Za državo, kjer so bili še pred leti državni udari vojske stalnica političnega procesa, že samo sojenje predstavlja velik kakovostni demokratični preskok. Doslej se je namreč sodilo zgolj strmoglavljenim ministrom in premierjem, ne pa prevratnikom. Tokratni sodni proces je torej še en korak k večji transparentnosti v Turčiji. Čeprav se ga poskuša predstaviti kot novo merjenje moči med sekularno opozicijo in zmerno islamistično vladajočo stranko AKP, pa v svojem bistvu predstavlja predvsem bitko med podporniki klene demokracije in silami, ki želijo Turčijo ohraniti v krempljih drugorazredne demokracije.
Spolitiziran primer razdelil Turke
V obtoženi kriminalno-zarotniški združbi Ergenekon, ki jih bremeni slabih 2500 strani obsežna obtožnica, so se znašli upokojeni general, mnogi upokojeni oficirji, voditelj manjše nacionalistične stranke, novinarji levičarskih medijev in organizacij ter akademiki. Večino obtoženih druži njihovo odkrito nasprotovanje do vladajoče stranke AKP in političnih potez premierja Erdogana. Vsaj za zdaj neposrednega sodelovanja vrha vojske in kemalistične elite na državnem tožilstvu niso odkrili, naj bi pa združba Ergenekon gojila vezi s PKK in Hezbolah. Do sodnega epiloga afere Ergenekon bo predvidoma preteklo več mesecev. Glede na obseg in vsebino obtožnice ter različne prepletajoče se motive vpletenih pa je že zdaj z gotovostjo mogoče trditi, da razjasnitev ozadja in delovanja te združbe ni zaželena pri mnogih vplivnih interesnih skupinah v Turčiji.
Že pred začetkom sojenja se je primer Ergenekon močno spolitiziral, turška družba pa razdelila na tri tabore. Prvega tvori predvsem sekularno-kemalistična elita, ki premierju Erdoganu očita politično motivirano sojenje kot poskus povračila za pred meseci uvedeni postopek morebitne ukinitve vladajoče stranke AKP. Ustavno sodišče je takrat zaradi domnevnega Erdoganovega spodkopavanja sekularnih temeljev države tehtalo, ali naj prepove politično delovanje vladajoči stranki, premierju, kopici poslancev AKP in celo predsedniku države Abdulahu Gülu. Globoka politična kriza Turčije se je takrat končala s tesno salomonsko odločitvijo ustavnih sodnikov, da zgolj resno opozorijo proevropsko usmerjeno AKP, jo finančno oglobijo, a ne zahtevajo njene ukinitve.
Drugi tabor predstavljajo tisti, ki želijo, da se združbo Ergenekon in mahinacije drugih kriminalnih skupin v korist turške demokracije popolnoma razgalijo. Spet tretja skupina ljudi je skeptična do tega, da bo sodni proces sploh uspešno pripeljan do konca, saj naj bi bila obtožnica slabo napisana, med obtoženci pa se je znašlo tudi več ljudi, ki naj bi bili čisti kot solza.
Načrtovali naj bi številne atentate
Končni cilj združbe Ergenekon, tako državno tožilstvo, naj bi bila vrnitev sekularizma v Turčiji. Obtoženi naj bi pripravljali načrte, kako z bombnimi napadi in atentati v državi povzročiti kaos, ki bi izzval vojaški udar in spodnesel Erdoganovo vlado. Med drugim naj bi načrtovali atentate na premierja Erdogana, svetovno znanega pisatelja in Nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka, župana kurdskega Dijarbakirja Osmana Baydemirja, nekdanjega šefa generalštaba Yasarja Buyukanita ter poslance prokurdske stranke DTP.
Njene lovke domnevno segajo tudi na Turško republiko Severni Ciper, kjer se sumi, da naj bi v sodelovanju z lokalnimi veljaki (nekdanjim predsednikom Raufom Denktašem) in turškimi generali prav tako pripravljala strmoglavljenje administracije predsednika Mehmeta Alija Talata, če bi leta 2004 na obeh delih otoka uspel referendum o Ananovem združitvenem načrtu Cipra. Talat nam je sicer v julijskem pogovoru zatrdil, da v te govorice ne verjame.
