Ljubljana Hrvaška ekofeministka Karmen Ratković naj bi imela sklepno predavanje letošnjega izobraževalnega programa v okviru Mesta žensk, vendar je zaradi bolezni odpadlo. Svoje znanje in izkušnje v zadnjih desetih letih prenaša na druge kot predavateljica in aktivistka v Centru za ženske študije v Zagrebu, kjer vodi seminar Ekofeminizem in globoka ekologija. V mirovnem centru Miramida vodi delavnice nenasilne komunikacije. Od leta 1992 aktivno deluje v okviru iniciativ civilne družbe, sodeluje pri mirovnem izobraževanju hrvaških pedagogov ter članov nevladnih organizacij iz Slovenije, Makedonije ter Bosne in Hercegovine.

Ekofeminizem se seveda ukvarja s feminizmom in ekologijo, vendar stvari niso tako preproste.

Pojem ekofeminizma se zdi dokaj samoreferenten. Splošna podmena večine ljudi o pojmu je sicer pravilna, vendar so njegove zahteve širše in radikalnejše od feminizma in okoljevarstva. Temelji namreč na postavki, da je tisto, kar vodi do zatiranja žensk in kar vodi do izkoriščanja narave, eno in isto. Govorimo o dualističnem mišljenju in sistemu prevlade, ki sestavlja sam temelj zahodne civilizacije, zato se ekofeminizem nanaša tudi na vse druge oblike prevlade, torej na vse, ki so v današnjem svetu, naravi in družbi podrejeni - generacijsko, razredno, rasno, kulturno, zdravstveno, družbeno. Preprosto rečeno, dokler bomo mi kot družba ali kot posamezniki v svojih glavah in srcih zavestno ali nezavedno mislili, da zunaj večine obstajajo Drugi, bomo nad njimi izvajali represijo. Vedemo se, kakor da imamo več moči in več pravic do življenja, pri čemer te Druge svobodno in brezmejno izkoriščamo kot vire.

Verjetno mislite Druge z veliko začetnico.

Da, v tem smislu se v mnogih ekofeminističnih delih pojavi bistvena razlika med pojmom Drugi in pojmom "različno/drugačno", pri čemer smo z Drugim v odnosu prevlade in podrejenosti, medtem ko smo z "drugačnimi" v interakciji in stalnem procesu uravnavanja naših moči.

Ali lahko govorimo o nekem določenem ekofeminističnem gibanju?

Ekofeminizem ni neki homogen projekt, niti v kulturnem, niti teritorialnem smislu, niti v iskanju razlogov, niti v intenziteti kritike, niti v pogledu na možne usmeritve, po katerih bi se morali ravnati. Zato mu je teoretičarka Carolyn D'Cruz pripisala zgolj eno in edino skupno značilnost - napor, da bi razkrinkali strukturalni dualizem, ki vodi v prevlado enega nad drugim. Ekofeminizem prav tako nikakor ni izključno ženska pozicija, temveč se z njim ukvarjajo številni moški, na primer Jim Cheney, ki ga osebno zelo cenim.

Kakšna je predzgodovina ekofeminizma in zakaj se je po vašem mnenju pojavil?

Kolikor vemo, se je pojem prvič eksplicitno pojavil leta 1974 v knjigi Feminism or Death francoske avtorice Francoise D'Eaubonne, kjer se uporablja kot oznaka za politično mnenje, da imajo ženske (kot vrsta) večji potencial za uresničevanje političnih sprememb, ki so nujne za ohranitev življenja na planetu, zgolj zaradi tega, ker so podrejena vrsta v družbenem redu. Kasneje, leta 1978, je ta pojem prevzela Mary Daly v knjigi Gyn/ecology in od takrat naprej je v intenzivni rabi v akademski skupnosti in "narava" postane feministična tema par excellance.

Ukvarja se torej z velikimi in najbolj perečimi temami trenutnega sveta.

Ukvarjanje z ekofeminizmom zahteva seveda najprej globoko osebno odločitev, ki izhaja iz neposrednih bolečih izkušenj in pričanj: uničenje okolja, izključevanje revnih in bolnih, negotovost, ki jo čutimo v zraku... Nagon po tem, da moramo nekaj spremeniti, postaja zelo močan. Vendar se ne smemo sprenevedati, tudi sam ekofeminizem je izgubil nekaj svoje ostrine in radikalnosti že s tem, ko je postal del mainstrema predvsem v akademski sferi. Zavedati se moramo, da je prostor teorije zelo zaščiten in udoben prostor, vendar je to že druga zgodba.

Kakšna je povezanost med ekofeminizmom in tako imenovano globoko ekologijo?

Politično gledano se mi zdi pomembno tudi spoznanje, ki je skupno tako ekofeminizmu kot globoki ekologiji, da ljudje nimamo zagona za spremembe sebe in družbe, če nam ne teče voda v grlo. Z drugimi besedami, zagon za strukturalne spremembe lahko pride zgolj iz globoke osebne spremembe, ki pa jo lahko izzove le globoka osebna empatija do ne-človeških bitij, oziroma pomeni transcendentiranje lastne človeške narave. Torej, dokler se bomo ukvarjali zgolj s tem, kako naj bi preživeli kot ljudska bitja, nam ostaja resnični problem skrit. Seveda ekofeminizem zameri ekologinjam in ekologom odsotnost družbene kritike in struktur prevlade.

Kako komentirate trenutno svetovno ekonomsko krizo oziroma recesijo?

Z radikalnega ekofeminističnega stališča je ta deklarativna recesija lažni problem, ker se s tem nepretrgano nadaljuje ekonomski strukturalni status quo. Krizo poskušajo prikazati kot tisto, ki prizadeva vse nas, vendar se v tem velikem trušču še vedno ne vidijo tisti, ki so na robu sistema in ki od njega niso nikoli imeli koristi. V ekofeminističnih analizah je ekonomija v svojem bistvu sistem cen, ki temelji na verovanju, da je cena nekaj absolutnega in objektivnega. Dejansko pa gre za izmenjavo, v kateri narekujejo ceno odnosi moči, pri čemer v relaciji kupec-prodajalec vedno obstaja podrejenost. Koncept "svobodnega trga" je prepleten z institucionalno močjo, interesnimi skupinami, manipulacijo informacij, hitrimi tehnološkimi spremembami in seveda s človeškimi potrebami in željami, ki so v temelju tega.

Ali ekofeminizem zavrača tehnologijo in tako imenovani napredek?

O, da. Iščemo nadomestila za obstoječe izkoriščevalske tehnologije s takšnimi, ki izhajajo iz sodelovanja z naravo in ne iz nadzora nad njo. Učiti se moramo od rastlin, živali in mikroorganizmov, o tem, katere strukture niso škodljive in katere reproducirajo življenje. Nekatere školjke proizvajajo lepila, ki delujejo na vseh površinah v vodi, pajki izdelujejo mreže, katerih čvrstost je v določenih razmerah večja od jekla. V številnih ekofeminističnih publikacijah zagovarjajo hidrogen kot gorivo in organsko poljedelstvo...

Ali morda zveza med naravo in ženskami ne reproducira prav tistega predsodka o spolih, ki logiko pripisuje moškim, čustvenost pa ženskam?

(Smeh.) Ti predsodki, o katerih govorite, so sestavni del teorije mnogih avtoric, predvsem tistih izpred dvajsetih let, ko je bilo nujno radikalno formulirati ideje in politične zahteve, da bi jih sploh nekdo videl in slišal. To, da se racionalno/logično/umsko samo po sebi pripisuje moški vrsti, iracionalno/intuitivno/čustveno pa ženski vrsti, izhaja iz celote ekofeminističnega diskurza. Preprosto zato, ker sta narava in ženska kulturno na isti strani dihotomije kultura/narava in moško/žensko. Z leti je srečevanje različnih teorij in aktivizma prineslo tudi drugačne odnose, v katerih mnogo moških prepozna sebe kot ekofeministe.