Poljakinja Justyna Kowalczyk, ki je na drugem mestu, je za slovensko junakinjo zaostala za 111 točk, Finka Aino-Kaisa Saarinen pa za 141. Do konca svetovnega pokala je na spo redu še šest preizkušenj. »To je bila ena od najbolj srčnih zmag v moji karieri,« je po tekmi dejala nasme jana Majdičeva.

Na najboljši možni način, z eno najbolj srčnih zmag, že sedmo v nepremagljivem šprinterskem nizu te sezone, je Petra Majdič na štadionu Granasen v Trondheimu ubranila vodstvo v skupnem seštevku svetovnega pokala. Za nekaj centimetrov je z dolgim iztegnjenim korakom šele po ogledu fotofiniša premagala Slovakinjo Aleno Prochazkovo in za 0,7 sekunde očitno največjo konkurentko za veliki kristalni globus Justyno Kowalczyk.

"Ena najbolj srčnih zmag? Drži kot pribito," je Petra Majdič takoj potrdila, v kateri "predalček" bo šla 14. zmaga. Izborjena je bila zares z veliko borbenosti, nepopustljivosti in želje po kristalnem globusu. "Ko sem padla v cilj, sem bila na smrt utrujena. Na tleh sem samo čakala, kaj bodo objavili. Tisti trenutek, ko je bila zmaga znova moja, veselja nisem mogla skriti," je dejala in nadaljevala: "Ne morem opisati, kako težko je, ker že od Libereca nisem povsem zdrava, a sem dovolj trmasta, da še zmagujem," se ji je smejalo. "Dva dni nazaj sem imela malo hitrejši trening, kratke šprinte in se mi je že zdelo, da mi gre dobro. A sem bila zvečer znova izčrpana. Vsaka stvar pušča posledice. Tudi danes sem se že v kvalifikacijah (7. čas, op. p.) mučila. To nisem bila jaz, tekla pa sem, kot bi tekmovala na trideset kilometrov. V četrtfinalu je bilo podobno. V polfinalu pa sem bila kot prerojena in že sem začutila, da lahko zmagam. Prav z izkušnjami mi je znova uspelo," je priznala Petra.

Iztegnjeni korak v cilj v slogu največjih norveških šprinterskih asov je bil pika na i: "Nedavno sem se na treningu kar mimogrede spomnila nanj in ga preizkusila, če ga še znam. Neverjetno, kako prav je prišel." Zmaga je še kako pomembna, saj si je Kowalczykova priborila tretje mesto in nova razlika je višja (le) za 40 dodatnih točk. Sedaj je razmak 111 točk. In še Aino-Kaisa Saarinen, ki se je vrnila po bolezni brez "praske", je s petim mestom in 141 točkami minusa obdržala nit boja za najbolj prestižno lovoriko sezone. Ko smo jo ujeli po tiskovni konferenci, kjer je znova blestela poleg domačih herojev Ola Vigena Hattestada, ki je nadaljeval tradicijo zmagovitih dni "Majdič-Hattestad", Pettra Northuga in Johna Dahla, je bila v formi: "Boj za vsako točko je kot agonija. Rumena majica je seveda dodatna motivacija. Boriti se za globus je res nekaj velikega. Tudi Andrej Jerman mi je pred časom poslal sms, da je globus daleč največja stvar sezone."

Prava drama je bila v zakulisju, pri delu s smučmi. Ker je v kvalifikacijah snežilo in potem tudi v četrtfinalu, je bila prav priprava smuči ključna. Petra je imela srečo, da je potem prenehalo snežiti. Ker so imele Slovenke v kvalifikacijah le povprečne smuči, tudi Vesni Fabjan in Katji Višnar ni uspel preboj med trideseterico. Dramo je opisal Ivan Hudač. "Vseskozi smo tehtali, ali smuči z voskom ali brez, 'na sintron'. To ni bila lahka odločitev. Petrine smuči s 'sintronom' na testih niso bile hitrejše od tistih z voskom. Zato smo bili eni redkih, ki so imeli pripravljene smuči na ta način. Tu gre za stotinke milimetra voska na smučki. Verjetno pa je bilo res nekaj sreče, da v finalu ni snežilo. Moja rojakinja Prochazkova ima očitno smuči za te razmere. A zmagala je Petrina srčna borbenost. Zmaguje v glavi. Prav pri tem se je pokazalo, da smuči niso vse in odloča psiha, boj do zadnjega," je bil še kako vesel Hudač. In kako gleda na 111 točk naskoka? "V tem trenutku ne pomenijo nič. Upam, da bo Petra fizično vzdržala in da bo sobotno 'tridesetko' zmogla v naših prestavah. Potem bo v Falunu lažje," meni Hudač.