postavljajoči se afganistanski policiji, ki ji še vedno krepko pod roke sežejo pripadniki Natove misije ISAF, delajo preglavice predvsem tihotapci.
"Največji izziv za regijo je premagati revščino. Ljudje tukaj ponekod še vedno živijo v jamah. Izobrazba ljudi je slaba. Vedno znova pozivam vlado, naj razvojno pomoč vsem delom porazdeli enakomerno," pravi Surabijeva. Kapetan zračnih sil Nove Zelandije Greg Elliott, ki vodi regionalno obnovitveno moštvo v Bamijanu (vojaki v teh enotah PRT varujejo območje in pomagajo pri gradnji šol, bolnišnic in cest), potarna o podobnih težavah. "Ljudje na cesti mi velikokrat potožijo, da ne vidijo kakšnega posebnega razvojnega učinka zaradi prisotnosti našega PRT. Dejansko ISAF za to regijo ne dobiva zadostnih sredstev," razlaga Elliott. Kapetan je prepričan, da je vizija guvernerke pravilna. "V tej provinci ni veliko elektrike, vodovodov in kanalizacije. Ta kraj je precej srednjeveški. Za spremembe regija potrebuje veliko investicij." Novinar tiskovne agencije BahNews Mohamed Hasan takšnemu razmišljanju niti najmanj ne nasprotuje. Odgovornosti za razmere v prvi vrsti ne pripisuje vladi in guvernerki, temveč enotam PRT in slabemu usklajevanju mednarodne skupnosti pri obnovi različnih delov Afganistana. "Vse slabšo varnostno situacijo v Bamijanu lahko najdemo v majhnem deležu denarja, ki ga dobivajo Novozelandci v primerjavi s preostalimi moštvi PRT v drugih regijah," je prepričan Hasan.
Že asfalt bi pomenil veliko
Kot ključni razvojni preboj kapetan Elliott izpostavlja gradnjo asfaltirane ceste od Kabula do Bamijana. Ta naj bi bila dokončana čez dve leti. Ta čas deset ur trajajoča vožnja iz prestolnice naj bi bila nato dolga le še tri ure. Proti prvemu narodnemu parku Afganistana bi se tako po najbolj optimističnih ocenah spet valile trume turistov. Po zadnji raziskavi iz leta 2005 je takrat biserno modro jezero Band e Amir, Bamijanove bude in sledi Džingiskanovih poti prišlo raziskovat 40.000 afganistanskih turistov in okoli 4000 tujih (predvsem v Kabulu zaposleni predstavniki tujih nevladnih organizacij). Te številke pa so v naslednjih letih zaradi naglo poslabšujočih se varnostnih razmer upadle in postale zgodovina.
V Bamijanu se že zdaj pripravljajo na dan, ko bo makadam nadomestil asfalt. Študentje se urijo v veščinah turističnih vodičev, pripravljajo se promocijske zgibanke, kujejo se novi projekti ekološkega turizma. Toda izvedljivost vseh teh načrtov je odvisna od varnosti oziroma percepcije ljudi. "Vprašanje je, ali bodo ljudje mislili, da je dovolj varno priti v Afganistan. Kaj sploh pomeni varnost v Afganistanu?" se pomenljivo vpraša poveljnik Elliott.
