Še vedno nisem prejel čeka s podpisom skupine The Rolling Stones

Takoj zatem je v svojo bližino povabil poslušalce, da se mu kot enakovreden člen pridružijo pri izvedbi programa. "Kakršna koli segregacija je pogubna za našo civilizacijo. Zmotno je mišljenje, da se razlikovanje dogaja samo na podlagi barve kože ali verovanja. Razlikovanje je katera koli meja, ki loči mene in tebe," je med pogovorom razložil svoje dejanje. "Zato zahtevam, da na mojih nastopih ni nobene meje med glasbeniki in poslušalci." Njegova spremljevalna skupina je tako vedno nacionalno, rasno in versko mešana, že dolgo pa v njej po tipkah "tolče" slepi pianist. Vendar to ni edini greh Kralja rocka in soula. Solomon Burke je na sceni prisoten že dobrega pol stoletja. V tem času je na lastni koži spoznal pekel in raj popularne kulture, tlakoval smernice v žanru pristnega rhythm and bluesa, na glasbeni zemljevid pomagal skupini The Rolling Stones, prejel več grammyjev, bil sprejet v dvorano slavnih rock'n'rolla, postal oče enaindvajsetih otrok in stari oče devetinosemdesetim vnukom. Kako fleksibilno je njegovo glasbeno razmišljanje, je dokazal lani poleti, ko je v dveh tednih nastopil na treh žanrsko povsem različnih festivalih: neodvisnem Bonnarro festivalu, Telluride Bluegrass festivalu in Glastonburyju. Čeprav je v zadnjem času začel nesramno koketirati s country napevi, je njegovo temeljno izhodišče še vedno rhythm and blues. "Bil sem začetnik nove poti v glasbi, ki smo jo poimenovali soul." Tako ne preseneča, da so njegovo veliko vrnitev leta 2002 v spremnem besedilu pozdravili z besedami: "Soul ni umrl z Otisom Reddingom, niti takrat, ko je kariero sklenil Al Green ali začel bledeti glas Jamesa Browna. Ves ta čas se je skrival v Los Angelesu, pod prebrisanim upraviteljstvom Solomona Burka. Burke je velik človek s še večjim talentom, častivreden pevec, čigar popolnost je neprimerljiva s katerim koli zagovornikom sloga, ki ga je sam razvil."

Gospod Solomon Burke, ali mi lahko…

Ne, ne! Samo Solomon, prosim.

Velja. Ali mi za začetek lahko razložite ozadje danes že kar zgodovinskega pakta, ki ste ga sredi šestdesetih let sklenili z Otisom Reddingom, Wilsonom Pickettom, Benom E. Kingom, Joejem Texom in Donom Covayem?

Šele danes je postalo razvidno, kako pomembno je bilo naše dejanje. V trenutkih, ko smo se medsebojno obvezali, da bomo na koncertih izvajali tudi pesmi drugih avtorjev, se nam je obljuba zdela nekaj samoumevnega, bolj kot ne prijateljsko dejanje. Kasneje, pravzaprav zelo kmalu, se je pokazalo, da gre za veliko več. Kruta usoda nam je iztrgala Otisa Reddinga in kdo, če ne mi, bi na koncertih izvajal njegove pesmi in omenjal njegovo ime. Obenem smo razvili poseben odnos do velikih pesmi, ki so še vedno obvezen del mojega koncertnega repertoarja. Izmed zarotnikov sem namreč edini, ki imam še vedno toliko moči, da se lahko odpravim na turnejo. Tudi zato se mi zdi nujno, da omenjam njihova imena in pojem njihove pesmi. Tudi Don Covay je še vedno prisoten, vendar mu možganski tumor ne dopušča, da bi bil koncertno aktiven. Vseeno mu bolezen ni vzela volje do življenja. Še vedno piše nove pesmi.

Torej ne gre za kljubovanje, temveč bolj za vprašanje prisotnosti.

Življenje je nepredvidljiv krogotok dogodkov. Vsaka stvar se v določenem trenutku vrne na svoj začetek. Mogoče v drugem času, drugačni barvi ali zvoku, lahko tudi drugi osebi, vendar ideja in duh ostajata enaka. Podobno velja za pesem Everybody Needs Somebody To Love. Več kot štiri desetletja je že prisotna in še vedno se vrača. Gre za pesem, ki bo večno z nami. Tudi zato se mi zdi nujno, da izvajam skladbe, kot so Dock of the Bay, Stand By Me ali Mustang Sally; da opomnim ljudi, za kaj pri soul glasbi v resnici gre, da jih spomnim, kaj je njen pravi namen. Poskušam jim približati odnos, da se ob pesmi sprostijo, zapojejo in zaplešejo z nami. Ali ni bil lep prizor nocoj, ko je dvorana prepevala z nami? Zelo sem užival, ko sem spoznal, da so me poslušalci sprejeli, da so pripravljeni prepevati soul klasike. Podobno bi se godilo, če bi prišel v vaše mesto. To je moje poslanstvo, moja intimna obljuba sebi in poslušalcem, preden stopim na oder. Rad pridigam o ideji, ki sporoča, da vsakdo potrebuje nekoga, ki ga lahko ima rad. To je gonilo življenja. Ljubezen je odgovor in konkurenca vsem slabim stvarem. Ljudje potrebujemo mir, razumevanje, strpnost, predvsem pa se moramo naučiti poslušati človeka v stiski.

Pakt ni bil vaša edina zarota. Skoraj sočasno ste odprli tudi poglavje z naslovom "soul clan".

Soul clan smo ustanovili iz treh razlogov. Če tokrat izpustimo glasbeno namembnost, ki je bila osnovni, vendar ne tudi končni motiv, bi se rad ustavil pri drugih dveh. Del našega načrta je bilo zbrati čim več sredstev za normalno življenje naših otrok. Dobiček od prodaje plošč smo hoteli preusmeriti v izgradnjo Juga. Iskali smo razne priložnosti za pametne naložbe, upajoč, da bomo lahko kupili zemljo ali posestva na Jugu. Treba je vedeti, da je bilo to obdobje velikih sprememb. Temnopolti prebivalci ZDA smo prvič začutili, da smo del obljubljene dežele, da jo lahko pomagamo graditi. Videli smo, kaj se dogaja na Jugu, ker smo tam veliko nastopali. Želeli smo biti del teh sprememb, si zagotoviti mesto v zgodovini. Na žalost nismo dobili podpore matične založbe. Jerry Wexler nas je zavrnil. Ko je spoznal, da del dobička namenjamo v različne sklade za obnovo revnih mestnih četrti, za šolanje revnih otrok in njihovo spodobno življenje, nam je obrnil hrbet. S tem nerazumljivim dejanjem je zlomil naša srca. Tudi to je eden izmed razlogov, da smo počasi, odvisno od pogodbenih obveznosti, zapuščali Atlantic Records.

Politika založbe Atlantic je bila vedno zelo fleksibilna. Čeprav je pozneje večkrat zamenjala osrednje žanrsko osišče, je še vedno eden izmed sinonimov za soul glasbo.

V drugi polovici šestdesetih let je Atlantic Records zamenjala osnovno orientacijo. Ahmet Ertegün je bil odličen jazzovski glasbenik in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo politika založbe zavila v to smer. Poleg tega jim je uspel veliki met s prihajajočimi Led Zeppelin. Vse to je vplivalo, da je Atlantic Records postala bolj pop rock kot rhythm and blues založba. Sam sem imel to srečo, da sem prišel na Atlantic ravno v pravem času. Glasbeniki, kot so Ruth Brown, Big Joe Turner, LaVern Baker, Chuck Willis, Clyde McPhatter in Ray Charles so nam pripravili odlično izhodišče. Naša naloga je bila le nadaljevati tam, kjer so oni začeli. Pri Atlanticu sem vztrajal zelo dolgo časa. Leta 1961 sem tam posnel pesem Just Out of Reach Of My Open Arms, kar je pomenilo prelomno točko v zgodovini popularne glasbe. Do takrat se namreč še ni zgodilo, da bi temnopolti glasbenik posnel country and western pesem, ki bi izšla na nosilcu zvoka in imela primerno promocijo na radijskih postajah. Kasneje je pesem doživela številne priredbe (Ray Charles, Charlie Pride, op.p.).

Vendar ste prvo pravo country ploščo, Nashville, posneli šele leta 2006.

Poleg prej omenjene pesmi sem za album Rock'n'Soul (1965) posnel še tri pesmi s country soul aranžmajem. Ne glede na njihov uspeh kasneje pri Atlanticu niso podprli ideje, da bi se bolj preizkusil v tej smeri. Dejali so mi, da politika hiše ne goji posebnih afinitet do country glasbe. Prepričali so me, da sem se vrnil k rhythm and bluesu, ki je takrat dobil nov zagon. Svoje takratne sanje sem izživel šele pred kratkim. Pri novi založbi so mi dali proste roke, hkrati pa sem bil povabljen, da izvedem koncerta v slovitih arenah Grand Ole Opry in Ryman. Tam sem srečal Buddyja Millerja, s katerim sva hitro našla skupni jezik. Nedolgo zatem smo v njegovem domu že snemali Nashville.

Vaše slovo je bilo vseeno hitro in nepričakovano. V kakšnih odnosih sta bila in ostala z Ahmetom Ertegünom?

Ahmet je bil izjemen človek in dober prijatelj. Nobenega spora ni bilo med nama. Enostavno sva začutila, da sva v danem trenutku dala vse od sebe in da je čas, da se najine poslovne poti razidejo. Tudi sam sem potreboval nekaj oddiha, saj sem bil sedem, osem let stalno na poti. Ahmet je naredil nekaj izjemnih marketinških potez. Imel je zelo dober občutek tako za glasbo kot njeno promocijo. Zelo ga cenim, ker je vedno stal za tistim, v kar je verjel. Poleg tega je imel nos za prihajajoče trende. Vedno je bil korak pred časom. Veste, kaj je bila njegova zadnja poteza v življenju? Šel je na koncert skupine The Rolling Stones. Redko srečaš človeka, ki je živel življenje, v katerega je verjel.

S slovesom je vaša kariera izgubila kontinuiteto. Prava vrnitev, če odmislimo album Proud Mary, vam je uspela šele na polovici sedemdesetih let s ploščo z zgovornim naslovom Back to My Roots.

V tistem času je prišlo do velikih sprememb na političnem prizorišču. Atentat na Martina Luthra Kinga nas je zelo prizadel. Upanje nikakor ni umrlo, le nekoliko je znižalo ton svojega glasu. Podobno sem začutil tudi sam. Veliko časa sem preživel na poti, bil sem torej koncertno zelo aktiven, pešala je le moja studijska dejavnost, vendar je nikakor nisem zanemaril. Glasbenik mora začutiti glasbo, to pomeni, da je zrela, da jo lahko posname. V nasprotnem primeru je rezultat bolj klavrn.

Glede na slišano je danes soul izgubil svojo pravo identiteto. Glasba je postala razgaljena in sterilna. Kje se skriva tista prava duša, ki ste jo na zemljevid postavili varovanci založb Stax in Atlantic?

Danes so drugi časi, drugo življenje, drugačni občutki in izrazoslovje. Težko je pričakovati, da bi se današnji avtorji ukvarjali s problemi preteklih generacij. Seveda je vprašanje, kako jim to uspeva. Nekoč, v petdesetih in šestdesetih letih, smo peli o naših življenjih, našem odraščanju. Soočali smo se s segregacijo, vojno v Vietnamu, različnimi situacijami, ki so vplivale na naša razmišljanja. Predvsem pa smo se učili. Tudi danes se še učimo. Poglejte, tudi v ZDA gredo stvari na bolje. Prišli smo do točke, ko imamo prvega temnopoltega predsednika. Mogoče se vam to ne zdi nič posebnega, za vse potomce sužnjev, ki so še danes šikanirani, pa je to velika stvar. Upanje. Vse te spremembe se kažejo v stanju zavesti, ki posredno vpliva na pisanje pesmi, vsebino besedil, način petja. Živimo v drugem času. Ko smo mi pisali pesmi, smo pisali o naših življenjih, naših ženah, dekletih, dekletih koga drugega…

Če na hitro preletimo nekatera križišča v popularni glasbi, ste bili vedno prisotni, vendar nikoli na vrhu, kot na primer vaša prijatelja Aretha Franklin in Otis Redding. Za marsikoga je to težko razumljivo.

Zame prav nič. V življenju sem vedno preveč hitel in se nobeni stvari nisem znal popolnoma posvetiti. Glasbena kariera pri tem ni izvzeta. Ko sem bil še otrok, me je stara mama zavirala z besedami, da hočem vse na hitro, da hočem biti učitelj in prerok, še preden naj bi dopolnil deset let. Vedno me je opozarjala, da tekma ni namenjena najhitrejšim, ampak tistim, ki stvari izpeljejo do konca. To pomeni, če želiš zmagovati, si moraš zmage želeti, biti vedno prisoten in prilagodljiv. Poleg tega moraš okoli sebe zbrati zanesljive ljudi, saj ti oni, ne glede na tvojo nesposobnost, lahko pomagajo priti do cilja.

Vseeno vam je uspelo na glasbeni zemljevid postaviti takrat precej neznano skupino The Rolling Stones. Prav z izvajanjem vaših pesmi (Cry To Me, Everybody Needs Somebody To Love) se jim je odprla pot do zvezd.

Še vedno čakam na ček.

No, kasneje ste si tudi vi sposodili kakšno njihovo pesem, kot na primer I Got the Blues.

V veliko čast mi je bilo posneti to pesem. Mick Jagger in Keith Richards sta velika avtorja. Še vedno sem ponosen, da so si Rolling Stonesi nekoč sposodili skladbo Everybody Needs Somebody To Love. Posneli so kar štirinajst verzij te pesmi. S tem so pomagali tudi meni. Z njihovo priredbo je moja pesem našla pot v domove, kamor meni ni uspelo. Vedno sem bil ponosen, kadar so glasbeniki, ne glede na to, kdo so, iz katerega žanra prihajajo ali kakšen je bil njihov motiv, priredili kakšno izmed mojih pesmi.

Britanska invazija je bila na splošno zelo prijazna do izvajalcev vašega kova.

Zelo nam je pomagala. V trenutkih težke krize je obudila zanimanje za našo glasbo. Pri tem so imeli vso našo podporo. Treba je vedeti, da je zanimanje za rhythm and blues v ZDA takrat močno upadlo. Znašli smo se v brezizhodnem položaju. Pomoč je prišla z druge strani oceana. Tako kot smo nekoč mi napajali njihove ideje, so nam oni vrnili s tem, da so znova oživili zanimanje za nas. Prepričan sem, da bi se to zgodilo tudi brez te invazije, vendar bi bil prazen prostor najverjetneje usoden za marsikoga od nas. Britanska invazija nam je zagotovila kontinuiteto. To je bilo sredi šestdesetih let za nas najpomembneje. Tudi danes imamo v različnih kulturah določene glasbene invazije, le medijski prostor jih ne zaznava dovolj pogosto. Pomembno je, da ima glasba svojo kontinuiteto, da se razvija ali oživlja s pomočjo različnih dejavnikov. V zadnjem času smo priče premnogim vrnitvam glasbenikov. Kakršni koli so že razlogi, najpomembneje je, da so našli dovolj energije in motivacije, da oživijo nekatere svoje pesmi.

Dobro desetletje kasneje, leta 1980, je naslednja osvežitev prišla s filmom Blues Brothers.

Komentar je zelo preprost - Do it again, guys! Se priporočam.

Leta 2002 vam je uspela velika vrnitev s ploščo Don't Give Up On Me. Takrat smo si bili enotni, da omenjena plošča pomeni prvi korak nazaj proti prihodnosti prave soul glasbe.

Hvala, da ste to spoznali, predvsem pa upam, da sem upravičil vaša pričakovanja. Tudi sam sem imel visoka pričakovanja. Snemanje omenjene plošče je bilo res posebno doživetje. Po dolgem času sem namreč snemal popolnoma v živo. V studiu smo ustvarili posebno vzdušje. Nikomur se ni nikamor mudilo, a smo kljub temu ves material posneli v štirih dneh. Takrat sem v studio stopil trdno odločen, da sem bom izognil kakršni koli rabi sodobne in računalniško podprte produkcije. Prav neverjetno je, koliko ti omogoča, vendar se z njo še več izgubi. Tudi zato razumem vaše besede. V svoji osnovi je soul povsem preprosta glasba, če do nje gojiš spoštovanje in pri izvedbi vložiš ves čustveni spekter.

Pri tej zgodbi je zanimivo zlasti to, da vam je karakterno tako zapletena osebnost, kot je Van Morrison, dovolila, da ste tako rekoč sočasno z njim izdali dve njegovi pesmi, torej ste zanje morali vedeti že prej.

Zakaj vsi pravite, da je Van Morrison težavna osebnost? Van je izjemen človek, velik poet, glasbenik in gentleman, "cool dude". Skrajni čas bi že bil, da mediji popravite sliko o njem, jaz pa mu sporočam, če bo slučajno bral te besede, da mi še vedno dolguje klobuk.

To ni bil prvi primer takšnega nenačrtnega sodelovanja. Na začetku kariere ste se pod skladbo podpisali skupaj z boksarskim asom Joejem Louisom. Prebrali smo lahko kar nekaj interpretacij, kako je do tega prišlo. Tokrat nam jo zaupajte iz prve roke.

Nikakor ni šlo za kako načrtno potezo, kot je bilo večkrat prebrati, temveč za splet naključij. V petdesetih letih sem snemal za manjši studio, katerega solastnik je bil Charlie Merenstein. Pisanje pesmi je takrat potekalo zelo spontano. Glasbenik si je izmislil ritmičen verz in ta je bil kmalu preoblečen v notno črtovje. Tako sem nekega dne stopil v studio in Charlieju dejal: "You can run, but you can't hide." Nedolgo zatem je bila pesem posneta. Takrat se nismo zavedali, da smo napisali nekaj, kar je bilo avtorsko zaščiteno. Tik preden smo ploščo izdali, smo ugotovili, da fraza pripada Joeju Louisu in da je brez njegove odobritve ne smemo uporabiti. Odvetniki so hitro reagirali in stvar je bila rešena tako, da je Joe postal soavtor pesmi, hkrati pa smo se obvezali, da bo leto dni preživel z menoj na turneji. Si predstavljate, Joe Louis potuje z menoj? Kdo pa sem bil jaz v tistem času? V bistvu sem bil jaz njegov gost na moji turneji!