"Kombinatke" so z vseh koncev Slovenije in delajo v različnih poklicih - v njihovih vrstah so vzgojiteljice, učiteljice, profesorice, pravnice, socialne delavke, arheologinja, biologinja, pravnica, tajnica, računovodkinja, kemijska tehnologinja, restavratorka, študentka, kantavtorica, komunikologinja, novinarke, ekonomistka, samostojna podjetnica, znanstvenica…

Kot pravijo same, obujajo pesmi, ki so hrabrile duha v revolucijah in uporih po svetu, "iz spoštovanja do vseh, ki so dvignili glas in dali življenja". Med pesmimi, ki jih prepevajo, so tudi Internacionala, za katero je besedilo napisal član pariške komune, melodijo pa belgijski mizar; Bella ciao, fragment klezmer melodije, ki je zaživel kot prva pesem italijanskih antifašistov, in Bandiera rossa, pesem italijanskih delavcev, ki se je s priredbo Pankrtov trdno ukoreninila v slovenskem glasbenem prostoru, predvsem med mlajšimi generacijami.

Obiskala sem jih na vaji, na kateri so se intenzivno pripravljale na nastopa ob podelitvi rože mogote, priznanja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, in na festivalu Rdeče zore. Izkazalo se je, da niso le upornice, ki prepevajo "z ognjem v očeh", ampak tudi kritične in razmišljujoče sogovornice.

Za pevski zbor Kombinat bi lahko rekli, da je "idejni", saj vaš repertoar sestavljajo pesmi, pri katerih ni pomembna le njihova zvočnost, ampak predvsem njihova sporočilnost. Kakšen je skupni imenovalec, ki druži vse te pesmi?

Maksimiljana: Skupni imenovalec vseh pesmi, ki jih prepevamo, je upor oziroma zavzemanje za vrednote, kot so socialna pravičnost ter lepši, prijaznejši in pravičnejši svet. Drugače pa so pesmi zelo raznorodne, so iz različnih obdobij in različnih držav, rodile so se v zelo različnih okoliščinah.

Če prav razumem, je v ospredju upor kot življenjska drža. Zakaj se vam zdi tako pomemben?

Maksimiljana: Upor zagotavlja distanco, ki človeka pripelje do kritične misli. Upor človeka strezni, razbistri; je tisti trenutek refleksije, premisleka, ki človeku omogoča, da zna ločiti zrno od plev in ne pristaja na že tako utečeni konformizem.

Maja C.: Mislim, da je upor del nas samih, naše biološke zasnove. Že kot otrok se upiraš staršem, če ti ne ustreza, kar želijo od tebe. Bodisi s stojo, z izrazom na obrazu ali pa z jokom. Potem pa nas učijo, da se moramo socializirati, da se ne smemo upirati vsaki stvari, kar je do neke mere dobro, saj se moramo naučiti delovati v skupnosti. A lahko se zgodi, da upora zmanjka - da se preveč upogneš in storiš vse tako, kot ti rečejo.

Maksimiljana: Otroke ponavadi učijo, naj bodo pridni, kar pravzaprav pomeni, naj se ne upirajo. In "biti priden" vse prepogosto v sebi nosi željo po tem, da se ukloniš, se upogneš. Da z vztrajno pridnostjo izgubiš lastno mnenje, pa je nemalokrat, žal, posledica tega procesa. In me nočemo biti in nismo pridne.

A če sta upor oziroma družbena nemoč, iz katere se praviloma poraja, vedno znova aktualna, so njune pojavne oblike v različnih obdobjih in kulturah različne. Ukvarjate se tudi z odkrivanjem konkretnih zgodovinskih okoliščin, v katerih so nastale posamezne pesmi.

Maksimiljana: Recimo pesem El pueblo unido (Jamas sera vencido), kar v prevodu pomeni, da združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano, je čilenska pesem, ki jo je napisal Sergio Ortega leta 1973. Nastala je kot krik ob nasilju, s katerim je general Augusto Pinochet strmoglavil vlado socialista Salvadorja Allendeja. Ta pesem ni mobilizirala množic samo takrat in tam, ampak tudi v kasnejših protestih drugod po svetu. Tako je bila na primer himna oranžne revolucije v Ukrajini, pod naslovom Barpakhiz pa je leta 1979 donela iz grl levičarskih aktivistov, ko so demonstrirali proti monarhiji.

Zanimiva je tudi zgodba o pesmi, ki se je pri nas udomačila kot Na oknu glej obrazek bled. Gre za narodno pesem iz španske pokrajine Asturije. Med špansko državljansko vojno so besedilo priljubljene ljudske pesmi Adonde va la mi morena predelali. Na isto melodijo so prepevali besedilo, ki govori o dekletu, ki odhaja na obisk v Oviedo, v kasarno, kamor so frankisti zapirali komuniste. Tako je nastala Dime donde vas, morena. In to pesem so v Španiji slišali tudi Slovenci, ki so se tam borili. Z njimi se je "Asturiana", kakor so jo slovenski španski borci tudi krajše imenovali, preselila k nam. Najprej je v prevodu Bojana Ilicha našla svoj prostor pod naslovom Povej mi, kam greš, črnolaska, kasneje pa je novo besedilo na skoraj nespremenjeno melodijo napisal Mitja Ribičič. No, in tako smo dobili Na oknu glej obrazek bled.

Tudi Katjuša ima zanimivo zgodovino. Izvirnik je seveda ruski, melodija pa je leta 1943, po kapitulaciji Italije, z besedilom Fischia il vento postala himna italijanskih partizanov. Kadar je znanih več različic ene pesmi, jih v svojem repertoarju velikokrat združimo, da poslušalci še jasneje dobijo občutek, v kakšnih okoliščinah so nastajale.

Ali pesmi pojete v izvirnikih, posamezne dele pa prevedete tudi v slovenščino?

Maksimiljana: Odvisno od pesmi. Dime donde vas, morena, recimo, pojemo samo v španščini, pri Katjuši pa večino pesmi odpojemo po izvirniku, torej v ruščini, po eno kitico pa v slovenščini in italijanščini.

Nataša: Bread and Roses, pesem, s katero so se v začetku prejšnjega stoletja za svoje pravice postavile ameriške delavke, pojemo sicer v angleščini, ker pa nam je bila res všeč in je v našem prostoru večina ne pozna, smo prosile prijateljico, pesnico Teo Oršanič, da jo je prepesnila. In delček te pesmi tako zveni tudi v slovenščini. Pri pesmi Bratje, le k soncu, svobodi! pa smo si pridržale pravico, da smo jo priredile v Sestre, le k soncu, svobodi!, saj smo ženski pevski zbor.

Pri pesmih, ki jih prepevate, je pomemben njihov širši okvir, zato na svojih koncertih pesmi ne le pojete, ampak tudi pripovedujete zgodbe o njih. Se vam zdi takšna kontekstualizacija nujna?

Maksimiljana: Nujna ni. Da na nastopih spregovorimo tudi o zgodbah posameznih pesmi, smo se odločile, ker se nam je zdelo, da damo pesmi veliko večjo priložnost, če ob tem, ko jo zapojemo, povemo še zgodbo o njenem porajanju. Ko smo se lotile brskanja po zgodbah, ki jih te pesmi nosijo s seboj, smo bile nemalokrat zelo presenečene - kako so vznikale, se preseljevale, dobivale nove obleke.

Tjaša: Na koncertih je razmerje med petjem in govorom skoraj pol-pol, a se to ljudem ne zdi preveč, saj jih zanima zgodovina pesmi. Nekaj o izvoru pesmi lahko poslušalci sklepajo sami iz jezika, me pa jim ponudimo preostanek zgodbe.

Najbrž pa je pomembno tudi, kje so pesmi odpete. Doslej ste imele svoje koncerte na primer na Metelkovi in v Rogu v Ljubljani, pa na festivalu Koperground in na razstavi El Che v Kopru... Ste pri tem selektivne?

Maksimiljana: Doslej smo nastopile povsod, kamor so nas povabili, tako na festivalih ali na koprskem in reškem odprtju razstave El Che kot tudi na praznovanju rojstnega dne dveh tovarišic učiteljic. Če se nam le uspe zbrati in uskladiti, kar je glede na to, da prihajamo z vseh koncev Slovenije, včasih kar zapleteno, se vabilu odzovemo. Nimamo omejitev v smislu "ta dogodek je elitnejši, zato gremo tja".

Odločitvi, kam gremo zapet, botruje predvsem to, da imajo tisti, ki nas povabijo, podobne vrednote, da se prepoznajo v našem sporočilu in da jim pesmi, ki jih prepevamo, veliko pomenijo. Precej nastopamo v okviru projektov, ki so angažirani. Včeraj smo nastopile na podelitvi priznanja roža mogota, ki ga Zveza svobodnih sindikatov Slovenije namenja za dosežke na področju enakih možnosti pri zaposlovanju, jutri pa bomo zapele na festivalu Rdeče zore. Do pesmi, ki jih prepevamo, čutimo veliko odgovornost, zato jih v okolju, za katero bi presodile, da jih ne sprejema ali nas želi le kot neke vrste atrakcijo, ne bi prepevale.

Od kod oziroma na kakšen način pa sploh zbirate svoj pevski material? Gre za naključen nabor revolucionarnih pesmi ali za načrtno zbiranje?

Maksimiljana: Repertoar oblikujemo z željo po čim večji raznolikosti - da bi bil iz različnih obdobij, različnih držav in v različnih jezikih.

S svojim pevskim projektom ohranjate svetovno kulturno dediščino in negujete zgodovinski spomin. A, kot same večkrat poudarjate, ne gre za nostalgijo. Pa vendarle: sodobni čas ponuja specifične oblike socialnih in eksistencialnih dilem, ki še niso bile zapete, kaj šele izpete.

Maksimiljana: Tudi sama se sprašujem, zakaj ni več pesmi, v katerih bi našli aktualne probleme in stiske. Zdi se mi, da ta hip najbolj neposredno o življenju v svojem okolju, na ulici, o družbeni nemoči in o uporu, govorijo ameriški raperji. Krivic in stisk, tako družbenih kot osebnih, je, žal, v svetu še vedno preveč. Ni pa nujno, da se vedno prelijejo v uporno pesem, vsaj ne zelo neposredno. Včasih je morda stiska prevelika, da bi lahko ljudje o njej peli. Temu, da v našem času ni buditeljskih oziroma upornih pesmi, ki bi jih prepevale široke množice, verjetno botruje tudi izrazita individualnost dobe, v kateri živimo.

Zdi se mi, da se v slovenskem prostoru največ angažiranih besedil rodi med kantavtorji, Jani Kovačič, recimo, se mi zdi tak ustvarjalec, pa tudi kantavtorica Ksenija Jus, sicer tudi članica našega zbora, že ves čas svojega ustvarjanja s svojimi pesmimi pika in bode in opozarja na krivičnost sistema do posameznika. Pa Iztok Mlakar, recimo, ki je v svojem komadu Karleto Špacapan izrisal popolno podobo upornega primorskega človeka in njegove želje in potrebe po svobodi.

Pa razmišljate, da bi vključile tudi takšne pesmi?

Maksimiljana: Tudi o tem razmišljamo. S skupino Same babe smo na njihovo pobudo posnele Ježkovo Gospodje, ki nas kličete k morali, zasedba Stranci pa nas je povabila k sodelovanju, ko so uglasbili Kosovelovo Rdečo raketo. Teh dveh pesmi na svojih samostojnih nastopih sicer ne pojemo, čakamo na priložnost, da jih bomo lahko skupaj z bendoma predstavile občinstvu. Pa Marleyjev Redemption song, recimo, je tudi že dolgo v naših mapah. Za zdaj si šele gradimo temelje, slednje pa predstavljajo predvsem starejše pesmi, tudi takšne iz naše polpretekle zgodovine, ki jih prepevamo zato, ker smo v zadnjih dvajsetih letih precej pozabili nanje.

Nataša: Smo šele na začetku svoje poti, saj nismo stare še niti eno leto.

Kateri sodobni problemi pa se vam zdijo še posebno pereči in vredni, da se o njih javno zapoje?

Neža: Pomanjkanje socialne pravičnosti in solidarnosti ter zgodovinska amnezija oziroma hoteno potvarjanje zgodovine.

Maksimiljana: Razraščanje različnih oblik nestrpnosti, polarizacija moči in marginalizacija manjšin.

Tudi intimne, osebnoizpovedne pesmi so lahko "buditeljske", saj lahko pripovedujejo o uporu, lomu na individualni ravni. Se vam zdi, da bi tudi takšne pesmi sodile v vaš repertoar?

Maksimiljana: Upor ni le družbena kategorija, je tudi osebna. Vsakdo se mora vsak dan sproti odločati, bodisi zavestno bodisi nezavedno, ali bo sprejel vse, kar mu ponujajo, ali pa bo vzpostavil distanco. Šansoni oziroma uglasbena poezija Svetlane Makarovič, recimo, dokazuje, da je lahko intimna drža še kako uporniška in buditeljska.

Lahko bi rekli, da je Kombinat več kot pevski zbor. Gre za celosten projekt, pri katerem je vse, od imena, nabora pesmi, scenografije pri nastopih, plakatov do manifesta na vaši spletni stran, ubrano na noto socialne pravičnosti, tovarištva in solidarnosti. Ali to odzvanja tudi v samem načinu dela?

Nataša: Smo povsem demokratične, zato je na vajah vedno hrupno. Mislim, da bo treba uvesti diktaturo, ne gre drugače. (smeh)

Maja C.: Pri nas hierarhija ne temelji na strahospoštovanju, ampak na spoštovanju.

Maksimiljana: Znotraj zbora nimamo nikakršne hierarhije, naloge si med seboj razdelimo glede na to, katero področje katero od kombinatk bolj zanima. Trudimo se, da vse odločitve o nastopih, repertoarju... sprejemamo skupaj. No, edino eno področje je sveto in nedotakljivo - to je dirigiranje. Tu ima vse niti v rokah Mateja.

Mateja: Kombinatke nis(m)o poklicne pevke. Naš zbor se od drugih razlikuje po tem, da je v ospredju sporočilo. Pa še v tujih jezikih pojemo, kar je nemalokrat tudi svojevrsten izziv. A to ne pomeni, da glasbeno raven zanemarjamo, da ne bo pomote. Marsikatera pesem, ki jo pojemo, je bila napisana za moški zbor, tako da je prvi korak to, da jo priredimo za ženske glasove. Je pa vsem našim pesmim skupno tudi to, da jih, čeprav so borbene, interpretiramo na mehkejši, bolj ženstven način. Veseli me, da imajo pevke, čeprav prihajajo z vseh koncev in krajev, željo, da vadimo vsak teden. Tudi s tem se kaže njihova predanost, pa tudi želja, da glasovno in glasbeno napredujejo. In v glasbenem smislu smo v tem slabem letu, kar smo skupaj, precej napredovale.

Ste ženski pevski zbor. Kako to, da ste se odločile, da zapojete brez moških glasov, saj je upor nenazadnje univerzalen, "nadspolen"?

Maksimiljana: To se je zgodilo čisto spontano, saj se nas je del prvič zbral na Renini - Reni je ena od naših članic - dekliščini, kjer smo se odločile, da bomo pele skupaj. A vendar na odru le nismo same punce. Naše petje z glasbeno spremljavo na mandolino in kitaro podpirata Branko Smerdelj in Robert Slanič. Je pa ženskih zborov v Sloveniji dokaj malo.

Nataša: Sploh takih, ki pojejo pesmi upora in revolucije.

Tjaša: Moški pa so nas na koncertih že spraševali, ali bi jih sprejele medse.

Nataša: Le kot plesalce. (smeh)

Maksimiljana: Odločile smo se pač, da bomo pele kot ženski zbor, in pri tem je ostalo. Morda pa ustanovimo še frakcijo Kolhoz, kjer bodo sami fantje. (smeh)

Mateja: Ne bi bilo slabo. To bi bilo zelo zanimivo.

Vaš naslednji koncert bo jutri, 8. marca, v okviru feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki je letos posvečen tudi 100. obletnici dneva žena. Je veliko pesmi, ki tematizirajo tako imenovano žensko vprašanje?

Maksimiljana: Bile smo presenečene, da ni veliko takšnih pesmi, morale smo se kar potruditi, da smo jih našle. Nismo se sicer zakopale globoko v arhive, a najbrž je povedno, da se "ženske pesmi" ne usipajo ravno z neba. Zanimivo se mi zdi vprašanje, ali je obstajal v partizanih kakšen izključno ženski pevski zbor. Moramo se pozanimati.

Imate kakšen verz, ki bi si ga vsak od nas moral zapeti med jutranjim prhanjem kot nekakšen intimni življenjski moto? Katero pesem pa bi svetovale našim politikom v skupno, obredno prepevanje?

Nataša: Za osebno rabo priporočam košček Internacionale: Nihče ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog, osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok... Za politike pa Ježkovo Gospodje, ki nas kličete k morali.

Maja: Politiki bi lahko prepevali tudi Le vkup, le vkup uboga gmajna.

Maksimiljana: Življenjski moto za vse skupaj pa bi lahko bil preprosto Solidarity forever oziroma Solidarni bomo vedno.