Odziv državnih oblasti, tudi strokovne in laične javnosti, na posamezne dogodke, pri katerih gre za izražanje mnenja na simboličen način, je lahko tudi znanilo stopnje razvoja politične in pravne kulture v neki družbi, navsezadnje tudi stopnje demokratičnosti te družbe. To še posebno velja za primere, ko gre za simbolično izražanje s politično vsebino. Tako se je tudi v Sloveniji zgodil tovrsten primer, ko je pred leti neki slovenski državljan na ploščadi pred Cankarjevim domom zažgal zastavo Republike Slovenije, pri tem pa navzoči javnosti pojasnil, da želi na ta način opozoriti na - po njegovih besedah - politično korupcijo pri vrhu slovenske vlade. Ob tem je omenjeni slovenski državljan javnost čustveno prepričeval v svojo siceršnjo ljubezen do domovine in v svoje veliko spoštovanje do nacionalnih simbolov. Mediji so med drugim poročali tudi o njegovem prijetju s strani policije zaradi kršitve javnega reda in miru ter zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja po 174. členu Kazenskega zakonika RS (KZRS): z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno RS. V letu 2002 se je zgodil podoben, po svojem ustavnopravnem značaju s pravkar opisanim primerom primerljiv dogodek, ko je neki mladenič na zunanji del ograje ameriške ambasade v Ljubljani pritrdil ameriško zastavo, na kateri je bil narisan kljukasti križ. Mladenič je k navzočnosti pri tem dogodku povabil medije in javno pojasnil, da želi s tem dejanjem izraziti nasprotovanje politiki tako imenovanega "bushizma" oziroma ameriški zunanji politiki, ki ga - kot je sam pojasnil - spominja na obdobje pred drugo svetovno vojno in na vojaško agresivnost takratnega Hitlerjevega režima. Slovenska policija je ob tem dogodku zagnala "vik in krik", sprožila akcijo iskanja storilca, zaslišala domnevne priče dogodka in navzoče novinarje, storilčevo iskanje pa pojasnila - tako je bilo razumeti izjave policistov - tudi z domnevo o kaznivem dejanju po 175. členu KZRS: z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta se kaznuje, kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno tuje države.

Neustavna prisega zastavi

V sodobni demokratični državi zaščita fizične integritete nacionalnih simbolov ne more in ne sme imeti absolutne prednosti pred uresničevanjem pravice do svobodnega izražanja, četudi ima to izražanje v določenih primerih simboličen značaj. Tako kot na eni strani obstajajo primeri ravnanj, ki dejansko pomenijo pravno nesprejemljivo sramotitev neke države ali njenih najvišjih simbolov, je treba na drugi strani priznati tudi obstoj primerov, ko predstavlja uporaba nacionalnih simbolov ustavnopravno sprejemljivo in demokratično legitimno obliko simboličnega izražanja kritičnih mnenj in stališč političnega značaja. S tovrstnimi primeri sta se že soočila na primer nemški in ameriški pravni sistem. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bila v ZDA velika pozornost namenjena vprašanju, ali sme vlada prisiliti državljane k spoštovanju nacionalnih simbolov. Že leta 1943 je Vrhovno sodišče ZDA odločilo, da ukrep državnih oblasti, ki so od šolarjev zahtevale, da vsako jutro namenijo svečan pozdrav ameriški zastavi in ji prisežejo zvestobo, prestopa ustavne omejitve državne oblasti ter na neustaven način vstopa v sfero posameznikovega intelekta in duha, saj je namen ustavnega varstva svobode izražanja prav zaščita posameznikovega prepričanja in mišljenja pred zunanjim nadzorom, tudi pred državnim nadzorom. Leta 1969 je VS ZDA v primeru, v katerem je bil ameriški državljan obsojen zaradi protestnega sežiga ameriške zastave, menilo, da protestnikova obsodba zaradi izgovorjenih besed in hkratnega simboličnega dejanja ni v skladu z ustavo. V primeru Zvezna država Teksas proti Johnsonu je VS ZDA leta 1990 odločilo, da je zakon Zvezne države Teksas, ki je prepovedoval sežig zastave, neustaven, ker krši pravico do svobodnega izražanja. Sodniki so v obrazložitvi odločitve pojasnjevali, da je šlo v tem primeru za nepravično preganjanje posameznika zaradi izražanja neke subjektivne ideje s pomočjo konkretne in simbolične aktivnosti. Pojasnili so tudi, da država ne sme prepovedati izražanja neke ideje samo zato, ker država ali družba to idejo dojemata kot žaljivo oziroma nepriljubljeno. Po mnenju VS ne bi bilo v skladu z ustavo, če bi država po eni strani zakonsko lahko prepovedala sežiganje zastave v vseh tistih primerih, kjer bi to, po mnenju države, lahko ogrozilo simbolično vrednost zastave, po drugi strani pa bi dopuščala takšen sežig zastave, ki bi pravzaprav poveličeval njen simbolični pomen. Zastava bi v tem primeru simbolično prikazovala neko napisano oziroma izgovorjeno besedo ali most med dvema različnima vrstama mišljenja, pri čemer bi dovolili simbolično prenašanje sporočila samo v eni smeri; tisti, ki ustreza državni oblasti ali mnenju večine državljanov. Država bi na ta način svojim državljanom predpisovala, kaj v državi je in kaj ni "pravoverno". Sodišče je menilo, da s priznanjem posameznikove pravice do sežiga zastave kot simboličnega izražanja v ničemer niso ogroženi ne posebna vloga, ki jo zastava v državi ima, ne čustva, ki jih zastava navdihuje. Prav nasprotno, gre za utrjevanje simbolne vrednosti zastave, saj odločitev sodišča dejansko pomeni ponovno potrditev načela univerzalne državljanske svobode, ki jo zastava predstavlja, kakor tudi zagotovilo, da toleranca do politične kritike, izražene v obliki sežiga zastave, predstavlja znak in izvor moči demokratične družbe. Posebne vloge, ki jo ima zastava za državo, po mnenju VS ni mogoče ohraniti s kaznovanjem tistih, ki čutijo drugače, temveč z njihovim prepričevanjem, da se v svojih čustvih motijo. Ameriški kongres je kasneje vendarle izglasoval zakon, ki je sežiganje ameriške zastave opredelil kot zločin, in sicer ne glede na politične namene takšnega dejanja. Že kmalu zatem je v primeru Eichamn VS ZDA potrdilo odločitev iz primera Johnson in s tem utrdilo doktrinarni pomen te odločitve. Dejanja poškodovanja fizične integritete državnega simbola ni dopustno inkriminirati, če je inkriminacija usmerjena k tej obliki simboličnega izražanja na temelju vsebine, ki jo dejanje sporoča, kar pomeni, da je interes zakonodajalca za prepoved tovrstnega dejanja povezan z omejevanjem svobode izražanja. Omejevanje svobode izražanja ne sme biti usmerjeno k vsebini izražanja, razen v posebnih in izjemnih primerih. Kadar temelji zakonsko reguliranje simboličnega izražanja na njegovi vsebini, mora sodišče uporabiti najbolj strogo presojo njegove ustavnosti. Odločitev VS ZDA v predstavljenih primerih naj bi utrdila prepričanje o posebnem političnem, kulturnem in pravnocivilizacijskem pomenu svobode izražanja v demokratični družbi. Podobno je razmišljalo tudi Zvezno Ustavno sodišče Nemčije (ZUsN), ko je leta 1990 presojalo obsodbo državljana, ki je kot knjižni založnik prodal nekaj izvodov knjige, v kateri je objavil kompilacijo protivojne proze in poezije, na zadnji platnici knjige pa je bil s pomočjo fotomontaže upodobljen vojak, ki je uriniral na razgrnjeno nemško zastavo.

Absurdnost kazenskega pregona zaradi sežiga zastave

Nemško ustavno sodišče je sicer soglašalo s prepričanjem države, da predstavlja zastava pomembno sredstvo državne integracije in da bi njeno onečaščenje državi lahko odvzelo potrebno avtoriteto. Vendar pa je ZUsN hkrati menilo, da zaščita, ki jo pravni red namenja državnim simbolom, države ne more izolirati od izražanja kritike njenega delovanja in njene politike. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni šlo za kaznivo dejanje onečaščenja državne zastave, temveč za umetniški in satirični napad na nemški militarizem. Simbolizem je torej lahko učinkovita oblika sporočanja idej. Uporaba emblema ali zastave neke države z namenom simboliziranja določenega političnega sistema, ideje, institucije ali osebnosti pravzaprav predstavlja bližnjico pri posredovanju informacij. Po drugi strani pa vsakršnemu ravnanju ni mogoče priznati komunikativnega značaja, podobno kot sleherno ravnanje ekspresivnega značaja ne more biti deležno ustavnega varstva, ki je namenjeno pravici do svobodnega izražanja. Posameznik, ki denimo ustreli policista, da bi na ta način izrazil protest zoper vlado, svojega dejanja seveda ne more opravičiti s sklicevanjem na pravico do svobodnega izražanja. Dejanje poškodovanja državne zastave na način ali v okoliščinah, ki so denimo primerljivi z ameriškim primerom Johnson, z omenjenim nemškim primerom ali okoliščinami predstavljenega dogodka na ploščadi pred Cankarjevim domom, pa po drugi strani kot oblika simboličnega izražanja političnega protesta nedvomno ustreza kriterijem ustavnosti in demokratične legitimnosti. Kar zadeva dejanje omenjenega mladeniča, ki je na ograjo ambasade ZDA pritrdil ameriško zastavo, na kateri je bil narisan kljukasti križ, je neutemeljenost, celo absurdnost morebitnega kazenskega preganjanja te osebe dvojna. Prvič, v tem primeru bi slovenske oblasti državljana Slovenije preganjale zaradi dejanja, ki tudi v ZDA ni kaznivo dejanje. Drugič, tudi upoštevajoč primerjalnopravne argumente in že omenjeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice dejanje javnega izobešanja zastave določene države, na kateri je bil narisan kljukasti križ, v slovenskem primeru ni pomenilo dejanja pozivanja k vzpostavitvi nacističnega političnega sistema in uresničevanju nacistične ideologije. Pri tem očitno tudi ni šlo za dejanje opravičevanja nacističnih zločinov, storjenih v obdobju pred in med drugo svetovno vojno. Prav nasprotno! Upoštevajoč pojasnila, ki jih je v zvezi z namenom svojega dejanja storilec dal neposredno navzočim, je šlo v tem primeru za izraz nasprotovanja nacizmu in za svarilo pred nevarnostmi vojaško agresivne zunanje politike ZDA in njene militaristične doktrine "prvega udarca". V spopadu med pravicami posameznikov na eni in večinskim vrednostnim sistemom družbe na drugi strani je težko izoblikovati končno in absolutno rešitev. In vendar, v demokratični državi je treba prav izražanju mnenj, prepričanj, stališč ali vrednostnih sodb, ki jih državna oblast, družba ali del njene populacije sprejemajo kot drzne, šokantne, nepriljubljene, radikalne, nekonformistične, tudi žaljive, priznati učinkovito ustavno zaščito. Tudi v demokraciji je treba ohranjati zavest o tem, da v primeru, če pustimo državi, da kaznuje posameznike zaradi "nepriljubljenih" besed, izraženih verbalno ali na simboličen način, vselej obstoji velika nevarnost, da se bo država odločila za kaznovanje posameznikov tudi zaradi njihovih nepriljubljenih idej in stališč. Prav značajskim posebnostim simboličnega izražanja - kot je denimo sežig državne zastave ali drugačen poseg v njeno fizično integriteto - in odnosu državne oblasti do te oblike izražanja gre pripisati poseben pomen pri preskušanju dejanske demokratičnosti in legi timnosti družbenega sistema. Zdi se, da si samo država, katere temeljne institucije so trdne in splošno sprejete, lahko privošči razkošje zaskrbljenosti ob kaznovanju državljana zaradi sežiga zastave.