In tudi slovenski športniki bi si radi uredili svoj status, ko končajo s športno potjo ali se poškodujejo. Predvsem po zaslugi ostrega odziva zlatega olimpijca Primoža Kozmusa se stvari počasi le premikajo v tej smeri.

Le po en par nogavic in copat

"Ko sem tekmoval, je šlo za čisti amaterizem, a so se že kazali znaki profesionalizma. Govorim o letih od 1957 pa do začetka osemdesetih let. Tedaj smo živeli v skromnih razmerah in ob pomanjkljivem znanju, tudi kar zadeva poznavanje stroke. To je bil odraz stanja, ko se je športna panoga razvijala. Edina cenjena oseba je bil trener," se spominja nekdanji telovadec Miro Cerar, nosilec treh olimpijskih kolajn (dveh zlatih), šestih odličij s svetovnih prvenstev (štirih zlatih) in 21 z evropskih prvenstev.

Denarja v gimnastiki ni bilo veliko. "Pomanjkanje denarja je bilo čutiti že na skupnih pripravah. Lep primer lahko povem iz leta 1963, ko sta imela pravico do nastopa na evropskem prvenstvu v Beogradu po dva telovadca iz vsake države. S Šrotom sva si prizadevala, da bi namesto enega para dobila po dvoje nogavic, copat, dresov in majic. Niso nama ugodili in sva dobila vsega le po en par. Se pa spominjam, da so se tedaj na evropsko prvenstvo pripravljali tudi atleti, ki so bili že dve leti prej deležni za tedanje čase visokih štipendij.

Sam sem dobival finančno podporo leto dni pred nastopom na olimpijskih igrah leta 1968 v Mehiki. Ko sem prišel domov z zlato kolajno, podpore ni bilo več. Našo revščino je tedaj videlo podjetje Industrija usnja Vrhnika, ki mi je med pripravami na veliko tekmo ponudila enoletno štipendijo, hkrati pa so mi dali možnost, da se po končani fakulteti pri njih tudi zaposlim," je tedanje razmere opisal Miro Cerar.

Toda za nekatere športnike iz drugih držav je bilo poskrbljeno že tedaj: "Nekateri športniki iz socialističnih držav so živeli dobro. Predvsem tisti, ki so osvojili kolajno na olimpijskih igrah, so prišli do dobrih plač in drugih posebnih privilegijev. Česa podobnega pri nas ni bilo, čeprav smo si želeli takšno ureditev. V Sovjetski zvezi so vrhunski športniki prejemali najvišje plače, dobili so stanovanje in avto. To je bilo za tedanje razmere, ko je bilo težko priti v tujino, veliko. Tudi naši sosedje Italijani so bili do športnikov precej radodarnejši. Profesionalci so bili zaposleni v policiji, carini in vojski. Spominjam se tudi priprav na olimpijske igre leta 1960 v Rimu. Italijanski športniki so že veliko let prej dobivali plačilo, da so se pripravili na tekmo."

Miru Cerarju ni bilo nikoli žal, da se je odločil za šport, saj je imel veliko moralnih priznanj, ki so mu in mu še vedno pomenijo zelo veliko. "Ni bilo materialnih dobrin, so bile pa druge. Bil sem izredno cenjen v vseh jugoslovanskih krajih, kot prvi jugoslovanski športnik sem prejel nagrado Avnoja, ki je bila dotlej bolj rezervirana za umetnike, znanstvenike in gospodarstvenike. Tedaj sta nagrado iz Slovenije prejela še pisatelj Miško Kranjec in profesor dr. Maks Šnuderl.

Živel sem v okolju, v katerem so se naši vaditelji zavzemali, da nismo bili negativni pri študiju. Vesel sem, da sem bil na pravni fakulteti in fakulteti za šport dostojen študent, da nisem imel nobenih protekcij ter da se me profesorji spomnijo," je zaključil Cerar.

Čop ni zagovornik rent

Prvi večji vik in krik je v slovenskem športu v odnosu do države zagnala atletinja Jolanda Čeplak. Spomladi leta 2005 se je čez noč odločila, da zaradi davčno neprijazne Slovenije prebivališče iz Celja preseli v Monte Carlo. Nekaj kasneje je vzoru Jolande Čeplak sledila teniška igralka Katarina Srebotnik, ki si je svoje gnezdo ustvarila v Dubaju.

A v teh dveh primerih je šlo za športnici, ki sta z uspehi služili toliko denarja, da bi si zlahka zagotovili eksistenco za vse življenje. Za druge športnike, ki so bili odvisni od slovenskega denarja, se je dolgo časa boril veslač Iztok Čop, po številu kolajn z naskokom najuspešnejši športnik v samostojni Sloveniji, saj je osvojil vse, kar je mogoče (3 kolajne z olimpijskih iger, 12 s svetovnih prvenstev).

Čop je član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) in vodi komisijo športnikov. "Smo v v fazi zbiranja in oblikovanja predlogov, zato o konkretnih rešitvah nočem govoriti, ker nočem javne polemike. V glavi imam kopico idej o rešitvi statusa nosilcev kolajn po koncu kariere. Komisija za status športnikov bo pripravila predlog za obravnavo na odboru za vrhunski šport in izvršnem odboru olimpijskega komiteja. V igri niso rente, ampak sistemske rešitve za čas proti koncu in po koncu naših karier. To pomeni, da športnik aktivno sodeluje v procesu in se pripravi na konec kariere, kar pomeni za posameznike tudi nekaj več napora med kariero, da ne bo le debelo gledal, kaj bo počel, ko bo prenehal tekmovati.

V tujini imajo različne sistemske rešitve, mi poskušamo narediti najboljšo, saj nas tudi ni veliko. Naš predlog bo takšen, da bodo imeli od njega korist športne panoge, športniki in država oziroma družba v celoti. Imam dober občutek, da bomo nekaj naredili, saj je končno stekla komunikacija z ministrstvom za šolstvo in šport ter Olimpijskim komitejem Slovenije," pravi Iztok Čop.

Veslačevo štafetno palico v nastopih v medijih je po osvojeni zlati kolajni v metu kladiva na olimpijskih igrah v Pekingu prevzel atlet Primož Kozmus, ki je zaropotal do višav, v katerih bo morala reagirati tudi država. Kozmusov glas je letel podobno daleč kot kladivo in je segel v deveto vas.

"Nekateri so Kozmusu zamerili njegove nastope, sam menim, da je dobro, da vrhunski športniki diskutirajo, predlagajo in opozarjajo na probleme. Ne trdim, da mora imeti tisti, ki opozori na problem, v razpravi vedno prav," pravi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Janez Kocijančič. Odločno nasprotuje ustvarjanju vtisa, da je status vrhunskih športnikov Sloveniji neurejen, in trdi, da je slovenski model tako dober, da ga v mnogih državah skušajo posnemati.

V Sloveniji 144 športnikov in športnic ta čas prejema olimpijske štipendije, 117 športnikov in trenerjev je zaposlenih v državni upravi, 11 jih prejema izjemne pokojnine (so v bistveno višjem razredu, kot bi jim pripadal po izračunu iz delovne dobe), vrhunski športniki imajo sklad, nezgodno in dodatno zavarovanje.

"Iz razprave o statusu športnikov smo prišli do problema, kaj narediti za vrhunske športnike, ko končajo kariero. Med idejami so bile rente in predčasno upokojevanje, a predloga nista naletela na posluh v javnosti, saj je več pomislekov kot pritrdilnih glasov. Težko bi uvedli rente, ker jih naš pravni sistem ne pozna. Imajo jih v zelo redkih državah, po našem vedenju na Madžarskem in v Srbiji, kjer pa so resni predlogi, da jih ukinejo, ker so rente izplačevali na račun športnih sredstev, kar pomeni, da jim je zmanjkovalo za programe. Glede na to, da je zelo čudno, da bi ljudi upokojevali po 30., 35. letu, so prišli do spoznanja, kako jim je treba pomagati, da bi dobili ustrezen poklic, če se niso ustrezno izšolali," dodaja Kocijančič, ki je nanizal nekatere predloge komisije športnikov, kaj narediti, ko športnik konča kariero.

"Krog športnikov, ki jim bodo pomagali, mora biti ozek. Pri tistih, ki so v službi v državi upravi, je treba določiti obdobje, ko bi še naprej ostali v tej službi, se medtem dodatno usposobili, izobraževali in iskali službo. Mi smo nekaj športnikov zaposlili prek mednarodne firme Adecco, ki sodeluje z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) in išče službe za športnike glede na njihovo znanje in izobrazbo. Tretja možnost je izdelava programov, kako športnike z dodatnim izobraževanjem usposobiti, da ostanejo v športu kot trenerji, vaditelji, organizatorji.

Zanimiva je ideja tutorstva, kar pomeni, da bi imeli športniki v okviru športnih organizacij ali izobraževalnih institucij ljudi, ki bi jim pomagali ter za njih odgovarjali, da bi izpolnjevali svoje študijske obveznosti. Izobraževalni proces bi prilagodili ritmu športnega življenja, da dopolnijo izobrazbo. Velika večina slovenskih športnikov se je v življenju uveljavila zelo dobro, ker so se v vrhunskem športu naučili delavnosti, skrajne vztrajnosti pri doseganju svojih ciljev in včasih celo nečloveških naporov. To so odlike, ki v življenju pomagajo k uspehu v poslu, stroki, znanosti, kulturi... Vedno pa imamo tudi nekaj takih, ki se ne znajdejo nikjer in terjajo posebno skrb, vendar človek mora zase poskrbeti tudi sam. Pri športnikih je treba vzpostaviti sistem, da se posameznik potrudi in izkoristi ponujene priložnosti," poudarja Kocijančič.

Pripravljen vzorec po vzoru iz tujine

Osnutek zavarovanja v posebni poklicni shemi, nad katero bi bdeli država in tudi športniki, je pripravil Peter Pogačar. Direktor oddelka za pokojninska zavarovanja v Kapitalski družbi je ob pripravi osnutka preučil nekatere rešitve v primerljivih držav in pripravil osnutek, ki bo bržčas kmalu na mizi Olimpijskega komiteja Slovenije.

"Ideja, po kateri bi uspešen športnik od športne upokojitve dalje prejemal dosmrtno rento, ni najboljša in v slovenskem prostoru tudi ne bi bila dobro sprejeta. Zakaj bi športnik, ki je bil uspešen do 30. ali 40. leta, dobival dosmrtno rento in ležal na fotelju, medtem ko se nekdo drug v tem času šele dobro zaposli ali dela kariero? Menim, da je bilo bistvo Kozmusovega sporočila, da so leta vrhunske športne kariere zelo omejena, zahtevo po renti pa utemeljuje s tem, da je športnikova socialna varnost najbolj ogrožena prav v prvih letih, ki sledijo koncu kariere. Primerjave položaja vrhunskih športnikov z umetniki ali znanstveniki pa tudi niso primerne, saj ti praviloma ustvarjajo do 60. leta starosti ali še dlje. To vsekakor drži," je uvodoma pojasnil Pogačar.

"Neustreznost socialno-finančnega položaja športnika se najbolj izkaže v času po zaključku športne poti, glede na to, da je poklicna usmerjenost profesionalnega športnika zelo ozka in v večini primerov profesionalni športnik nima možnosti takojšnjega opravljanja drugega ustreznega poklica. Pred tem športnikova kariera traja približno deset let z nadpovprečnim zaslužkom, ki pa usahne v trenutku, ko športnik konča kariero," je nadaljeval pogovor 35-letni Pogačar, ki se je leta 2006 že angažiral pri Sindikatu profesionalnih igralcev nogometa v Sloveniji (SPINS), ko je pripravil osnutek pogodb, a je bila zadeva po njegovih besedah iz neznanih razlogov ustavljena. Po olimpijskih igrah v Pekingu se je ponovno pojavila ideja o oblikovanju sistema v Sloveniji, ki bi vrhunskim športnikom omogočil prehodno obdobje po koncu kariere.

Da bi bil osnutek produktiven, je bilo treba najprej natančno preučiti sistem v tujini. "Pri idejnih rešitvah je treba izhajati iz primerljivih sistemov v tujini, kjer takšne sisteme poznajo že vrsto let, zlasti na primer na Nizozemskem, Danskem in v Veliki Britaniji. V tujini imajo namreč za te namene vzpostavljene posebne sheme s posebno davčno obravnavo. Vrhunski športnik je v času kariere zaradi višine prejemkov nadpovprečno davčno obremenjen, kar mu v trenutku, ko konča kariero in je s tem tudi konec prihodkov, prav nič ne pomaga.

Tudi v Sloveniji dohodninski zakon že kar nekaj let določa posebno davčno ugodnost za vrhunske športnike, in sicer lahko kar 50 odstotkov prejemkov neobdavčeno namenijo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Zanimivo je, da se ideja, h kateri napeljuje zakon in ki priča o tem, da je bil razmislek o tej problematiki že narejen, ni razvila naprej, čeprav vsi akterji zgodbe zagotavljajo, kako velik interes imajo, da se zadeva uredi."

Po njegovih besedah bi morala Slovenija "v sodelovanju s športniki oblikovati posebno poklicno shemo za vrhunske športnike z ustrezno davčno obravnavo, po kateri bi lahko športniki v času aktivne kariere del svojih prejemkov prenesli v sklad, ki bi bil namenjen le vrhunskim športnikom. Šlo naj bi za nekakšen namenski poklicni pokojninski sklad, ki bi seveda deloval po kapitalskem principu. Poklicna shema bi pomenila, da bi lahko vrhunski športnik v času aktivne kariere del svojega zaslužka neobdavčeno preusmeril v shemo, po prenehanju aktivne kariere pa bi lahko zbrana sredstva koristil bodisi kot rento za določeno časovno obdobje, na primer petih let, ali pa denar dobil izplačan v enkratnem znesku. Športniku bi se na tak način omogočilo, da bi imel po koncu kariere zagotovljeno osnovo socialno varnost za določeno časovno obdobje. V tem času bi lahko športniki pozdravili poškodbo, pridobili ustrezno izobrazbo in vstopili na normalni trg dela."

Kot pravi Pogačar, je "v tujini tudi praksa, da morajo športniki obvezno prispevati v sklad. Ta praksa se je začela predvsem zaradi slabih izkušenj z mladimi nogometaši, ki so denar praviloma na hitro zapravili, živeli na veliki nogi, nato pa so prišli čez štiri leta prosit za finančno pomoč. Večkrat je slišati tudi vprašanje, kaj se zgodi, če se športnik poškoduje. Predlagani sistem rešuje tudi to problematiko. Kakšni naj bi bili viri financiranja? Omenil sem že, da bi športnik varčeval s svojimi prejemki od nagrad, sponzorjev. Drug način pa bi bil, da bi del financiral tudi Olimpijski komite Slovenije, in sicer tako, da bi vlagal v shemo za udeležence ali kandidate za nastop na olimpijskih igrah."

Vzemimo po predlaganem osnutku aktualni primer zaslužka najboljše slovenske alpske smučarke Tine Maze. Črnjanka je za zmago na veleslalomu v Mariboru dobila 27.000 evrov. Od tega zneska bo morala plačati državi 41 odstotkov, kar znaša 11.070 evrov. Ostalo ji bo torej 15.930 evrov. V primeru, da bi država dopustila športniku, da polovico prejemkov neobdavčeno prenese v posebno shemo, kot je to praksa v tujini, bi morala Tina Maze prijaviti 13.500 evrov nagrade. Od tega bi plačala 5535 evrov davkov, kar pomeni, da bi ji ostalo 7965 evrov nagrade, poleg tega pa bi imela v posebni denarni shemi še vedno 13.500 evrov. Razlika je torej očitna, le da bi Korošica neobdavčeni denar dobila po koncu kariere. Če bi se odločila, da vzame ves zasluženi denar, pa bi plačala davek po prvotnem izračunu.

"Mislim, da bi bil lahko za državo tak način sprejemljiv, glede na to, da bi šlo za majhen odstotek proračunskega denarja. Pomislili smo na veliko dejavnikov. 'Navadni smrtniki' bi se ob tem lahko spraševali, zakaj pa oni nimajo takšnih davčnih bonitet. Odgovor je preprost, saj so športniki ob siceršnjem specifičnem položaju v času svoje aktivne kariere v primerjavi z njimi tudi nadpovprečno obdavčeni," je bil pripravljen na vsako podrobnost Pogačar.

Argumenti so različni, kar pa ni slabo

V slovenskem športu nihče ne more zaslužiti na desetine milijonov dolarjev, kot jih lahko športniki v ligah NBA in NHL. "Ena možnost je, da svoj uspeh ovrednotiš na trgu, druga, da ga ovrednotiš v dialogu s slovensko družbo in državo, zato pa moraš prepričati davkoplačevalce, državni zbor, vlado, da ti pravice priznajo. Najpomembneje je, da se ne pokvari pozitiven odnos med slovenskimi davkoplačevalci, športno javnostjo in vrhunskim športnikom. Ko bi javnost začela razumeti, da ima slovenski šport pretirane zahteve, bi ga začela dojemati drugače kot danes, ko je zelo pozitivno razpoložena do slovenskega športa, ga podpira, se veseli uspehov, ki jih imamo veliko več kot primerljivi narodi. To pomeni, da nimajo besede le tisti, ki bi radi nekaj dobili, ampak tudi tisti, ki morajo nekaj dati. Zato je treba biti strpen, ponavljati argumente in poslušati, kaj pravijo drugi. Trenutno smo v obdobju, ko so argumenti zelo različni, kar ni nič slabega, ker bomo našli rešitve, ki bodo dobre za slovenski šport," pravi Kocijančič.