Tokrat tudi brez naslovnega podaljška, ki javnost brž seznani z dejstvom, da gre za rekonstrukcijo, pač pa s pripisom, ki pojasni, da je to rekonstrukcija predstave, nastale v Eksperimentalnem gledališču Glej leta 1972 po motivih Spomenika, satiričnega happeninga Bojana Štiha. Morda je razlog za uporabo zgolj izvornega naslova najti prav v dejstvu "dvojne režije", ki poleg režiserjev (s katerima sodeluje tudi njun asistent in dramaturg Samo Gosarič) sooči še izvajalca originalne uprizoritve z rekonstruktorjema, igralko Jožico Avbelj in komponista Matjaža Jarca s plesalko Tejo Reba in glasbenikom Boštjanom Naratom; v poskusu obnovitve originala - ki je sicer že vnaprej podvržen delovanju varljivega spomina in učinkom časovne razdalje - ter vzporednem rekonstruiranju - to pa v izhodišču ne temelji zgolj na ponovni sestavi materiala in njegovi verni obnovi, temveč na neke vrste poskusu mišljenja tega materiala, na začetku katerega resda stoji njegova osvojitev, ki pa se lahko polno uresniči šele po temeljiti notranji razdelavi in tej posledičnem udejanjanju. Gre pravzaprav za gibanje po časovni premici, ki poteka v smeri vračanja, a je obenem močno vpeto v sedanji trenutek, v preteklosti se napaja s položaja sedanjosti.

Časovno stekanje v aktualni čas, torej čas predstave, je pri tokratnem Spomeniku G uresničeno predvsem skozi vzporejanje ženske dvojice: njuno izmenjavanje, povzemanje, vpadanje v dejanje, sovpadanje, pa odmikanje v čustvenem iztisnjenju - na obeh straneh izvedbena polnost, a razlika v energijah, ki ju izvajalki oddajata. Primerjava se seveda neizogibno postavlja, a v ospredju ni tista v intenziteti odrske moči, tudi ne gre zgolj za predstavništvo dveh generacij, pač pa se v prehajanju skozi strukturo trinajstih prizorov izlušči časovna komponenta, ki se poigra s spominom prve in izzove zaznave in sprejem druge, izpostavi lastne sledi in izriše pomanjkanje teh, se telesno preizkuša in poizkuša.

Ta neposredna vzporednost - zaradi katere se tok dogajanja lomi in povečuje vidnost mej v sprotni gradnji posameznih segmentov - jo od Pupilije razlikuje, vendar so v dokumentarni naravnanosti (ki se odraža tudi v Janševi markirani scenografski zasnovi) ponovno uporabljeni oziroma na zadnjo steno projicirani delovni zapiski in odlomki iz kritik, ki v svoji težnji k definiranju gledališkega novuma učinkujejo humorno, medtem ko pričnejo izseki iz prvih pridobivati refleksivni značaj. S pomočjo teh projekcij je tudi osvetljena sama izhodiščna osnova in princip dela Spomenika G, nabor dokumentarnega gradiva pa se mestoma pomensko skorajda zveže z nekaterimi besedilnimi elementi (denimo samoto). Tedanje sledenje sebi se zdaj steče v zavestno in torej (tudi s končnim izzivalnim postavljanjem celote pod vprašaj) premišljeno hojo po poti (aktualnih) rekonstrukcijskih praks, v katere sta označitev in namen pravzaprav že integrirana.