No, je pa vlada sredi lanskega leta opazila, da ji dobro kaže glede proračunskih prihodkov in da utegne - "prvič v samostojni Sloveniji" - pridelati celo proračunski presežek. Trditev sicer ni resnična, saj je prva Drnovškova vlada v letih 1993-1996 ves čas izkazovala proračunski presežek, toda Janševe vlade to ni motilo, da ne bi tega vidika svoje uspešnosti javno močno propagirala.

Zgoraj navedene vladne samohvale seveda izpostavljajo vprašanje verodostojnost teh ocen. Ekonomisti se ob tem seveda vedno vprašamo o objektivnosti teh ocen ter izbire in medčasovne primerljivosti konkretno izbranih gospodarskih kazalcev. Vsaka vlada lahko izbere enega, dva ali več gospodarskih kazalcev, ki ji gredo v prid, in jih seveda javno poudarja. Običajno vodilni politiki posameznih vlad izberejo podatke o gospodarski rasti, stopnji inflacije ali proračunskem primanjkljaju in podobno, lahko pa se na primer odločijo tudi poudarjati stopnjo rodnosti ali število ljudi s socialno podporo, če jim to bolj ustreza.

Čisto navadna manipulacija

Gredo lahko celo tako daleč, da eni politiki povečanje števila ljudi s socialno podporo interpretirajo kot uspeh vladne socialne politike, ki je več ljudem omogočila bolj dostojno življenje. Nasprotno pa lahko drugi politiki zmanjšanje števila ljudi s socialno podporo spet interpretirajo kot vladni uspeh, saj naj bi bil to kazalec, da je vladi uspelo zmanjšati revščino. Pač v odvisnosti od potreb vladne piarovske politike. Pri tem pa tako prva kot druga interpretacija predstavljata čisto navadno manipulacijo.

Toda ali obstaja kakšen objektivni indeks gospodarske uspešnosti vlad? Nekaj, s čimer bi lahko objektivno izmerili in primerjali skozi čas ter relativno glede na druge države gospodarsko uspešnost posameznih vlad? Nekaj, s čimer bi lahko preverili verodostojnost lastnih ocen in samohval posameznih vlad?

Robert J. Barro s Harvarda, vodilni ekonomist na svetu s področja gospodarske rasti ter na lestvici Repec glede odmevnosti objav drugi najvišje uvrščeni ekonomist (takoj za Stiglitzem; mimogrede, tam najdete tudi Top 20 razvrstitev slovenskih ekonomistov), je leta 2002 v knjigi Nothing is sacred objavil lestvico uspešnosti ameriških administracij od leta 1949 do 2000. Uporabil je podatke o gospodarski rasti, inflaciji, stopnji brezposelnosti ter dolgoročni obrestni meri in iz njih oblikoval t.i. indeks mizerije.

Indeks se poveča, če se od začetka do konca mandata posamezne administracije povečajo stopnja inflacije, brezposelnost in dolgoročna obrestna mera in če se zmanjša stopnja gospodarske rasti. Najbolj uspešna je po njegovi definiciji tista administracija, ki najbolj zmanjša ta indeks mizerije. Po njegovih podatkih je bila med 13 ameriškimi administracijami v obdobju 1949-2000 najbolj uspešna prva Reaganova administracija (1981-1984), sledita ji druga Clintonova (1997-2000) ter druga Reaganova administracija (1985-1988). Najmanj uspešni po tej opredelitvi sta Carterjeva (1977-1980) in Nixon-Fordova administracija (1973-1976), sledita pa ji obe Eisenhowerjevi administraciji v 50. letih.

Resnici na ljubo ta Barrova metodologija ni najbolj objektivna, saj rezultatov posamezne administracije ne postavi v mednarodni kontekst. Za obdobje Nixon-Fordove ter Carterjeve administracije sta na primer značilni obe svetovni naftni krizi, ki sta povzročili porast cen nafte in inflacije ter recesijo v svetovnem merilu, zaradi česar seveda obe administraciji objektivno nista mogli pokazati bistveno boljših rezultatov.

Nasprotno pa je lahko prva Reaganova administracija, ki je neposredno sledila Carterjevi, zaradi slabih kazalcev v začetku mandata - kot posledice recesije - do konca mandata "naredila" bistveno boljši rezultat. To je nekaj podobnega, kot če bi primerjali absolutne kazalce gospodarske rasti Janševe vlade, dosežene v pogojih izjemne svetovne konjunkture, z rezultati Demosove vlade (1991-1992), doseženimi v pogojih gospodarskega kolapsa zaradi izgube jugoslovanskih trgov in transformacijske depresije v vseh nekdanjih socialističnih državah.

Janševa vlada na tretjem mestu

Absolutne medčasovne primerjave seveda tako niso mogoče, treba jih je postaviti v mednarodni kontekst oziroma jih primerjati z rezultati drugih, primerljivih držav v istem obdobju. Le tako lahko dobimo objektivne in verodostojne primerjave dejanske uspešnosti posameznih vlad - koliko manj slabo se je odrezala posamezna vlada v neugodnem času za vse in koliko bolje se je izkazala v času prosperitete za vse.

Poglejmo torej, kako uspešne so bile posamezne slovenske vlade po osamosvojitvi. V analizi upoštevam samo vlade, ki so opravile celoten štiriletni mandat, zaradi česar seveda izpade mandat Demosove vlade. V obdobju od konca leta 1992 do letos smo tako imeli 4 vladne administracije, prvi dve je vodil Drnovšek, tretji mandat sta vsak po polovico naredila Drnovšek in Rop, četrti mandat pa Janša. V analizi upoštevam 6 ključnih makroekonomskih indikatorjev, ki se običajno uporabljajo v mednarodnih primerjavah glede uspešnosti makroekonomske politike, in sicer stopnjo gospodarske rasti (rast BDP), stopnjo brezposelnosti (po metodologiji ILO), stopnjo inflacije (CPI), proračunski saldo kot delež v BDP, tekoči račun plačilne bilance kot delež v BDP in zunanji dolg kot delež v BDP.

Zaradi primerljivosti sem gospodarske rezultate posamezne vlade primerjal z rezultati vseh 10 novih članic EU, nekdanjih tranzicijskih držav. Prav ta skupina namreč predstavlja relevantno skupino držav, s katerimi se - zaradi podobnih začetnih pogojev (tranzicije), skupnih priprav na vstop v EU ter večinoma hkratnega vstopa v EU - Slovenija lahko primerja. Primerjava z drugimi članicami EU bi bila neustrezna zaradi neenakih začetnih pogojev in danes naše hitrejše konvergence.

Vsi podatki so vzeti iz podatkovne baze Selected economic indicators Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki za 27 nekdanjih socialističnih držav po isti metodologiji zbira in obdeluje statistične podatke. Uspešnost posameznih držav pa merim s povprečnimi vrednostmi posameznih navedenih indikatorjev v obdobju štiriletnih mandatov naših vlad ter s stabilnostjo teh kazalcev znotraj teh obdobij (merjeno s standardnim odklonom od povprečja obdobja). Kot kronološki začetek mandata vlade jemljem prvo leto po volitvah.

Po tej metodologiji je po posameznem kazalcu najbolj uspešna tista slovenska vlada, ki ji je uspelo doseči najbolj ugodno povprečno vrednost kazalca glede na povprečje vseh 10 novih članic EU (vključno s Slovenijo) v določenem mandatu in ki je imela največjo stabilnost tega kazalca znotraj mandata (spet glede na povprečje vseh 10 držav).

Da bo primerjava uspešnosti posamezne vlade bolj nazorna, v tabeli 1 prikazujem za vse 4 dosedanje polne mandate za vsak gospodarski kazalec povprečno vrednost (za 4 leta) za Slovenijo in povprečno vrednost za vseh 10 novih članic. Dodatno k temu pa prikazujem še indeks (razmerje) rezultata Slovenije glede na povprečje vseh 10 članic ter razvrstitev (rang) posamezne vlade glede na vse štiri dosedanje vlade. Najbolj uspešna pri posameznem kazalcu je seveda tista vlada, ki ji je uspelo v istem časovnem obdobju doseči najbolj ugoden rezultat glede na ostalih 10 držav.

Po merilu gospodarske rasti je bila do zdaj - v nasprotju s samohvalo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše - dejansko najbolj uspešna prva vlada Janeza Drnovška (1993-1996), ki ji je uspelo po gospodarskem kolapsu vseh nekdanjih socialističnih držav zelo uspešno spodbuditi gospodarsko rast glede na druge tranzicijske države.

Povprečna gospodarska rast v Sloveniji v obdobju 1993-1996 je bila denimo okrogle 4 odstotke, povprečje vseh 10 držav pa je bilo zgolj 1,3 odstotka. Indeks uspešnosti prve Drnovškove vlade je tako znašal 3,16. Druga najbolj uspešna po gospodarski rasti je bila druga Drnovškova vlada (1997-2000), ki je dosegla v povprečju 4,6-odstotno rast glede na 3,5-odstotno povprečje vseh 10 držav (indeks 1,31). Obe Drnovškovi vladi sta bili najbolj uspešni tudi po kriteriju stabilnosti rasti, saj je rast v njunih mandatih med leti najmanj nihala, v povprečju le za 0,9 oziroma 0,6 odstotne točke.

Pri inflaciji je zgodba nekoliko drugačna

Najmanj uspešna vlada po kazalcu gospodarske rasti je bila Drnovšek-Ropova vlada (2001-2004). Tej vladi je sicer uspelo Slovenijo pripeljati v EU in Nato ter pripraviti soliden makroekonomski okvir za prevzem evra, toda dosegla je le povprečno 3,5-odstotno rast, medtem ko je povprečje vseh 10 novih članic EU znašalo kar 5,3 odstotka. Zanimivo je, da je Janševa vlada (2005-2008), ki se sicer lahko pohvali z do zdaj najvišjo doseženo povprečno gospodarsko rastjo (5,1 odstotka), v primerjavi z drugimi novimi članicami EU (povprečno 6,3 odstotka) relativno manj uspešna (indeks 0,80, torej le 80 odstotkov povprečne stopnje rasti v 10 novih članicah). To Janševo vlado uvršča šele na tretje mesto po uspešnosti glede na vse štiri dosedanje vlade.

Pogled na gospodarsko rast posameznih novih članic EU jasno pokaže, da Slovenija v zadnjih štirih letih ni izkoristila potenciala rasti v enaki meri, kot so to naredile druge članice, ki so izvedle bolj pogumne reformne ukrepe. Za primerjavo povejmo, da se po povprečni gospodarski rasti v zadnjih štirih letih med 10 novimi članicami Slovenija uvršča šele na predzadnje mesto (za nami je samo Madžarska). Latvija je v tem obdobju rasla povprečno po 9,1 odstotka na leto, Slovaška po 8,1 odstotka, Estonija po 8,0 odstotka in Litva po 7,7 odstotka.

Treba je povedati, da so za leto 2008 uporabljene zadnje napovedi EBRD glede rasti, ki so precej nižje tako za Slovenijo kot za te visokorastoče države. Toda tudi če primerjamo samo dejansko dosežene stopnje rasti do leta 2007, je rezultat Slovenije še slabši glede na rast drugih novih članic EU. Te primerjave torej nazorno kažejo, da je aktualna Janševa vlada slabše izkoristila priložnosti, ki jih je ponudila visoka konjunktura v svetovnem gospodarstvu v zadnjih letih.

Glede brezposelnosti je razvrstitev vlad nekoliko drugačna. Najbolj uspešni sta bili Drnovšek-Ropova in druga Drnovškova vlada. Najmanj uspešna pa je bila prva Drnovškova vlada, ki je dosegla najslabše razmerje stopenj brezposelnosti glede na druge nove članice. Sledi ji, presenetljivo, aktualna Janševa vlada na tretjem mestu, pod katero se je brezposelnost spustila na najnižji nivo po osamosvojitvi. Toda ostale nove članice so stopnjo brezposelnosti v tem času še bolj znižale, zato se je prednost Slovenije na tem področju zmanjšala.

Za primerjavo naj navedem, da je na primer Slovaška zaradi izredno učinkovito izvedenih reform v obdobju 2003-2007 uspela stopnjo brezposelnosti zmanjšati skoraj za polovico, in sicer z 18,1 odstotka v letu 2004 na samo 10 odstotkov v letu 2007. Estonija je v istem obdobju brezposelnost znižala z 9,6 odstotka na vsega 4,7 odstotka, Bolgarija z 12 odstotkov na 6,1 odstotka, Poljska z 18,1 odstotka na 8,2 odstotka ipd.

Pri inflaciji je zgodba nekoliko drugačna. Dejstvo je, da sta se tako gospodarska rast kot tudi inflacija tej vladi preprosto zgodile. Nanju ni praktično skoraj nič vplivala. Gospodarska rast je bila višja zaradi izjemne konjunkture v svetu ter le v zelo majhni meri zaradi povečanega domačega povpraševanja iz naslova investicij v avtocestno infrastrukturo. Podobno je Slovenija uvozila večino inflacije prek višjih svetovnih cen nafte in nepredelane hrane. Greh Slovenije pri tem je le v tem, da obstoječa oligopolna struktura trgovcev in domačih dobaviteljev teh prehrambnih cenovnih šokov ni absorbirala z znižanji trgovskih marž, kot se je to zgodilo v drugih članicah EU. Zaradi tega se je v Sloveniji po uvedbi evra inflacija več kot podvojila. Ampak sedanji vladi kakšne krivde na tem področju ne moremo pripisati. Pohvalno je, da se je z monopolisti in oligopolisti končno začel ukvarjati Urad za varstvo konkurence, vendar pa bo koristi bolj aktivnega delovanja urada deležna šele naslednja vlada.

Če primerjamo rezultate posameznih vlad glede inflacije, je očitno, da je bila najmanj uspešna Drnovšek-Ropova vlada. Resnici na ljubo je ta vlada pripravila makroekonomsko in cenovno stabilizacijo, ki je omogočila postopno znižanje inflacije na raven maastrichtskega kriterija in omogočila Sloveniji vstop v območje evra. Seveda pa je koristi od te znižane inflacije pobrala Janševa vlada, ki je uvedla evro, nato pa ji te koristi odnesla rast svetovnih cen nafte in hrane. Janševa vlada je tako šele na tretjem mestu po uspešnosti glede inflacije. Najbolj uspešna glede inflacije je bila v primerjavi z drugimi novimi članicami Drnovškova druga vlada. Na drugem mestu pa je bila - presenetljivo - prva Drnovškova vlada, ki ji je očitno glede na druge tranzicijske države uspelo hitreje cenovno stabilizirati gospodarstvo v času tranzicije.

Kot sem že uvodoma omenil, se aktualna Janševa vlada rada pohvali s proračunskim presežkom. Toda resnici na ljubo njen rezultat ni nič kaj izjemen, saj je prva Drnovškova vlada skozi vsa štiri leta dosegala proračunski presežek. Prva Drnovškova vlada je bila tako daleč najbolj uspešna glede javnih financ, Janševa vlada pa je šele na tretjem mestu.

Na drugem mestu glede javnofinančne vzdržnosti je druga Drnovškova vlada, ki pa je - to je treba jasno povedati - računovodsko goljufala glede tega, saj je proračunske prihodke zamaknila za en mesec in jih beležila - namesto do konca decembra koledarskega leta - kar do konca januarja naslednjega leta. Rezultat je bil fiktivni proračunski primanjkljaj, ki ga je uradno priznala šele Drnovšek-Ropova vlada in morala ta primanjkljaj počasi odpraviti. Drnovšek-Ropova je tako uradno sicer najmanj uspešna vlada do zdaj glede proračunske vzdržnosti, je pa dejstvo, da je imela najtežji mandat na tem področju in da je naredila solidno osnovo za naslednjo - Janševo - vlado. Hkrati je izvedla tudi razvpito davčno reformo, ki je povečala obdavčitev dobičkov podjetij in kapitalskih dobičkov, koristi od tega pa je prek višjih proračunskih prihodkov kasneje požela Janševa vlada.

Prihajajo bolj sušna leta

Zanimivo pa je, da Janševa vlada kljub tako ugodni svetovni konjunkturi ter povečanim prilivom iz naslova obdavčitve podjetij in fizičnih oseb ter seveda predvsem iz enormno povečanih prilivov iz naslova DDV zaradi naraščajočih cen hrane in nafte ni uspela ustvariti večjih proračunskih rezerv. Ob tako ugodni svetovni konjunkturi bi morala namesto neznatnega presežka dejansko ustvariti vsaj za 2 do 3 odstotke BDP proračunskega presežka. S tem bi pomagala naslednji vladi pri blaženju negativnih socialnih učinkov recesije, ki se počasi razrašča na svetovnih trgih. Dejstvo je, da je Bolgariji in Estoniji to uspelo, prva je v letu 2007 zabeležila za 3,5 odstotka BDP proračunskega presežka, druga pa za 2,8 odstotka BDP.

Slovenija je med nekdanjimi tranzicijskimi državami vedno veljala za vzor stabilnosti zaradi izravnanosti tako proračuna kot tudi tekočega računa plačilne bilance. Glede proračuna to sicer še vedno precej velja, na področju zunanje trgovine pa se stvari precej poslabšujejo. Najboljše rezultate je imela prva Drnovškova vlada, ki je skozi vsa štiri leta dosegala stabilen presežek v tekočem računu. Bistveno manj uspešna je bila druga Drnovškova vlada (tretje mesto), ki je v treh izmed štirih let beležila precejšen primanjkljaj na tekočem računu. Nekoliko boljša je bila spet Drnovšek-Ropova vlada (drugo mesto), ki je prvi dve leti beležila presežek, ki pa se je v naslednjih dveh letih sprevrgel v primanjkljaj.

Situacija pa se je zaostrila po vključitvi v EU, kar formalno spada pod mandat sedanje vlade, ko je primanjkljaj na tekočem računu lani eskaliral na več kot 6 odstotkov BDP, kar je daleč največ v zgodovini samostojne Slovenije. Seveda aktualno Janševo vlado težko obtožimo, da ima kaj v zvezi s tem, to bi se verjetno zgodilo pod katerokoli vlado. Situacija v drugih novih članicah je še bolj zaostrena, saj v nekaterih državah (Bolgarija, Latvija) ta primanjkljaj presega tudi 20 odstotkov BDP.

Toda primerjalno gledano se je v mandatu sedanje vlade položaj na tem področju bistveno bolj poslabšal kot pod katero drugo - pod Drnovšek-Ropovo vlado je bilo povprečno razmerje glede primanjkljaja na tekočem računu med Slovenijo in vso deseterico novih članic -0,7 odstotka proti -6,0 odstotka, pod Janševo vlado pa je -4,0 odstotka proti -9,5 odstotka.

Eno izmed bolj izpostavljenih gospodarskih področij na predvolilnih soočenjih predsednikov strank je velikansko povečanje zunanje zadolženosti v času sedanje vlade. Podatki kažejo, da se je mednarodna zadolženost Slovenije od leta 2004 do 2007 skorajda podvojila - od 57 odstotkov BDP na 101 odstotek BDP. Razlog za to ni toliko, kot bi rada prikazala večina opozicijskih politikov, v pogoltnosti in zadolževanju države, pač pa več kot polovica tega dodatnega zadolževanja odpade na zasebni sektor. Izjemna konjunktura v svetu in rekordno nizke obrestne mere so namreč podjetjem omogočile ugodno zadolževanje za nakup investicijske opreme in repromateriala, lastnikom podjetij za menedžerske prevzeme, bankam pa za najetje velikih kreditov za servisiranje povečanega povpraševanja tako potrošnikov in podjetij kot tudi lastnikov podjetij.

Za ustrezno primerjavo je torej treba pogledati, kaj se je na tem področju dogajalo v drugih novih članicah EU, saj so bile vse v enakem položaju oziroma so imele enake možnosti glede zadolževanja. Resnici na ljubo ta primerjava za Slovenijo oziroma za sedanjo vlado ni najbolj ugodna. Drnovšek-Ropova vlada, ki je bila na tem področju najbolj uspešna, je na primer beležila povprečno 96 odstotkov zadolženosti povprečja vseh novih članic EU. Pod Janševo vlado pa se je to razmerje povečalo kar na 120 odstotkov - kar pomeni, da je Slovenija v mandatu sedanje vlade postala za 20 odstotkov bolj zadolžena kot v povprečju druge nove članice. Druge nove članice v zadnjih štirih letih torej niso šle v tako hudo ekspanzijo glede zunanjega zadolževanja kot Slovenija. Ne glede na različne vsebinske vzroke za tak razvoj dogodkov je dejstvo, da je do tega prišlo pod Janševo vlado, ki je zaradi tega seveda na tem področju bila najmanj uspešna od vseh dosedanjih štirih vlad.

Katera vlada je bila torej v samostojni Sloveniji - po vseh šestih kazalcih v mednarodni in medsebojni primerjavi - do zdaj najbolj uspešna? Če izračunamo povprečje uvrstitev posamezne vlade po vseh šestih gospodarskih kazalcih (glej tabelo 1), dobimo precej jasen odgovor. Najboljše rezultate sta glede na mednarodno okolje in primerljive države dosegali prva in druga Drnovškova vlada (povprečna uvrstitev je 2), ki si delita prvo mesto. Prva Drnovškova vlada je imela za malenkost bolj stabilne rezultate kot druga njegova vlada. Očitno sta obe Drnovškovi vladi - spet primerjalno gledano glede na druge tranzicijske države - kar uspešno izpeljali tranzicijo. Na tretje mesto se uvršča Drnovšek-Ropova vlada s povprečno uvrstitvijo 2,7. Za mnoge presenetljivo pa je gospodarsko najmanj uspešna aktualna Janševa vlada (povprečje uvrstitev znaša 3,3). Ta Janševa vlada se sicer lahko pohvali z ugodnimi, za slovenske razmere celo rekordnimi makroekonomskimi kazalci (gospodarska rast, brezposelnost), toda druge nove članice EU so bile na teh in drugih področjih še bistveno bolj uspešne. Ali z drugimi besedami, druge nove članice so - z izjemo Madžarske - bistveno bolje izkoristile izredno ugodno mednarodno konjunkturo, kot je to uspelo Sloveniji. Predvsem to velja za države, ki so najhitreje in najbolj dosledno izpeljale potrebne socialne in gospodarske reforme (baltske države in Slovaška, pa tudi Bolgarija, Češka, Romunija in Poljska), s čimer so pripravile temelje za hitrejši in vzdržen gospodarski razvoj. Slovenija v zadnjih štirih letih preprosto ni dovolj dobro izkoristila potenciala, ki ga je imela na voljo. Zdaj pa prihajajo bolj sušna leta, kar bo še poseben izziv za prihodnjo vlado.