Križ je komična in absurdna filozofsko-poetična drama Matjaža Briškega, ki si je v okviru Tedna slovenske drame leta 2005 prislužila Grumovo nagrado. Nato je tekst za nekaj let obstal v predalu in bo zdaj pod streho SNG Nova Gorica krstno uprizorjen v režiji Sama M. Strelca. Avtor verjame, da je delo toliko časa čakalo na odrsko postavitev iz dveh razlogov: prvi je ta, da so ga zavračali, ker posega v določene ideološke aspekte in prepričanja, drugi pa, da so o njem režiserji in dramaturgi govorili kot o neuprizorljivem. Ob tem dodaja, da je drugi razlog najbrž posledica prvega. Zdaj bo delo kmalu po gledališkem debiju dobilo še upodobitev v animirani verziji.
Vsakdo nosi svoj križ
Drama pripoveduje o dveh tesarskih vajencih, ki postavita križ, ob tem pa njun vsakdanji klepet prerase v filozofiranje o bistvu življenja, saj kot slehernika, podrejena sistemu, spoznata, da je njuno delo jalovo. Režiser osrednje sporočilo predstave zaznava v misli, da mora vsakdo nositi svoj križ, ta pa nikoli ni tako velik, da ga ne bi bilo mogoče nesti in ob tem biti še radosten. Avtor pa izlušči poanto teksta drugje: »Kristusova zgodba in s tem križanje bi se verjetno ponovila tudi danes, kar pomeni, da se iz nje nismo ničesar naučili.« V predstavi Kristusa sicer na križu zamenja človek, ki pa doživi enako usodo. Pa vendar Briški poudarja, da drama, ki je v večji meri zapisana v absurdni maniri, ni le družbena kritika, temveč tudi vodilo k upanju na bolje. Sicer pa je celotna ekipa ustvarjalcev prepričana, da bo vsak gledalec nekoliko po svoje interpretiral igro, saj se njena sporočilnost kaže na več nivojih.
Matjaž Briški je spisal Križ v le nekaj dneh, čeprav priznava, da je ta nastal iz že nekaterih predhodnih zapiskov. Navdih zanj je dobil med študijem teologije in filozofije, kasneje pa je ob študiju dramaturgije potegnil vzporednice med teološkimi in filozofskimi mislimi ter absurdom, ki mu je bil od nekdaj blizu. Delo se navezuje denimo na tekste Gregorja Strniše ali Samuela Becketta. Med drugim pa ga je navdihnila tudi uprizoritev Beckettovega dela Čakajoč Godota v režiji Vita Tauferja v novogoriškem teatru, v kateri sta glavni vlogi, tako kot bosta zdaj v Križu, odigrala Radoš Bolčina in Iztok Mlakar. Poleg te dvojice bodo oder tokrat zasedli še Milan Vodopivec, ki igra Mojstra, Teja Glažar bo upodobila Mater, Matija Rupel Kristusa, vlogo Sina pa si bosta izmenjavala Predrag Mitrović in Peter Harl.
Strah premagala lepota
Dramaturginja Tereza Gregorič pojasnjuje, da predstava ne izstopa veliko iz okvirov besedila, le tu in tam se pojavi kakšen aktualiziran insert ali režiserjev vložek. Matjaž Briški je Samu M. Strelcu pustil bolj ali manj odprte roke pri interpretaciji, saj je že na prvi vaji uvidel, da premore široke filozofske in teološke poglede.
»Drama je napisana izjemno inteligentno, ampak ji manjka en košček in v tem si kot ustvarjalec ali gledalec povabljen, da delo dokončaš. Če ti ga uspe dokončati, najdeš užitek, sicer pa se ti celotna predstava lahko zazdi brezvezna,« svoj pogled na študijo dela ponudi režiser, ki pa obenem priznava, da je k tekstu najprej pristopil z nekoliko strahu. »Delo je zahtevno za uprizoritev, saj se ti v prvem hipu ne izriše celotna slika, poleg tega pa, glede na to, da mora igralec na odru križati samega sebe, povzroča tudi tehnične težave, a ko sem prestopil to mejo strahu, me je začelo nagovarjati nekaj izjemno lepega.« Ob tem še pojasni, da se z ideološkostjo ni obremenjeval. »V prvi vrsti je nastala pesniško-filozofska igra, ki pa vsebuje tudi številne komične prizore, zamenjave ali besedne igre, zaradi česar jo je težko žanrsko zamejiti,« svoj opis primakne Tereza Gregorič.
Režiser meni, da se predstava vrača k staromodnemu teatru, kar nakazujeta tudi scenografija in kostumografija. Prva je prav tako njegovo delo, za drugo pa sta poskrbeli Iris Kovačič in Jana Zornik, ki sta skozi vaje spremljali, kako igralci oblikujejo svoje like, in glede na to izdelali kostume. »Kostumi so tako nastali kot likom pisani na kožo. So precej realistični, niso pa vsakdanji,« pravita.