Vrišer na "v" kot Valvasor
Pa so se letos spomladi v Izobraževalnem programu odločili, da se spet malo sprehodijo po veličastni kulturi, kakršno predstavljajo slovenski muzeji, splošni in specializirani. Za laika je ta opredelitev dovolj, poznavalci, strokovnjaki, pa se opredeljujejo drugače, bolj podrobno in strokovno. Verjetno sodi prof. dr. Sergej Vrišer med tiste, ki se na to dejavnost najbolj spoznajo; kot umetnostni zgodovinar in muzealec je vodil tudi prvo jugoslovansko katedro za muzeologijo in konservatorstvo, je poznavalec uniform in raziskovalec baročnega kiparstva na Slovenskem. Pri tem projektu se predstavlja kot scenarist, pravzaprav koscenarist, saj je po televizijski plati sodelovala Marijana Filipič.
Za prvi del tega dvodelnega projekta - vsak traja po pol ure in je bil na sporedu 25. oktobra - sta pripravila nekakšen splošen uvod, koliko je ogrel gledalce, je seveda vprašanje, vsekakor pa je utegnil vzbuditi zanimanje za drugi del (na sporedu bo 1. novembra), ki bo prikaz izbranih specializiranih muzejev. Le izbranih, seveda, kajti, če bi jih laik začel preštevati, bi dejal, da jih je kot listja in trave, saj ima tako rekoč že vsaka vas kakšnega pomembnega veljaka, ki mu je posvetila vsaj muzejsko sobo, da ne govorimo o prastarih predmetih, najdenih v okoljih nekaterih krajev. Že nekaj let izrazito cveti arheološka dejavnost, za kar je nehote "poskrbel" Dars, ki rije po nedrjih naše ljube domovine.
Stare najdenine je že v sedemnajstem stoletju opisal Janez Vajkard Valvasor, ki ima spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani, največkrat videnim v tem filmskem sprehodu. Profesorja Vrišerja pa vidimo ob koncu filma, spomenik mu postavlja besedilo, ki ga govori Tajda Lekše, ko se sprehaja tu in tam; morda pa bi bilo bolj naravno, če bi pripovedoval profesor sam kot strokovnjak in zavzet za gradivo, o katerem teče beseda. Tega smo pač vajeni pri mnogih tujih dokumentarcih te vrste.
Štirideset muzejev za eno uro
V nekem starejšem filmu Jeana Luca Godarda se trojka mladih odloči, da bo postavila svetovni rekord v dirkanju skozi sloviti muzej Louvre v Parizu. Potem jih vidimo teči v grozo paznikov in obiskovalcev skozi vse dvorane, ne ozirajoč se na slike in skulpture. Čisto tako ni dirkala kamera Janeza Kališnika skozi nekaj naših specializiranih muzejev, včasih je utegnil celo približati kakšen predmet ali portret, v glavnem pa gre predvsem za predstavitev te dejavnosti pri nas in za vzbuditev zanimanja pri gledalcih, da obišče kakšnega teh krajev z muzejem. Najprej je bil Deželni v Ljubljani, potem še trije, v začetku prejšnjega stoletja jih je bilo šest, zdaj po vsej Sloveniji prek dvesto petdeset. Skozi slabo petino med njimi nas bo spet vodila Tajda Lekše v režiji Bojana Laboviča. Ta je s pomočjo montažerja Zvoneta Judeža sledil poti od splošnih muzejev do posebnih, ki so se največkrat razvijali iz zbirk prvih. Nastajali pa so tudi zaradi specifike kraja - kovaški v Kropi, pomorski v Piranu, rudarski v Velenju, ali kako drugače, na primer tobačni ali pivovarski in še veliko, veliko drugih, med katerimi tudi privatne zbirke niso zanemarljive. Dvodelna serija je želela prikazati, kako se je zbiranje zelo starih ali manj starih predmetov začelo ljubiteljsko in se razvilo v znanost, ki jo gojijo naši muzeji. "Hkrati je to tudi pot skozi zgodovino in razvoj naših muzejev od Valvasorja do današnjih dni. Predvsem pa je to pot do naših muzejev od Valvasorja do današnjih dni. Predvsem pa je to pot do naše zavesti; kakšne so naše korenine, kaj in koliko imamo in kako dragoceno je to," so zapisali spomladi letos v uredništvu Alme Lapajne.
