Med temi prevladujejo zbirke kratke proze, pred kratkim pa je na slovenske knjižne police prišel njegov roman Na terasi babilonskega stolpa.

Po izobrazbi ste zgodovinar. Kako in zakaj ste se odločili podati v pisateljske vode?

Za to se pravzaprav ne odločiš, ampak enostavno čutiš potrebo po pisnem izražanju. Sprva pišeš zgolj zase, sčasoma pa se opogumiš in besedilo ali del besedila pokažeš še komu. Če nadaljuješ, počasi prideš do objave v kateri od literarnih revij. K večji motivaciji veliko pripomore tudi kakšna pohvala; mene je v pravem času opogumil in spodbudil Ciril Zlobec, ki me je pred leti povabil k pošiljanju zgodb za revijo Sodobnost.

Kolikšen vpliv ima diploma iz zgodovine na pisanje knjig?

Zgodovina kot taka me seveda zanima, vendar v knjige raje vpletam stvari, ki so se me v danem trenutku dotaknile. Je pa res, da v svoje knjige najraje vključim manj znane dogodke iz polpretekle ali pretekle zgodovine in jih tako približam tudi širši javnosti. Tako sem želel z romanom Na terasi babilonskega stolpa bralcem približati spregledano veličino Žičke kartuzije, o kateri tudi marsikateri študent zgodovine ve zelo malo.

Posebnost vaših romanov je izrazito mešanje različnih žanrov. Ste k temu stremeli že od samega začetka?

Vedno so me navduševale malce mistične tematike, nikoli pa se nisem videl kot pisatelja kriminalk ali grozljivk. Mešanje literarnih žanrov mi je všeč kot bralcu, vendar se tega nisem lotil zavestno, ampak se je zgodilo popolnoma spontano. Nikoli nisem obiskoval šol kreativnega pisanja, saj v času, ko sem začenjal pisati, zanje sploh nisem vedel. Svoj slog sem klesal sam, skozi ustvarjanje.

Po kakšnem konceptu nastajajo vaša dela?

Roman si najprej skiciram, postavim temelje, to so na eni strani osebe, na drugi pa kraji, pokrajine in dogodki. Zgodba se potem sestavlja postopoma, kot sestavljanka. Zaradi velikega števila delcev pa to sestavljanje poteka počasi. Dogaja se mi, da med pisanjem enega romana dobim idejo za naslednjega. Ker nočem izgubiti tistega posebnega občutka, ki bi mu lahko rekel navdih, po navadi napišem prvo poglavje in izrišem grobo skico, potem pa se vrnem k prejšnjemu besedilu. Izjema so kratke zgodbe. Te pišem na dah. Sicer pa se pisanja že od nekdaj lotevam v zgodnjih jutranjih urah, najkasneje ob šestih. Takrat so moje misli najbolj čiste in še nisem obremenjen s stvarmi, ki se dogajajo okoli mene. Konec tedna je za te stvari seveda več časa…

Nekoč ste dejali, da je vašemu pisanju velik pečat dalo tudi vaše otroštvo.

Seveda, saj otroške oči svet vidijo povsem drugače, ker kot otroci še nismo obremenjeni s svetom okoli sebe. Zanimivo pa se mi zdi tudi kombiniranje pogleda skozi oči otroka in skozi oči odraslega, kar sem tudi že uporabil pri pisanju.

Se v zadnjem romanu, Na terasi babilonskega stolpa, skriva tudi kaj avtobiografskega?

Življenje, ki ga živim, se mora nekako odražati tudi skozi to, kar pišem. Mnoge stvari, ki so se zgodile mojim junakom, so se v resnici zgodile meni ali komu, ki ga poznam, vendar to pri pisanju vedno uporabim v spremenjeni obliki. Lahko rečem, da so junaki v mojih romanih le plod moje domišljije.

V recenzijah vašega prejšnjega romana in v spremni besedi k novemu romanu smo lahko prebrali, da gre za postmodernistični roman v stilu Umberta Eca in za zgodovinsko-pustolovski roman tipa Da Vincijeva šifra. Do kakšne mere sta na vas res vplivala Eco in Brown?

Umberto Eco je eden izmed avtorjev, ki so mi precej pri srcu in s katerim bi morda lahko potegnil kakšne vzporednice, medtem ko Browna sploh nikoli nisem bral. Vseeno pa ne bi mogel reči, da je kateri koli avtor dejansko vplival na moj stil pisanja, saj strogo ločim pisanje romanov in branje le-teh. Berem namreč za zabavo, pišem pa takšne knjige, kot bi si jih sam želel brati.

Od kod vam ideja o preroku v steklenički, ki se pojavlja v romanu?

Želel sem, da bi bil prerok nekaj posebnega, od tod tudi njegova iznakaženost. Če bi bila njegova podoba takšna, kot nam jih predstavljajo svete knjige in spisi, ne bi bilo na njem popolnoma nič zanimivega.

Tudi junaka Maja in Ožbalt sta zelo zanimiv par...

Moj namen je bil prikazati moderen, disharmoničen par, ki je po eni strani popolnoma običajen, po drugi pa se močno razlikuje od običajnih parov. Tako lahko prototip Maje, študentke, ki končuje študij novinarstva, srečamo prav na vsakem koraku, za razliko od njenega fanta Ožbalta, ki že s svojim poklicem ostrostrelca močno izstopa.

V zadnje delo ste vključili tudi nekoliko več znanstvene fantastike kot v prejšnjih delih. Nameravate to v prihodnje še stopnjevati?

Če nekoliko odstrem tančico skrivnosti... Dogajanje romana, ki ga trenutno pišem, je postavljeno na orbitalno postajo, ki se nahaja 400 kilometrov od Zemlje, glavni junak pa je ruski kozmonavt. Mislim, da je ta podatek že sam po sebi dovolj zgovoren.