Ha, ne vem, ali sem kanoniziran, kanonizirani so ponavadi svetniki! Se je pa z leti nekaj stvari nabralo, nagrada Prešernovega sklada, izbor moje knjige Smeh za leseno pregrado za maturitetna branja, za Cankarjevo priznanje je bil pred leti prav ta Potres itd. To sicer ni nič bistvenega, neko majhno zadovoljstvo pa vseeno prinese - ker recimo, da sem na začetku ali pa sredi srednjih let, kakor nam je odmerjen čas, ko se začenjajo življenjski obračuni - saj se nikoli nisem imel posebej za pisatelja ali pa literata, ker sem večinoma vedno živel od drugih stvari. Če drugega ne, se mi zdi, da sem s tem ohranil distanco do govorjenja o avtorstvu, do povzdigovanja pozicije avtorstva, po drugi strani pa opažam že nekaj let in prav zdaj še bolj - in protestiram proti temu - da avtorji, ki so umetniki že 15, 30, ali 50 let in so prisiljeni živeti od pisanja, dejansko od tega ne morejo preživeti. To je slabo! Današnji odnos do slovenske kulture, do knjige in predvsem odnos večine naših založb do avtorjev je preveč podcenjujoč. Mate Dolenc šaljivo piše o tem in pisateljske dohodke primerja s plačami iznajdljivih državnih birokratov, ki imajo redno plačo in se še nagrajujejo s postranskimi dohodki - pisatelj bi moral na leto napisati 40, 50 romanov, da bi toliko zaslužil! No, povejmo nekoliko bolj resno: pisatelj bi moral glede na zdajšnje honorarje na leto napisati kakšnih sedem, osem knjig, da bi zaslužil za solidno povprečno plačo, kar je seveda povsem nedosegljivo.
Po drugi strani so pisatelji izgubili svojo avro v družbi, kar se konkretno kaže tudi v tem, kdo je denimo na televiziji v prvem planu!S pisatelji je tako, da imajo avro ob prelomih ali v obdobjih, ko neki narod išče svojo identiteto, svoje samozavedanje. Njihov pomen niha, v določenih ciklih je pač manjši ali bolj neopazen, v prvi plan pa v obdobju množičnih medijev tako ali tako od vedno rinejo politični ali vsakršni rokohitreci, ki jih naslednji val časa običajno zagrne v anonimnost!
Po drugi strani pa imajo recimo Pavček, Zajc, Šalamun, pa tudi kdo od mlajše generacije, recimo Lainšček, Ihan ali Žabot, za marsikoga še vedno nekakšno avro umetnika, nekoga, ki z zaklinjanjem, izgovarjanjem, mehčanjem besed opisuje stvari iz nekega drugačnega sveta, kot šaman. In hkrati pripovedujejo na načine, ki nagovarjajo slehernika, navadne ljudi, kot so tile, ki zdaj mimo naju hitijo na trg. Zato pozdravljam akcije v zadnjem času, ki knjige, namesto da bi jih potiskali na posvečeno, odmaknjeno mesto, ponujajo in delajo dostopne več ljudem.Zdaj bo v Dnevnikovi Slovenski zgodbi izšel vaš roman Potres. Ker je prvič izšel leta 1995, sto let po ljubljanskem potresu, lahko pomislimo, da je bilo to delo po naročilu!
Ne ravno po naročilu, a vem, da nekaj je bilo v zraku... približevala se je pač obletnica in mislim celo, da so bile razpisane neke nagrade. Sicer pa sem roman izdal pri založniku Mihelaču in pri njem izid gotovo ni bil vezan na nobeno naročilo. Me pa je snov zanimala že od prej! Takrat nekoč sem videl fotografijo iz leta 1895, tik po potresu, na kateri so bili na travnik zavaljeni veliki sodi zeljarja Jakopiča, očeta Riharda Jakopiča. Fasciniralo me je, ti prazni zeljni sodi so bili na fotografiji polni ljudi! Gospod Jakopič je dal ljudem na voljo sode, da so se umaknili iz svojih poškodovanih hiš, za katere niso vedeli, ali se bodo podrle ali ne. Da so meščani lahko kje prespali, so takrat v Ljubljani postavili tudi vojaške šotore na Kongresnem trgu in v Tivoliju. Ljudje na fotografiji so dejansko bivali v teh sodih, obešali perilo pred njimi in ta prizor me je navdihnil za začetek zgodbe, ker so bili v njem vsi nastavki za zgodovinsko in ljubezensko štorijo. Želel sem si pisati zgodbo na podlagi zgodovinskega materiala in mi je bilo v velik užitek, ko sem potem par mesecev - na srečo imam dobrega kolega v Nuku - v tamkajšnji čitalnici časopisov prebiral časopisje iz tistega časa, veliko zapisoval in užival pri tem, skratka zbiral ikonografijo za zgodovinsko ozadje tega romana. Hotel in tudi moral sem poznati vse detajle: ali je že bila takrat elektrika v mestu, ali so obstajale kemične čistilnice in podobno......v romanu potem izvemo, da je ena delovala v Prečnih ulicah... ...da, tako je pač pisalo v takratnem časopisju. Dejansko zelo malo vemo o tistem času, vse te drobce pa sem potreboval za ozadje zgodbe, ki sem jo želel napisati.
To zadnje bralca prevzame - knjiga dobro ujame duha tistega časa, kako so tedanji Ljubljančani razmišljali, kaj so delali, kako so živeli... Toda to je po drugi strani tudi klišejska, žanrska ljubezenska zgodba s tako rekoč filmskim koncem!Da, Potres vsekakor ni hiperavantgardni roman, v njem ni samonanašanja, hermetičnih notranjih monologov, metafikcije in podobnega... skratka, je dokaj klasično delo. Zanimalo me je predvsem napisati dovolj avtentičen zgodovinski roman s pomočjo ene od umetniških tehnik, ki so bile takrat prisotne, to je impresionizma. Zato sem tudi nekoliko vpletel Jakopiča, zato je Ivan Lapajne, glavna oseba romana, fant z nekaj talenta za slikarstvo in on tudi dojema svet na način impresionizma. Ko sem za zdajšnjo izdajo opravljal korekture, sem videl, da mi je ta zavestna uporaba impresionistične tehnike dojemanja sveta prav dobro uspela.
Po drobcih se nekaj zgodovinskih oseb, kot Jakopič in Hribar, pojavlja v romanu v dobri vlogi, nekaj pa je takih z nekoliko bolj negativno zgodovinsko vlogo, čeprav sem se temu kar se le da izogibal, ker ni, da bi človek na podlagi časopisnih poročil iz tistih dni delal krivico ljudem, ki so živeli pred sto in več leti.Se pravi, da ste uporabili tehniko domačijske povesti s srečnim koncem...
Mogoče... predvsem sem hotel napisati ljubezenski roman iz tistega časa, kakršnega napišeš v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Zakaj srečen konec? Ne bi govoril o drugih svojih romanih in zgodbah, ampak v nekem obdobju skoraj ni bilo štorije, v kateri ne bi junak klavrno propadel. Zato se mi je odločitev za drugačen konec zdela prava in tudi fina dramaturška napetost se je s tem ustvarila. Ali ni prav, da po taki zgodovinski kataklizmi vznikne novo upanje?Vi zelo radi pripovedujete zgodbe!
Pravzaprav da. Neko obdobje sem jih celo prerad, se mi zdi. V grobem obstajata dva modela pisanja literature: eden daje bistveno več poudarka zgodbi, tako recimo piše nobelovec judovskega rodu, žal že pokojni Isaac Singer, ki je neponovljiv čisti zgodbar. So pa avtorji, pri katerih pisanje bistveno bolj temelji na stilu, kot denimo Thomas Bernhard, ki zgodbo potrebuje samo za okvir, lahko samo iz ždenja in opazovanja umetniške družbe razvije 150-stranski roman. Ali jezikovno še bolj prefinjeni Marquez s svojo Patriarhovo jesenjo! Ja, potres je precej zgodbarski...Ali vas vaše delo na televiziji še ni "prepričalo", da je vizualno edino pomembno v sodobnem svetu, posebno ob vaši naklonjenosti do nekaterih režiserjev, denimo Larsa von Trierja ali Kieslowskega?
Lars von Trier ali Kieslowski me vedno znova šokirata, s svojo filmsko pripovedjo dosegata arhetipsko zgoščenost sveta kot Marquez v Patriarhovi jeseni ali Faulkner v Svetlobi v avgustu. Seveda pa je njuna globinska vizualizacija sveta manjšinska tako v svetu filma kot v svetu medijskih in trgovskih podob, ki lovijo reflekse na površini. Ob vsej pomembnosti vizualnega je danes eden največjih problemov komunikacije, tudi umetniške, usahnitev besede, zmanjševanje njenega horizonta, sploščenje besede. Vizualna ikonografija je preplavila svet in ga potopila pod glazuro peščice ikon, kjer se dušijo besede, čustva in resnični problemi tega sveta. Delo na televiziji me ni prepričalo, da je vizualno edino pomembno v sodobnem svetu, ampak prej, da morajo biti tudi podobe smiselno strukturirane, tako kot jezik, če hočejo zares nagovoriti gledalca in kaj povedati o svetu, ki se skriva za podobami.Sicer vaša prozna dela zajemajo različne teme: napisali ste romansirano "družabno kroniko", roman o otroštvu v povojnem obdobju... kaj pišete sedaj?
Sodoben roman, roman o zdajšnjem življenju, tako kot druge romane tudi tega pišem na način zgodbe, pri novelah, kot so tiste Pogled na Tycho Brache, bistveno bolj eksperimentiram z jezikom.Glede na to, da je vaš brat, Tomo Virk, literarni teoretik, ali se greste z njim literarno sprego? Ali greste k njemu preverit teoretično podstat vašega ustvarjanja?
Daleč najtesnejša vez z bratom je, da sva brata. Kar pa zadeva literarne kroge, sem jaz že leta in leta bistveno manj vraščen vanje! Čeprav Tomota in njegovo delo izjemno cenim, se zadnja leta srečujeva skupaj s kolegi enkrat na teden na košarkarskih igriščih in najina večinska komunikacija je, da se krijeva v napadu ali obrambi.Toliko vlog imate v življenju, ogromno je že biti na takem uredniškem položaju, pa kot družinski oče - kaj vas še žene, da pišete?
Ne znam dobro odgovoriti, ampak mislim, da bi se brez pisanja počutil še slabše, kot se običajno. Najbrž ljudje pišemo iz manjka, ker hočemo več, bolj natančen svet, bolj poln, bolj obstojen ... ne vem! Sam bi si težko odpustil, če bi zanemaril nekaj, za kar imam večji talent kot za druge stvari. Ker pisanje zahteva energijo in koncentracijo, sem pozoren, da se s tem ne zajedam v druge, da ne spodjedam ljudi okrog sebe.In tudi ne želim se počutiti kot meščan, ki mu gre relativno dobro - zavit v celofan in kot da svet ni poln razpok!