Stepinčevo obeležje na Kredarici je v poduk Slovencem že leta 1905 dobesedno napovedal hrvaški pesnik Ante Tresić Pavičić, ki je v pismeni izjavi zapisal (kot stoji citirano v knjigi Dušana Nećaka in Boža Repeta Prelom 1914-1918 na 177. strani), da so Slovenci narodič z jezikom, ki ga ne razumemo več in da so Slovenci najbolj zakrknjeni separatisti pod milim nebom! Zato lahko Hrvaška še pred vstopom v Evropo počenja s Slovenijo, kar hoče, saj ima vendar svoj knežji stol pod Triglavom. Izjavi Tresića Pavića se je v svoji kolumni zadnji dan preteklega leta do tal priklonil precenjeni in vedno oportunistični kolumnist dr. Miha Kovač, ki je zrasel v dobro založenem zelniku bivše partije. Dobesedno nas predaja Hrvatom v milost in nemilost, prepričan, da je doktorski naslov dovolj močna argumentacija, ker druge nima.
Prevara z Reke
Mirno ga lahko zapišemo ob bok slovenskemu metropolitu Alojziju Uranu, ki se pred ustoličenjem ni smel prikazati niti v senci svojega predhodnika, dr. Franca Rodeta. Zato je bilo njegovo imenovanje za naslednika velikega Argentinca toliko večje presenečenje, ki pa je vsak dan bolj razumljivo. Vatikan je po posvetu z dr. Rodetom v Sloveniji potreboval nenevarnega prelata, ki je prijazen in tudi zapeti zna lepo po domače. Sveti sedež je Slovenijo preprosto potisnil v duhovne čase vodiške Johance (njene prigode metropolit Uran dobro pozna, saj je od njegovih Gameljn pod Šmarno goro do Vodic pol ure vožnje v zapravljivčku), ki je čudežno krvavela. Verjeli ali ne, režiserji Johančinih čudežev so bili hrvaški kapucinarji in uršulinke na Reki. Johanco so naučili polivanja z živalsko krvjo, znala je zaigrati zamaknjenost in njen čudežni šov s prikazovanjem krvi na licu je bil pripravljen za trženje. Predstavo si je najprej na samem ogledal takratni ljubljanski škof Bonaventura Jeglič in potem ukazal, da Johanco prepeljejo v domači kraj Vodice, kjer so se za božič 1912 začele predstave. Množično romanje v Vodice je dodobra napolnilo cerkvene blagajne, toda velike posle je uničil ljubljanski izvošček Ažman, ki je izblebetal, da Johanco vsako soboto vozi po svežo telečjo kri v mestno klavnico. Razkritje Johance je pripeljalo le njo samo na sodišče, cerkvenjaki pa so po njim običajni maniri popokali denar in mučenico pustili na cedilu. Zanimivo, da so kasneje Johanco spet zalotili na krivih poteh, ko se je izdajala za poverjenico Rdečega križa. Očitno je že zdavnaj pred sodobniki ugotovila, kako prikladne so človekoljubne organizacije za mamljenje denarja od ljudi. Se spominjate, da smo imeli tudi mi pri Rdečem križu pred leti razne Johane in Johance, ki jih je od korita čudežno pregnal šele sedanji minister za zdravje Borut Miklavčič?
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
