Zima prihaja, dela je manj. V zadnjem obdobju skoraj nisem imel časa za pomoč doma. Včasih še vskočim za kakšna manjša opravila in kakšen večer kaj postorim v hlevu, če očeta ni doma. Rad pomagam, če le imam čas.
Okolje, kot je Podblica pod Jelovico, verjetno še ne sprejema brez pomislekov dejstva, da se bo tako mlad fant preživljal izključno s kolesarstvom.Starejši so na začetku morda še malce čudno gledali, a v zadnjih letih se je s prepoznavnostjo to spremenilo. Nekako mi zaupajo, da imam dovolj zrelosti, da bom zmogel v teh časih tudi s kolesarstvom dobro preživeti. Zaupajo mi, me spoštujejo in ponosni so name. Mene pa osrečujejo srečni obrazi, ponosni, da je enemu fantu iz vasi uspelo. Iskrica v očeh pri teh je tudi meni v veliko veselje in srečo.
Veljate za strokovnjaka za prehrano. Kaj boste spomladi posadili ali posejali?Letos smo prvič posejali piro. Tako imamo domačo pirino moko in otrobe. Pridelamo večino zelenjave, imamo domače goveje meso. Bistveno imamo, več ne potrebujemo.
Pa ajdo?Razmišljali smo o tem, da bi jo posejali. Vsa družina stremi k tovrstni prehrani. Predvsem mamo zanima novodobni zdrav način prehranjevanja, je inovativna in ima moderne poglede na zdravo prehrano. Oče sprva ni bil najbolj navdušen, je bolj starejše konservativne šole, ki ima rajši meso, a zdaj to sprejema. Živimo lepo tradicionalno obliko življenja. Smo kristjani. Vsako nedeljo grem k maši, če grem lahko.
Na Jamnik, k tisti fotogenični cerkvici svetega Primoža in Felicijana, ki ima idilično lokacijo z balkona Gorenjske, ker je najbližje?Najbližje je res, a tam je maša le nekajkrat na leto. Polnočnica je božansko lepa. Sicer hodimo v Besnico.
Družine smučarskih tekačic ali celo same, tako kot Petra Majdič, so v zahvalo za športne uspehe peš romale na Brezje.V zvezi s to temo lahko povem, da bomo jutri krstili križ. Sosed je prav te dni dokončal leseno božjepotno znamenje, ki bo stalo blizu naše hiše. Da bo to kot zahvala za uspehe. Zelo sem hvaležen za to in zelo ponosen.
Potem se obeta romarska kolesarska pot iz Besnice čez Podblico na Jamnik, tako kot svetovno znana italijanska kolesarska božjepotna Madonno del Ghisallo, kjer stoji zidana kapelica s spominsko sobo s pripomočki velikih italijanskih šampionov, mimo pa pelje tudi znamenita dirka Po Lombardiji...No, na kaj takega bo treba počakati še nekaj let, da pride še kakšen večji uspeh. Kje je šele spominska soba. Že za to, kar je zdaj, sem neizmerno hvaležen. Ne želim biti nič več, kot sem bil. Želim biti vesel, nasmejan. Veselijo me novi izzivi, ki pridejo na pot. In rad se bom še naprej srečeval z veselimi ljudmi, ki vedo, kaj hočejo. Sam pa v srcu čutim lepo pričakovanje, kaj vse me še čaka. Denimo, razmišljam o tem, da bi najel stanovanje in se osamosvojil.
Na Bledu?Ah, kje pa. V Kranju. Z dekletom, ki študira v Ljubljani, bova to še pretehtala. Gre za majhne stvari, majhne želje v življenju.
Kot mladinski svetovni prvak niste odpeljali niti ene uradne dirke UCI z mavrično majico. V zadnjem letu niste zmagali niti na eni dirki na cesti, z izjemo kronometra državnega prvenstva. Tudi majico prvaka U23 ste oblekli le na eni domači dirki v Podsmreki. V tem vmesnem letu ste imeli nekaj smole. Urok mavrične majice?
Tega ne pripisujem vraževerju. Verjetno so bili drugi razlogi. S tem se ne obremenjujem. Uživam svoje sanje in srečo naprej.
Peter Sagan (slovaški megazvezdnik ekipe Cannondale, ki slovi po izjemnih spretnostih) je verjetno že želel, da mu pokažete skrivnosti »žuželke«, slog vožnje, s katerim ste fascinirali v Firencah.S Saganom se sploh še nisem osebno srečal. Lani sem bil na pripravah s Cannondalom, njega pa ni bilo. Slišim, da je marsikateri profesionalec že poskušal to izvesti, da o rekreativcih ne govorim, a so pod TV-prenos v Firencah pozabili napisati »Tega ne poskušajte doma«. Verjetno bi bil kakšen manj v bolnišnični oskrbi. Sam tega ne vidim kot nevaren položaj, vse je v podzavesti. Tudi pol skupine na mladinskih dirkah se je že nekaj časa vozilo tako kot jaz, saj so me že prej videli, a televizija je naredila svoje.
In kako je šel razvoj te inovacije MM iz Podblice?S kolegi sovaščani smo se vozili skupaj na trening v Kranj in se preizkušali, kdo bo prej dol. Ker imajo kolesa za mladince lažja prestavna razmerja, moči nismo mogli izkoriščati, pa je prišlo do te moje pogruntavščine. Sprva sem bil žrtev groznega posmeha, mislim, da mi je Gašper Katrašnik pridal ime, a dejstvo je, da se nihče niti v zavetrju ni sposoben peljati tako hitro.
Kdo so vaši glavni svetovalci? Matej Stare, Matjaž Zevnik, Gorazd Štangelj, Milan Zevnik?(daljši razmislek) Vsak po malem. Predvsem s Štangljem sem veliko v stikih in tudi z drugimi. No, lahko povem, kar ste v medijih že lahko izvedeli, da je tudi Milan Eržen zelo zaslužen za moje uspehe. Pomagal in svetoval je pri specifični vadbi, za to sem mu zelo hvaležen, prav tako kot tudi vsem drugim.
Pred kratkim vas je sprejel Dino Signori, ustanovitelj in glavni mož največjega proizvajalca specialne kolesarske obutve SIDI. Bili ste na svečani prireditvi prvakov ob Vincenzu Nibaliju. V kolesarski eliti ste zelo zaželeni.Tudi zaradi tega se italijansko hitro učim. Razumem že skoraj vse in lahko veliko povem. Prav ta del vklopitve v tuje okolje me je sprva skrbel, a zdaj gre vse tako hitro. Presenečen sem, da so me tako sprejeli. Omenjajo hvalnice, kot je smaragdni diamant v Gazetti dello Sport, a želim ostati tak, kot sem bil. Še naprej poskušam delati tisto, v čemer uživam. Pa naj bo to pri treningu, prehrani ali odnosih. Zame je bistvena pot in ne cilj. Čeprav imam doma v omari dve majici svetovnega prvaka, mi več pomenijo druge stvari. Naj bodo to hvaležnost, vrnjen pomežik, objem, stisk rok, nasmeh. Te iskrice ustvarjajo smisel v življenju. Po drugi plati je vsak napotek, nasvet koristen, tudi iz tujine. Šele v Sidiju so ugotovili, zakaj imam desno nogo šibkejšo. Ta noga je namreč štiri milimetre krajša, kar je sicer nekaj normalnega, sedaj pa bomo to šibko plat lahko izboljšali prav zaradi čevljev in znanja podjetja gospoda Dina Signorija.
Pred dnevi sem prebral, da se strokovnjak za kondicijsko pripravljenost v ekipi Cannondale Paolo Slongo, pod vodstvom katerega ste izvajali vadbeni program v letošnji sezoni, seli v ekipo Astana.To zame ne spremeni veliko. S Paolom sva odlično sodelovala, marsikaj novega mi je pokazal, a vendar nič ni toliko drugače, kot sem delal prej. Sam sem vedno odprt za nasvete. Poskušam se iz vsake priložnosti kaj naučiti in čim več odnesti. Vse novosti pretehtam, ali so smiselne. Paola bo kot trenerja zamenjal Nemec Sebastian Weber.
Zanimivo, to je nekdanji glavni trener v ruski Katjuši in tudi trener Simona Špilaka, ki je bil prav tako v izboru za kolesarja leta, kajne?Tako je. Simon je bil navdušen nad njegovim načinom dela. Weber ima prave reference, saj je bil prej že v ekipi Columbia/HTC/High Road, svetoval je Tonyju Martinu, Cavendishu in podobnim. Zaupam njegovemu načinu dela, dnevno sva v stikih in dobro sodelujeva. Celo o mojih zasebnih popoldanskih aktivnostih ima dobro mnenje in jih je vključil v program. Znan je po obsežnem in zelo aktivnem vadbenem programu.
V dveh letih ste prestopili ogromni stopnici v športni karieri. Prestop v Cannondale, druščino elitnih profesionalcev, je še tretja velika stopnica.Res je. In čeprav sem se bal, kako bo v prvem letu v članski konkurenci, sem bil avgusta že pomirjen. Zdaj se ne bojim ničesar. Z dvignjeno glavo bom začel prve dirke. Analitični podatki, kot jih daje merilnik moči, mi kažejo, da ne bi smel imeti težav slediti karavani. Vem pa, da bo prva dirka boleča in trpeča, a me nič ne bo potrlo, vztrajal in delal bom. Z leti bom imel moč, da bom tem fantom enakovreden. Prepričan sem.
Prav samozavest, prepričanje o lastnih sposobnostih vsi izpostavljajo kot vašo izborno vrlino.Natančno vem, kako deluje moje telo in kaj zmorem. Tu je ta samozavest. V Firencah nisem dvomil, čeprav so verjetno vsi okoli mene po tistem kronometru dvomili. Vedel sem tudi, da bom dal vse od sebe, ne pa, da bom zmagal. Vodilo je, če daš vse od sebe, potem si pomirjen brez očitkov.
V času prvenstva v Firencah ste omenjali borelijo, a bolj po skromnem kronometru kot potem v mavrični majici. Kakšni so bili izvidi?Znani so bili šele po prvenstvu. Bil sem okužen. Lahko si mislite, kakšno srečo sem imel, da sem šel pravočasno k zdravniku. Spremembam na koži sam nisem posvečal pomembnosti, le doma so toliko časa vztrajali in me priganjali, da sem popustil in odšel na pregled. Mama je imela zelo hude izkušnje z borelijo, zato je bila še posebno vztrajna. Bilo je dobrih deset dni pred prvenstvom, zdravnica mi je takoj predpisala zdravljenje z antibiotiki, veste pa, kakšne posledice puščajo na pripravljenosti. Svetovno prvenstvo sem odpeljal z nizkimi vrednostmi v krvi.
Kolikšna je bila vrednost hematokrita?Ne bom povedal. Nizka. Zelo nizka. Vsi se čudijo.
Tadej Valjavec vam je ob tekmovalnem slovesu dal nasvet, da opustite kaskaderske vložke.Pohvalil se bom, da sem se na treningih že umiril. No, potem ko sem dobil novo kolo za ciklokros, se nisem mogel zadržati, da ne bi preizkusil novih kolutnih diskastih zavor, a sem to počel na zakotnih cestah. Ponekod sem moral malo zamižati. Če pride ta oprema na dirke, bo nekaj več prevozov z reševalnim vozilom. Rad peljem hitro, to je nagrada za trpljenje na klancu. Na dirkah bo šlo verjetno še vedno blizu meje.
Ponoči še trenirate z reflektorjem na kolesu?Ne treniram več ponoči. Sem pa, ko sem hodil v šolo. Marsikateri voznik se je jezil, ko sem pripeljal nasproti. Kar 1200 lumnov ima pri najmočnejši stopnji, zato so mislili, da nasproti pelje motor ali kaj hujšega. Zdaj, ko sem se povsem posvetil kolesarstvu, treniram podnevi, intervjuje in druge obveznosti pa opravljam ponoči. Obratno kot prej.
Kaj mislite, zakaj vse bolj na površje stopate mladi športniki s podeželja? Vidva s kolesarko leta Tanjo Žakelj nista nobena posebnost.Vsak človek bi moral slediti ambicioznosti, ne pa se obremenjevati. Denimo, kako bo. Imeti je treba realne cilje in se kar najbolj potruditi. Imeti značaj in vztrajnost. Nima vsak potenciala, da osvoji veliki globus v svetovnem pokalu kot Tanja, a vsak ima svoje talente, ki jih lahko izkoristi. Če bo temu sledil vsak dan, bo v življenju srečen. To je recept za uspeh. V svoje cilje je treba vložiti trud. To je smisel bivanja, življenja.
Kako naj torej starejši sprejmemo to, če nam te življenjske modrosti predava 19-letni fant, ki med uglednimi imeni kolesarstva velja za zrelega, bistrega in korektnega športnika?Na to sem zelo ponosen. In delam za to, da bo tako ostalo. Da ostanem človek; pristen, korekten, pošten, nasmejan in okoli sebe vidim nasmejane. Sem tudi zelo ekstravertiran in več povem. Ne bi pa se smeli ozirati na to, kdo daje pametne nasvete. Zame je enako, če mi da nasvet zmagovalec Toura Chris Froome ali desetletni deček, ki je zmagal v Šenčurju. Če je nasvet dober, če lahko nekaj potegnem iz njega, ga vzamem za svojega. Vsak nasvet je treba spoštovati, pa naj ga da berač na ulici ali zmagovalec dirke Po Franciji.
