Vem, da pomaga
Njena mama si briše solze. V zadregi pove, da jo vselej, ko spregovori o svoji prvorojenki, strahu in globokih stiskah ob njenem rojstvu, oblijejo solze. Prizna, da je že med nosečnostjo slutila, da je nekaj narobe. Tako je bilo, kot bi se otročiček vrtel v njej, a na ultrazvoku niso videli nič neobičajnega. Ko se je punčka rodila, pa so vsi onemeli. "Naša Katja je bila popolnoma ovita s popkovino, še dobro, da se je sploh rodila. Žal je prišlo do možganske krvavitve, takoj po rojstvu so jo odpeljali na oddelek za intenzivno nego."
Nihče ni Heleni znal ali hotel povedati, kaj bo s hčerko, za katero se je vedelo, da je doživela možgansko krvavitev. Vedeli so, da je posledica tega lahko cerebralna paraliza in še marsikaj drugega. Eden je rekel, da bo gluha, drugi, da bo slepa, spet tretji, da ne bo hodila, nihče pa ni skrival resnice, da bo prizadeta, torej drugačna. Težko je bilo doumeti, še huje sprejeti in se na koncu sprijazniti. A je šlo. Začeli sta hoditi na fizioterapije, na delovne terapije, se ukvarjali s komunikacijskimi vajami. Preganjali sta strah pred višino, pred neznanci, čudnimi glasovi. Ko je bila Helena v službi, tedaj je še delala pri kontroli majonez v Kolinski, je bila njena deklica v razvojnem vrtcu v Zeleni jami. Če je bilo treba, jo je popoldne popazila še babica. Z nepolnimi sedmimi leti jo je mamica začela voziti v center Dolfke Boštjančič v Fužine, kamor jo vozijo še danes in kjer prav uživa. Ker ima deklič težave s hrbtenico, jo je mamica začela voziti k priznanemu kiropraktiku. Katja je njegovo terapijo in vaje izredno dobro sprejela. "Vem, da pomaga, hči je pri njem sproščena in vesela, tudi epileptičnih napadov nima več."
Družina na preizkušnji
Koliko noči je Helena prečula ob bolni hčerki, kolikokrat se je v službi opravičevala, da ni naspana ali čisto pri stvari. Na srečo je ob sebi vselej imela dobre sodelavce, ki so razumeli in jo podpirali. Kako hudo je bilo v resnici, ve najbolje sama, a ob tem le globoko vzdihne. Osebnih stisk in zatajevanih solz pač ne obešaš na veliki zvon. Potem je prišlo novo veselje in novo upanje, Helena je spet zanosila. Ginekologinja ji je rekla, da je to pametno in jo ves čas spodbujala, četudi mož Bojan po prvi izkušnji ni bil ravno navdušen. Kljub temu se jima je pred enajstimi leti rodila Klara. Spet ni šlo brez težav. Ljubko deklico so potem, ko je mamica vztrajala, da morajo narediti ultrazvok, nemudoma odpeljali na operacijo spodnje kile. Šlo je za minute, a se je na koncu vse dobro izteklo. Enajstletnica je povsem zdrava najstnica, na prve dni življenja jo spominja le sled kirurškega reza. Čez tri leta se je Kotnikovim rodila še ena punčka. Tokrat je šlo brez zapletov in mami z neprikritim veseljem pove: "Tina je pobrala vse dobro, bil je povsem normalen porod."
Dvigalo je nuja
Kotnikovi živijo zadnja leta pri moževih starših v Dravljah. V prvem nadstropju so si uredili prijetno mansardno stanovanje, ki pa ima eno veliko pomanjkljivost - strme, zelo nerodne in nevarne stopnice. Po njih Helena že leta z veliko muko nosi Katjo gor in dol, včasih tudi po večkrat na dan. "Vsakič se mi zdi, kot da s hčerko rineva na Triglav, večja kot je, težje gre. Edina stvar, ki si jo res iz srca želim in je hkrati tudi nujnost, je invalidsko dvigalo. Za preureditev balkona sem denar nekako privarčevala, za dvigalo ga preprosto nimam. Kljub temu upam in verjamem v dobre ljudi, nekaj se jih je že odzvalo. Prav zdaj zbiram ponudbe za dvigalo, hkrati pošiljam naokrog prošnje za pomoč, na računu se je že zbralo nekaj začetnih evrov." Iskrica se bo odzvala, kot vselej tudi naši bralci!
Finančna slika? Povedano po pravici, nič kaj rožnata! Helena je zadnja leta doma zaradi hčerke, dobiva nadomestilo za izgubljeni dohodek, tega je za okoli štiristo evrov, potem so tu še trije otroški dodatki in sto šestdeset evrov za nego. Njen mož Bojan s svojim kombijem razvaža časopise, a ima zadnje čase vse hujše zdravstvene težave, je namreč hud sladkorni bolnik. Helena pravi: "Lahko se zgodi, da bo invalidsko dvigalo kmalu potreboval tudi on." Denarja je ravno za sproti, mnogi, ki poznajo Heleno, priznavajo, da zna ženska z denarjem dobesedno čarati. Naj gre še tako na tesno, vedno nekako zvozi. Samo za kiropraktika odšteje mesečno štiristo evrov, kje je še vse preostalo? Klara in Tina potrebujeta marsikaj za šolo in druge dejavnosti, vse položnice so poravnane, za velik del teh in za hrano prispeva svoj delež kajpada Bojan. Poleti gredo punce z mamico na morje, kjer imajo prikolico. "Katja je strašno rada v kampu, še posebno pa v morski vodi. Kako vriska in se veseli namakanja v slani vodi, umirjena je, opazuje ljudi, zelo dobro se počuti."
Le dve želji …
Kotnikova je prijazna, topla mama. Ljubezen in veliko pozornosti namenja Katji, a ob tem ne pozablja na mlajši deklici. Tako ponosna je, da sta pridni v šoli in da sprejemata sestrino drugačnost. Veliko so skupaj, veliko se pogovarjajo, veliko se smejijo, znajo se veseliti tudi majhnih reči. Mlajši dve imata starejšo sestro zelo radi, pravita, naj mami nič ne skrbi. Ko bosta veliki, bosta onidve skrbeli zanjo. Zgovorna Klara prizna, da je bila kot majhna deklica strašansko ljubosumna na Katjo. "Nisem mogla razumeti, da jo ima mami kar naprej na rokah. Jezna sem bila, pa sem jo ščipala in ji nagajala, odkrito sem jo zavračala." Lepega dne so borbe ponehale. "Ja, ugotovila sem, da ima mamica mene prav tako rada kot Katjo in da ji moram pomagati, ne pa nagajati." Osemletna Tina takih težav ni imela nikoli, vedno je bila najmlajša in za obe sestri pupa, ki sta jo previjali in se z njo igrali. Tako kot Klara si tudi okroglolična drugošolka želi le dvoje: da bi imeli dvigalo in da bi Katja nekega dne ozdravela.