Njegova naloga je med drugim uglaševanje politik čezatlantskih partnerjev do energetsko in geopolitično pomembnega postsovjetskega območja. Ob robu blejskega strateškega foruma je za Dnevnik spregovoril o ameriških pričakovanjih do Kremlja po vojni v Gruziji.

Prvič po koncu hladne vojne je Rusija z vojno v Gruziji dokazala, da je sposobna in pripravljena zaščititi svoje nacionalne interese z vojaško močjo zunaj svojih meja. Kako se ruski poseg v Gruziji razlikuje od ameriške invazije na Irak?

Rusija je pokazala, da je sposobna izvesti vojaško operacijo proti državi, katere ozemlje je tridesetkrat manjše od njenega in premore stokrat manjšo vojsko. Rusija torej zmore zdrobiti manjšo sosedo. Prvič po letu 1941 je ena evropska država izvedla invazijo na drugo evropsko državo. To je nov element. Kako se Gruzija razlikuje od Iraka? Tam smo vzpostavili obsežen sistem sankcij Združenih narodov proti Sadamu Huseinu. Prihajalo je do kršitev. Resolucija Združenih narodov je nato uzakonila naše posredovanje. V primeru Gruzije so ruska dejanja nezakonita in so v nasprotju s kopico resolucij varnostnega sveta, ki podpirajo gruzijsko ozemeljsko celovitost in suverenost.

Pred nekaj dnevi ste dejali, da ni več pomembno, kdo je začel vojno v Gruziji. Zakaj to ni več pomembno?

Povsem tako nisem rekel. Dejal sem, da morda nikoli ne bomo ugotovili, kdo je prvi streljal. To torej ni pomembno. Zavedati pa se moramo, da se vojna ni začela z gruzijskim napadom na Chinvali, konflikt se je začel precej prej. Ne smemo pozabiti, da ruski oficirji poveljujejo južnoosetijski milici, ki je streljala na gruzijske vasi in mirovnike. Ruski uradniki so bili poslani v Južno Osetijo, da so prevzeli vodenje južnoosetijske de facto vlade, vključno z ministrom za obrambo, njegovim namestnikom, vodjem sveta za nacionalno varnost in šefom obveščevalno-varnostne službe. Vse položaje, povezane z varnostjo, vodijo Rusi. Nepomembno je torej, ali so Gruzijci napadli Chinvali, saj so bili Rusi vpleteni v konflikt še pred njihovim napadom. Čeprav je bila Rusija morda odkrita v želji po zaščiti svojih državljanov, je vseeno uporabila nesorazmerno silo. Zakaj so povrhu napadli še Abhazijo?

Opazovalci OVSE vedno znova poročajo, da gruzijska vojska vsako leto avgusta strelja na položaje južnoosetijskih sil. Dobro naj bi namreč vedeli, da so glavni ruski generali avgusta na dopustu, zato naj ne bi bilo mogoče pričakovati ostrega odgovora Rusije. Je tudi tokrat obveljal takšen premislek?

Kolikor mi je znano, OVSE nikoli ni o tem poročal.

To se izve iz neuradnih virov...

Ne vem, kdo vam je to povedal, ampak te informacije ne držijo. Dejansko so tokrat ves avgust Osetijci pod poveljstvom Rusov obstreljevali Gruzijce.

So ZDA kakor koli spodbudile Mihaila Saakašvilija za juriš na Chinvali?

Ne. Vedno smo nasprotovali gruzijski ofenzivni uporabi sile. Gruzijo smo močno svarili, naj se ne poda v vojaški spopad z Rusijo, ker bi zgubili. Pred štirimi leti so se Gruzijci in Osetijci že spopadli. Takrat smo jih rotili, naj prekinejo streljanje in ne napadajo civilistov.

Toda Saakašvili je vseeno napadel Chinvali. Vas je dober zaveznik ZDA pustil na cedilu?

Ne, niti najmanj. Vse nas je razočarala Rusija. Štiri leta je provocirala Gruzijce. Spodbujala je Osetijce k obstreljevanju gruzijskih položajev, in to celo po tistem, ko so Gruzijci razglasili enostransko prekinitev ognja. Predsednik Saakašvili se je odločil za korak, ki bo obveljal kot napaka. Odsvetovali smo mu ga, toda on je izvoljen in suveren predsednik. Odločati se mora sam. Nismo njegov veliki brat. Nismo imperialna sila. Ne obnašamo se kot imperialna sila, ki ji morajo zavezniki poročati, kot so to počeli v stari Moskvi. Naši zavezniki morajo sprejemati lastne odločitve. Če naredijo napako in ta odločitev (za napad, op. p.) je bila napaka morajo nositi strašne posledice. Prav to se je zgodilo v Gruziji.

Je po vojni v Gruziji Rusija še prijateljica Zahoda ali postaja njegova sovražnica?

Zagotovo je vojskujoča država, ali je prijateljica ali sovražnica Zahoda, pa vam ne znam povedati. Rusija mora sama sprejeti odločitev o svojih prihodnjih odnosih z Zahodom.

To je zelo enostransko razmišljanje...

Povsem enostransko. Naša vrata so odprta. Toda rusko vodstvo, konkretneje zunanji minister Lavrov, nam postavlja pogoj, češ naj ZDA izberejo, ali želijo biti prijateljice z Gruzijo ali z Rusijo. S takšnim razmišljanjem se ne strinjamo. Rusija nam je prav tako zagrozila s konfrontacijo, če bo ameriška mornarica poskušala Gruziji dostaviti humanitarno pomoč. Mi ne iščemo konfrontacije, grozi nam Rusija. Teh groženj ne cenimo, svojih lastnih ne izrekamo. Toda nihče nam ne bo onemogočal svobodne plovbe. Nihče nam ne bo preprečil, da Gruziji po invaziji pomagamo, da se ponovno postavi na noge. Nihče nam tudi ne bo narekoval, da se Gruzija, Ukrajina ali katera koli druga država, ki bo izpolnjevala pogoje za članstvo v Natu, ne sme pridružiti organizaciji.

Izid vojne sta dve novi neodvisni državi na Kavkazu...

Ne, to ni izid. Imamo dve malopridni vladi, ki ju nihče na svetu ne priznava. Mednarodna skupnost jasno pravi, da ti državi nista državi, temveč regiji, ki pripadata Gruziji. Vse resolucije varnostnega sveta o tem vprašanju so veljavne in obvezujejo Rusijo k spoštovanju tega dejstva.

De facto sta državi. V prihodnjih mesecih bo Rusija sledila želji Sukhumija in Chinvalija ter na njunem ozemlju postavila vojaška oporišča. ZDA so zagotovile, da Gruzije ne bodo pustile na cedilu. Tbilisiju nameravate zagotoviti vsakršno vojaško pomoč. Mar to pomeni tudi postavitev ameriških vojaških oporišč?

Južna Osetija in Abhazija nista državi. To sta gruzijski regiji, ki ju vodita nelegitimni in nedemokratično izvoljeni vladi. Sicer pa v Gruziji ne bomo postavili oporišč.

Bo Gruzija postala zahodni Berlin 21. stoletja?

Ne, seveda ne. Po podatkih Svetovne banke za leto 2007 se Gruzija najuspešnejše spopada z gospodarskimi reformami. Pomika se proti članstvu v Natu. Kar se je pravkar zgodilo v Gruziji, bo ta proces le še pospešilo. Potrebovali bomo veliko časa in obilico pogajanj, da bomo ugotovili, kako se obnašati s separatističnima regijama, ki po črki zakona ostajata del Gruzije.

To se utegne zaplesti, če bodo sledila priznanja Abhazije in Južne Osetije...

Zagotovo, a ne pričakujem veliko priznanj. Morda od Venezuele in Kube.

Zanimivo je, kako so se zgolj v pol leta spremenila stališča do ozemeljske celovitosti. Pred šestimi meseci je Rusija zagovarjala to načelo za Srbijo, a jo je Zahod zavrnil. Zdaj vidimo zrcalno sliko.

Načelo ozemeljske celovitosti je v mednarodnem pravu postavljeno najvišje. Pravica do samoodločbe leži nekoliko niže na tej lestvici. Je politično načelo, ne pa pravno. Varnostni svet je izključno za primer Kosova oblikoval posebno mednarodno pravo. Resolucija 1244 je oblikovala enkraten položaj na Kosovu zaradi tamkajšnje humanitarne katastrofe. Vzpostavila je posebno mednarodno upravo in zrahljala načelo ozemeljske celovitosti.

Toda Putin in Medvedjev uporabljata isto argumentacijo za priznanje gruzijskih regij kot mnogi zahodni diplomati ob priznanju Kosova: zgodil se je genocid, nadaljnjo življenje v skupni državi je postalo nepredstavljivo...

To je absurdno. Preprosto ne vzdrži presoje. Lahko si izmislimo kar koli, denimo tudi, da se je genocid zgodil v Čečeniji in zato Čečeni nimajo več pravice živeti v Rusiji. Toda tega ne storimo. Rusija mora preprosto preklicati priznanje Južne Osetije in Abhazije.