Madame, za katero se skriva junakova profesorica francoščine, je ob izidu leta 1998 na Poljskem pobrala več nagrad ter nemudoma postala uspešnica in iskano prevodno blago. Prikazuje odraščanje mladeniča, obenem pa je pripoved polna reminiscenc na tedanje dogodke in pojave na Poljskem in na Zahodu, predvsem v Franciji, na katero je bila avtorjeva domovina vedno, posebej v kulturi, posebej navezana. Temeljno dinamiko delu daje nasprotje med ozračjem socialističnega realizma in meščansko zaznamovanim vrednotenjem razmer na Poljskem v drugi polovici XX. stoletja. V procesu zorenja - od zatona stalinizma prek tim. svinčenih let do zrelosti in življenja v ilegali - se zgodi sestop od mladostniških sanj in življenja v literaturi v resničnost, ki pa se ji je junak umaknil nazaj v literaturo. Roman Madame je zavestno navezovanje in ustvarjanje literarnih referenc. Spremno besedo je prav tako zapisal Niko Jež. Beli šum, napisan leta 1985, je prvi knjižni prevod v slovenščino enega najbolj pomembnih ameriških pisateljev druge polovice XX. stoletja in, kot je v spremni besedi zapisala Mojca Krevel, "vsestransko postmodernega romana". Uveljavljeno predalčkanje se pri tem romanu izkaže za problematično, poljubno in nepopolno, ugotavlja Krevlova. DeLille sodi med avtorje, ki jim med prvimi uspe ubesediti tim. duh časa, nove zgodovinske in duhovne razmere. Krevlova Beli šum označuje za realističen roman, kljub elementom, ki bi jih v tradicionalni literarni teoriji označili za abstraktne, kot so na primer vrinjeni slogani iz reklam, montažno uvajanje imen blagovnih znamk, nenadnih vsebinskih preskokov in podobno. Subjekt je razsrediščen, identiteta se vzpostavlja s sprejemanjem informacij iz okolja. Resničnost je le, kolikor je medijsko posredovana, medij je porok smisla. Prevajalec je na predstavitvi roman označil za ironično pripoved o vsakdanjiku povprečnega Američana, v katerem pisatelj ironijo kontrastira s patološkim strahom junakov pred smrtjo. Vrt, pepel je roman, v katerem je Kiš podobe otroštva nanesel na podlago pomanjkanja, ki sta mu botrovala vojna in odsotni oče. Avtor jih je ujel v jezik, stilistično prignan do umetnine. Roman, napisan leta 1965, razkriva nekoliko drugačnega Kiša, kot ga je slovenski bralec poznal v prevodih njegovih del Grobnica za Borisa Davidoviča in Enciklopedija mrtvih. Avtobiografska pripoved je postavljena v vojna leta, ko je bila njegova družina pahnjena v begunstvo, očeta pa so odpeljali v taborišče Auschwitz, kjer je umrl. Kiš se je v zvezi s svojimi deli branil oznak "judovska literatura", je pojasnila Julija Uršič, ki je sestavila spremno besedo, vendar je njene elemente v romanih namerno uporabljal. Upiral se je tudi preveliki patetiki, ki jo je uravnotežil z ironijo in humorjem. Kiš je izrazit predstavnik postmodernizma. Prevajalec je v delu našel "izjemnega stilista in mojstra zgodbe".