Sodni izvršitelj Zvonko Zorč je s pomočniki kmalu na silo odprl vrata hiše, katere notranjost je grozljiva. Nekoč polna umetnin, zlasti slik Jožeta Horvata - Jakija, knjig, grafik, je zdaj simbol propada in brezvestnosti družbe do nečesa, za kar bi morali skrbeti. Pozneje je prišel tudi Vojko Svetina, v hišo, kjer so že odklopili elektriko, kjer ni niti ogrevanja niti vode. "Sem umetnik, bolj ležeren človek," pravi o sebi bradati mož. "Vse to je splet okoliščin, verjel sem ljudem, zdaj pa nimam ničesar več. Pritožil se bom," je dejal v nemoči in obupu. "Nimam kje spati, ničesar nimam. Tu sem `švasal` kipe, to je vse kar imam," pravi s staro nemško čelado v rokah.

PRODANO IN IZGUBLJENO

Že pred nekaj leti je Vojko Svetina izgubil moderno stavbo na Mlinem ob jezeru. Tam naj bi stala Svetinova galerija. "Prevarali so me, jemal sem posojila, a je vse to moje premoženje mnogo več vredno," tarna mož, ki je nekako vedno živel v očetovi senci. Tone Svetina je bil na Bledu in še kje "zakon", sin mu je skušal slediti po umetniški poti, a je zašel na brezpotja. "Hiša je last primorskega podjetnika. Deložacija do zdaj dvakrat ni bila uspešna," je povedal Zvonko Zorč in celo njegovi sodelavci so bili ob pogledu na razmere v hiši šokirani. "Kje je vsa očetova dediščina, ne vem. Nekje so shranjene njegove skulpture," je pojasnil Vojko Svetina, ko mu je izvršitelj povedal, da lahko v svojo rojstno hišo pride iskat svoje stvari samo pod nadzorom. "Nimam jih kam odpeljati," pravi mož, ki se ima za umetnika. Ljudje v okolici vedo povedati, da je za preživetje in omamo tudi sam razprodal ogromno kipov in drugih predmetov.

OBČINA PONUDILA ROKO

Čeprav Vojko Svetina trdi, da za dediščino po očetovi smrti ni nihče načrtno poskrbel, roko ponuja občina Bled. Na kraj deložacije je prišla Marjana Burja in povedala: "Vojko, imate sobo v hotelu Krim, tam boste, dokler ne uredimo česa drugega." Zanimalo ga je, ali bo dobil tudi hrano. "Tudi, poskrbeli bomo za vas," je bilo slišati. Vojko Svetina je človek, ki ni dvigal pošte, ki je "odklopil" vse ustanove na tem svetu, zdaj mu želijo urediti vsaj socialno zavarovanje, da bi se lahko odšel zdravit, morda bi lahko zaživel novo življenje. Tisti, ki so lastniki njegovih nepremičnin, imajo papirje, odvetnike, postopke, izvršitelje. Vojko je proti njim nemočen, ker je vse življenje živel drugače. Denar je potreboval, zaslužil ga ni, njegova umetnost po tej plati ni bila priznana. Pa je šel od hiše zdaj ta, zdaj oni del bogate dediščine in na koncu še obe hiši. Tam, kjer naj bi bila galerija Toneta Svetine kot spomin na del zgodovine naroda in Bleda ter kot opomin proti vojni, so turistične sobe. Hodimo po hiši, se spotikamo ob knjige, grafike, stare copate, ponošene cunje, nesnago in kramo. Med vsem tem je izginil neki čas, tudi ljudje. Morda res ni več čas za "partizanščino" in skulpture iz ostankov druge vojne. Mogoče danes mladina res ne sega po Ukani in drugih Svetinovih knjigah. Ampak ali je res ob vsem tem našem sklicevanju na kulturo, knjigo, jezik, umetnost, korenine, bitke mogoče prepustiti tako dediščino krhkemu vojaku v ponošenih cunjah, ki je na besede izvršitelja, da naj vzame s seboj iz hiše najbolj nujne stvari (dokumente, denar), vase zamrmral: "Denarja nimam... kaj pa bo z mojimi slikami..." Z lučjo je posvetil na eno od njih, ki visi na steni, in odšel.