"Jurčičev pomen je še mnogo večji, kot mu ga ponavadi po šolsko pripisujemo, češ da je napisal Desetega brata ali Domna ali Jurija Kozjaka. Bil je tihe vrste vizionar, ki se je počutil tudi poklicanega, da vodi svoje ljudstvo v obljubljeno deželo samostojnosti in svobodnosti oziroma v Kanaan, kot je sam zapisal, čeprav se je hkrati zavedal, da te obljubljene dežele ne bo nikoli videl," je o Jurčiču povedal literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl . Tudi pokojni literarni zgodovinar Anton Slodnjak, ki je bil velik občudovalec Prešerna, je za Jurčiča trdil, da je v slovenski pripovedni prozi enako pomemben kot Prešeren v liriki. "Jurčič je prvi na Slovenskem pisal roman (napisal jih je osem), kar je seveda posebno vprašanje, ker je roman pri nas takrat veljal za spotakljivo literaturo, v takratni Evropi pa za nekakšno izkaznico literarne in družbene zrelosti," pravi Kmecl in dodaja, da se je z Jurčičem slovenska književnost skorajda čez noč uvrstila med ustrezno razvite. "Poleg tega je Jurčič tudi utemeljil sodobno časnikarstvo, saj je osem let urejal in pogosto tudi kar sam pisal prvi slovenski politični dnevnik Slovenski narod. Pri tem delu se je razvil v svojevrstnega ideologa mladega slovenskega meščanstva, ki je predstavljalo osnovo nadaljnjemu slovenskemu političnemu in siceršnjemu razvoju," je zaključil Kmecl. Josip Jurčič je napisal okoli 40 del, ki so bile precej različnih dolžin - z njim se je namreč začelo idejno-estetsko mešanje proznih smeri. V njih se je sprva posvetil folklornemu izročilu, kasneje so bile njegove pripovedi oprte predvsem na zgodovino (mnogi literarni zgodovinarji mu očitajo, da je bilo njegovo pojmovanje zgodovine zelo svobodno), s svojimi zadnjimi deli pa se je lotil tudi meščanske problematike. Poleg njegovih najbolj znanih proznih del je napisal tudi drami Tugomer in Veronika Deseniška. Prvi slovenski roman <%I> Deseti brat (izšel je leta 1866 v Celovcu) je doživel 27 slovenskih izdaj, več dramatizacij (med drugimi sta ga priredila tudi Fran Govekar in Andrej Inkret), režiser Vojko Duletič pa je leta 1982 po tej literarni predlogi posnel tudi film z istoimenskim naslovom (Desetega brata je odigral Radko Polič, Krjavlja pa Bert Sotlar). Dvajset let po izidu je bil preveden tudi v nemščino, pred štiridesetimi leti pa je doživel še srbski prevod. Med vsemi Jurčičevimi deli pa so gotovo največkrat prevedli Jurija Kozjaka , in sicer v devet jezikov, med drugim v angleščino, nemščino, italijanščino in grščino, njegova francoska izdaja pa je doživela kar pet ponatisov. V francoščini in hrvaščini je mogoče prebrati tudi Sosedovega sina , Kozlovska sodba v Višnji Gori <%I> pa je prevedena tudi v beloruščino.