Uvodni koncertni koraki so pripadli zagrebški skupini Psihomodo Pop, ki se ni ravno izkazala. Starejša ko je, bolj ji gre na otročje, še posebno to velja za frontmana Gobca. Z nizom spreobrnjenih rokenrol in punk klasik je bila zasedba vse prej kot resen rockovski bend. Puščala je vtis, da v Ljubljani nastopa le še kot zabavljačica na študentskih rajanjih, kar pa tokratni dogodek na srečo ni bil. Po polurnem premoru, med katerim se je že pozabilo na predskupino, je sledila obljubljena bomba, ki se je napovedovala po lanskem koncertu v Zagrebu in po letošnjem v Beogradu.

Na najpreprostejši koncertni oder brez posebne scenografije in nepotrebne šare so se povzpeli brata Asheton in Mike Watt z neustavljivim kolovodjem Iggyjem Popom. Stooges so s koncerti v zadnjih treh letih potrdili osnovni namen svoje vrnitve na odre. Dokončati tisto, kar jim ni uspelo izpeljati pred več kot tridesetimi leti. Se pravi, ponuditi rock do obisti. Brez odvečnega sala, ampak golo in surovo energijo. Tako kot je bil zvok v mali tivolski dvorani še enkrat bolj moteče hreščeč, se je ta slabost tokrat na neki način pretvorila v čar tega koncerta. Hala se je preobrazila v garažo Tivoli. Za rockovski žmoht velja, da niso potrebni vedno idealni pogoji, nujno potrebni pa sta drža in brezkompromisnost.

V liniji z navidezno nevarno hladnima bratoma Asheton, kitaristom Ronom in bobnarjem Scottom, je stal kot vkopan vroč buldožer na basu Mike Watt, ki je prepričljivo mlel in polnil vse zvočne luknje, ki so se slučajno pojavile, in tako onemogočil, da bi oslabela čvrstost in moč zvočnega zidu. V primerjavi z lanskim nastopom na zagrebškem VIP InMusic festivalu so garali še bolj uigrano in prepričljivo. Neuničljivi Iggy Pop se je še enkrat pokazal kot ena markantnejših figur rokenrola in performerjev nasploh. Več kot šestdeset let star pevec je divji, kot je bil pri svojih norih dvajsetih. Če je bil takrat jezen in nevaren, danes to odlično igra ter opozarja staro in mlado, da sme iti čez mejo spodobnega, sploh če jim je dolgčas in vseeno.

Skozi izbrani set skladb so se valile predvsem zgodovinske, tiste protopunkovske, ki so s časom (marsikomu) spremenile svet. Če je v publiki prevladovala raja srednjih let in še starejših, si bo mlajša publika zapomnila ta koncert po skladbah Real Cool Time in No Fun, ko je Iggy (pričakovano) povabil publiko na oder na skupno rajanje. Stooges so zbudili pozabljen občutek skupnosti in tovarištva med skupino in publiko, kar je ena izmed izgubljenih vrlin današnjega dvoranskega rocka in nasploh rockovske kulture. V serijo zgodovinskih skladb so počasi in prefinjeno vrivali novejše, z lanskoletne plošče Weirdness. Čeprav je med njimi očitna razlika tako v dinamiki kot sami ostrini, so aktualni Stooges prav z njimi pokazali, da so banda starih kompanjonov, ki so se združili zato, da zažagajo in pokažejo zobe, in ne samo zato, da poberejo denar.

Iggy $amp; The Stooges so tudi s koncertom v Ljubljani pokazali, da je lahko rokenrol ne glede na starost nor in mlad, da sta zanj potrebni odločnost in samozavest. Tako kot mora biti brezkompromisen, mora biti tudi odgovoren do publike, ki jo nagovarja in ji daje z dobro predstavo navdih za življenje v tem umazanem, pokvarjenem svetu.