Da bi strli odpor sicer žilavih košarkarjev Elektre, so Olimpijini košarkarji potrebovali dobrih trinajst minut, a to še zdaleč ni pomenilo, da so jih do konca ponižali. Do sedme so Šoštanjčani še držali ravnotežje, v osmi zadnjič povedli, po seriji 14:2 pa je semafor v trinajsti minuti že pokazal prav tolikšno prednost Ljubljančanov (trinajst točk, 26:13). Jasmin Hukić in Frank Robinson sta bila tista košarkarja, ki sta, ob manjši pomoči Vladimirja Golubovića, sama strla odpor gostov. Zlomila sta jih kot suho presto in jih nato na enak način še pohrustala. Do 17. minute sta tako dosegla 20 točk, eno več od celotnega Elektrinega moštva, pri čemer je Hukić mrežico Šoštanjčanov rešetal s projektili izza črte (tri trojke iz treh poskusov), Robinson pa je večino košev dosegel z atraktivnimi zabijanji. Po enem izmed takšnih so Ljubljančani dosegli tudi najvišjo prednost v prvem polčasu (plus 15, 39:24), zato trenerju Juretu Zdovcu ni bilo potrebno razmišljati o tem, da bi v igro poslal Saša Ožbolta, ki se je sicer ogreval, čeprav je na polfinalni tekmi dan prej staknil močan udarec v nogo.
Čeprav si tega ne bi smeli dovoliti, so ob dovolj visoki prednosti ljubljanski košarkarji v tretji četrtini malce zaspali in Elektri pustili, da se je približala na šest točk (43:37). Kasnejša menjava je hudo razjezila Hukića, ki se na klopi kar nekaj časa ni umiril, na parketu pa se je še naprej igrala slaba košarka. Prednost Olimpije se je gibala okrog desetih točk in šele ob koncu poskočila vse do devetnajstih (71:52), s čimer je bil kakovostno zagotovo eden najslabših pokalnih zaključnih turnirjev v zgodovini tudi dokončno odločen.
