Če so bile antične igre privid miru, lahko rečemo, da so sodobne igre privid obstoja starega športno-družbenega reda. Ureditve, ki temelji na nacionalnih športnih zvezah, na rekih kot "važno je sodelovati, ne zmagati" in podobnih simulacijah čednosti. Torej ureditve, ki jo vedno bolj izpodriva surovi športno-kapitalski korporativizem.
Ena od pomenljivih potrditev takega stanja so tudi vse bolj razvnete napovedi števila osvojenih medalj po državah, ki smo mu priče v teh dneh. Čeprav okoreli profesionalci svoje sodelovanje na olimpijskih igrah razlagajo kot nekakšno duhovno obnovo, ni važno samo sodelovati. Važno je osvojiti medaljo. Izjavo Kobeja Bryanta, da mu olimpijska kolajna pomeni več kot osvojitev naslova NBA, lahko tako primerjamo kvečjemu s tem, da se je Bill Gates potem, ko je zaslužil bajno bogastvo, preusmeril v filantropijo. Kot iskanje odpustka, nabiranje svežih moči, na podlagi katerega bo padel še kak cekin več. Kajti šport še vedno hranijo navijači, ti pa v njem iščejo privid, da je dogajanje na igrišču bolj pošteno in romantično od njihovega vsakdanjega življenja. Privid, ki ga profesionalizem tako v lastno kot splošno športniško škodo uničuje.
Svet bo torej za mesec dni spet postal staromoden, športniki se bodo borili za svojo državo, Američani oziroma revija Sports Illustrated pa Slovencem napoveduje štiri olimpijske medalje: za Mitjo Petkovška v telovadbi, Iztoka Čopa in Luko Špika v veslanju ter Primoža Kozmusa v atletiki. Domačija sanja vsaj še Urško Žolnir v judu, Vasilija Žbogarja v jadranju in Rajmonda Debevca v streljanju, medtem ko med adute štejejo še Peter Kazuer v kajaku, Marija Šestak v atletiki ter, kajpak, Sara Isakovič v plavanju.
Ne samo zato, ker je marca letos postala evropska prvakinja oziroma ker je pred slabim mesecem na odprtem državnem prvenstvu Hrvaške na 200 metrov prosto dosegla nov slovenski rekord, drugi izid sezone na svetu ter četrti rezultat na svetu vseh časov. Punca je tudi ljubljenka športne srenje, neke vrste seks simbol slovenske ženske odprave ter zato brez dvoma največji marketinški potencial med vsemi 62 športniki, kolikor jih šteje slovenska delegacija.
A vrnimo se k napovedim. Nemara še nikoli doslej nismo bili priče tako glasnim napovedim, koliko medalj bodo osvojili slovenski predstavniki, kot se to dogaja pred začetkom teh olimpijskih iger. Razprava je živa, razloge za to pa lahko poleg pregovorne domačijske junaškosti oziroma nacionalne vehemence glede športniških pričakovanj prepoznamo tudi v ocenah vodstva naše odprave. Andraž Vehovar, imetnik srebrne kolajne v kajaku na divjih vodah z olimpijskih iger v Atlanti ter vodja slovenske olimpijske odprave, pravi, da je letošnja slovenska olimpijska odprava ena najbolj kakovostnih vseh časov. Vseeno dodaja, da ga bo ena medalja povsem zadovoljila. O morebitni vrnitvi olimpijcev brez medalje ne razmišlja nihče in očitno bi bilo to že na ravni katastrofe.
No, še bolj kot z navedenim se te napovedovalske strasti skladajo s stavnicami oziroma s stavniško kulturo. Morda res le posredno, kot kolateralni vpliv delujočega virusa, a kultura športnega stavništva je od prejšnjih olimpijskih iger pri nas doživela nedvomen razmah. Možnost, da se da s športnim tekmovanjem še nekaj postransko zaslužiti, je bistveno spremenila tako kulturo kot strukturo športnoljubiteljske scene. Ta se je brez dvoma razširila. Na ženske, otroke, upokojence, gospodinje, športne bolnike, karakterne fiskulturnike, antišportnike... na domala vse sloje življa. Stavnice so hkrati tudi spremenile pogled na športne dogodke. Profil gledalec navijač izumira.
Na njegovo mesto stopa profil gledalec igralec športnih stav, ali pa še to ne več. Denar ima svojo logiko in prenekateri igralec športnih stav je osebek, ki športne dogodke spremlja izključno prek tabel z rezultati na spletu ali teletekstu. Potem ko je v neko tekmo vložil določeno vsoto denarja, ga potek tekme niti ne zanima več. Zanima ga samo še rezultat, torej številka. Kot pri lotu. Še zlasti je bilo to opazno v času minulega evropskega nogometnega prvenstva.
Ob tem, da napovedovanje rezultatov generirajo oziroma širijo, stavnice spreminjajo tudi sam način napovedovanja. Eno je namreč neobremenjeno paberkovanje o potencialih ekip in športnikov, povsem nekaj drugega pa je svojo idejo o tem, kdo bi lahko kaj osvojil, podkrepiti s finančnim vložkom. Zato velja slovenske možnosti na bližajoči se olimpijadi predvsem preveriti na stavniških menijih. Skozi pozicije in kvote, s katerimi se množijo denarni vložki.
Že na vseevropsko priljubljeni avstrijski spletni stavnici so slovenski potenciali videti nekolikanj drugače od domačih pričakovanj. Isakovičeva je na 200 metrov prosto uvrščena na tretje mesto, Primož Kozmus s kvoto 9 na peto, Marija Šestak s kvoto 34 na sedmo mesto, Rajmond Debevc s kvoto 9 na šesto mesto, Vasilij Žbogar s kvoto 18 na peto mesto, Žolnirjeva je na četrtem mestu s kvoto 8, Peter Kauzer s kvoto 6 je spet na četrtem mestu, medtem ko največ možnosti pripisujejo Čopu in Špiku, ki sta se s kvoto 3,75 uvrstila na drugo mesto. Ob tem velja dodati, da šele kvote pod 1,30 govorijo o tem, da je nekdo res izrazit favorit. Stave na Petkovška (še) ni, lahko pa tvegate kak evro na Valjavca in se v primeru njegove zmage nadejate 101-kratnem izkupičku.
Tudi priljubljena angleška spletna stavnica Isakovičevo uvršča med dobitnice kolajn oziroma na tretje mesto. Z Avstrijci so si Angleži edini tudi glede možnosti Šestakove. V vrsti za zlato jo Angleži prav tako vidijo na sedmem mestu, medtem ko Kozmusa vidijo kot petega najbolj konkurenčnega in za njegovo zmago ponujajo pomnožek z 9. Tudi glede Debevca so manj prizanesljivi od Avstrijcev. Našega 45-letnega strelskega veterana vidijo kot šele osmega kandidata za zmago v streljanju s puško na 50 metrov, medtem ko se jim zmaga slovenske judoistke Žolnirjeve zdi četrta najbolj možna. Za njo ponujajo pomnožitev vložka s sedemkratnikom. Sta pa tudi v očeh Angležev najbolj verodostojna slovenska kandidata za zlato Špik in Čop. Podobno kot na avstrijskem tudi na angleškem stavniškem meniju zasedata drugo mesto, za novozelandskim čolnom, temu primerna pa je tudi kvota. Vložek pri stavi na njuno zmago bi se množil s 4.
Stavnice, najbolj živa realnost sodobnega športa, ki bržkone še najmanj podlegajo (nacionalnim) čustvom, Sloveniji na olimpijskih igrah na Kitajskem torej napovedujejo kvečjemu dve medalji. Špika in Čopa v dvojnem dvojcu ter Isakovičevo v plavanju na 200 metrov prosto. A osnovno stavniško pravilo se glasi: Ne stavi v tekmah, v katerih navijaš!
