Vprašanje zdaj ni, kaj je Dimitrij Rupel naredil narobe, da je ponovno v sitnostih. Vse napake je z eno potezo naredil Borut Pahor. Ko se je predsednik države Türk modro odločil, da Ruplu ne zaupa, je Pahor vztrajal, da mu zaupa. In kako zelo se je zmotil. Za polemiko s predsednikom bi si bil lahko izbral kakšno manj eksplozivno temo. Samovšečno igranje s političnimi fantazijami se v kadrovski kombinatoriki slabo obnese. Ko zmagaš, imaš priložnost, da na nova delovna mesta razporediš ljudi, kjer se njihove slabe lastnosti produktivno obnesejo. Osebno svetovanje nekomu drugemu pa ni delo, za katerega bi Dimitrij Rupel imel velik talent.
Ima pa veliko drugih.
Ruplova težava je v tem, da Slovenija s svojimi junaki ne zna lepo ravnati in jim ne more priznati zaslug. Takoj ko izstopiš iz povprečja, se nate zvrne vsa teža nacionalne identitete. Rupel pa je slovenski junak. Krivico so mu naredili že takrat, ko so brniško letališče poimenovali po Jožetu Pučniku, ne pa po njem. Pučnik je tam nekajkrat pristal. Rupel je iz njega naredil osišče slovenske zunanje politike. In to je naredil sam, po svojih lastnih kriterijih in vedno po lastni presoji.
Rupla po krivem obtožujejo, da je naredil slovensko državo. Naredil pa je njeno zunanjo politiko. Kakšen prelep prizor je to bil. Vse, kar ga kot politika dela neznosnega, je bilo v obdobju priznavanja Slovenije veličastno. Pred nosom so mu zapirali vrata zunanjih ministrstev polovice sveta od Madrida do Teherana, pa jih je z brco odprl in se nekako pririnil do ljudi, ki niso hoteli govoriti z njim. Šel je na vsa mednarodna srečanja, tudi na tista, na katera ga izrecno niso vabili. Na tista še prav posebno rad. "Présence," je bila njegova strategija prepričevanja najbolj skeptičnih sogovornikov, da država, ki jo predstavlja, res obstaja. Z dvema metroma višine in stodvajsetimi kilogrami teže, je predložil neovrgljiv argument. Bil je samopašen, grob, uslužen, samozavesten, žaljiv, priliznjen in brezobziren hkrati. Američani so te lastnosti znali ceniti, zato se je kot veleposlanik v Washingtonu sijajno obnesel. Še posebno pri ljudeh, ki so kasneje oblikovali zunanjo politiko Georgea Busha. Blesti, kjerkoli je položaj nejasen, konflikten in neprijeten. Pravila obstajajo samo zato, da se jih krši, med državnim proračunom in osebno denarnico ni meja. Rupel je sijajen razgrajač.
Z vsemi temi lastnostmi je iz zunanjega ministrstva naredil sračje gnezdo prestrašenih birokratov, ki so navajeni, da so strateške odločitve odvisne od muhavosti šefa. Zdaj, ko potrebuje službo, mu je treba najti nekaj, kjer so potrebna gozdarska dela, ne pa slikanje na steklo. Veleposlaništvo v Rimu, o katerem zdaj previdno razmišljajo, je zelo neustrezno mesto za človeka teh dimenzij. Zašli bomo v vojno z Vatikanom. Prava nagrada in pravična kazen za Rupla je slovensko veleposlaništvo v Zagrebu. Če kaj zna, je, kako zriniti državo v Evropsko unijo in Nato.
