Med zaprisego v dvorani za ceremonije, polne lestencev in ogledal, v predsedniški palači na Kvirinalu, je Berlusconi, potem ko je prisegel, stopil - tako kot zahteva ceremonial - ob stran predsednika Napolitana. Enaindvajset ministrov je s kratkim besedilom, vsak posebej, priseglo zvestobo ustavi in republiki. Čustveno razburjeni so se ministri spotikali na bogatih preprogah, ko so izrekali zvestobo ustavi, so se jim zatikale besede, ko so podpisovali prisego, so se jim tresle roke. Čez mizo so nato najprej in na kratko stisnili roko Napolitanu, nato bolj dolgo in z zahvalnimi besedami premierju. Dvajset minut, toliko je trajala ceremonija, se je Berlusconi dolgočasil. Gledal je opremo velikega salona, ki je tam še od časov, ko so v palači bivali papeži, mislil si je, da je miza, okoli katere se je odvijala okorna ceremonija, preširoka in da jo bo treba zamenjati. Po zadnjem stisku rok se je Berlusconi brez besed postavil med svojem ministre in daleč stran od predsednika Napolitana. Po nekaj posnetkih skupinske fotografije je nato z naglimi koraki zakoračil proti izhodu. Protokolarno osebje predsedniške palače je steklo za njim ter njega in ministre, ki so mu zvesto sledili, vljudno, a odločno potisnili v sosednji salon, kjer je predsednik republike novi vladi nazdravil s šampanjcem. Kljub temu celotna ceremonija ni trajala dlje kot pol ure, Berlusconi pa je ves čas priganjal z besedami: "Čaka nas veliko dela."
Pred 14 leti, ko je Berlusconi iz rok takratnega predsednika Scalfara prejel mandat za sestavo svoje prve vlade, je bilo dogajanje obratno. Svež v politiki je Berlusconi dolgo postaval v senci predsedniške palače, odgovarjal na vsa vprašanja novinarjev, odzdravljal in pošiljal poljube svojim znancem in prijateljem med publiko. Takrat so si na Kvirinalu želeli, da bi odšel.
Čeprav današnjemu Berlusconiju z liftingi, presajanjem las in drugimi intenzivnimi kurami uspeva, da je vsaj na fotografijah zelo podoben onemu izpred 14 let, čudežnega otroka italijanske politike danes poganja povsem nov motor. Paolo Mieli, glavnik urednik časnika Corriere della Sera, je v nekem pogovoru na dan prisege nove vlade dejal, da so šele zdaj ustvarjeni pogoji za to, da bo Berlusconi izpeljal reforme, ki jih je imel v glavi že leta 1994, ko je stopil v politiko. Mieli, ki ima veliko posluha za sodobno politično zgodovino, tega ni izrekel s sarkazmom, le poudaril je nove okoliščine, v katerih se je znašla italijanska politika po tem, ko je Veltroni ustanovil demokratsko stranko, iz novoizvoljenega parlamenta pa so bile izločene majhne in ekstremistične stranke.
Takšne razmere Mielija in druge opazovalce navdajajo z upanjem, da se je v Italiji za zmeraj končalo obdobje prepirljive politike. Optimizmu poleg tega botruje še dejstvo, da neoporečna volilna zmaga Berlusconiju daje proste roke pri upravljanju države, za izpeljavo pomembnejših reform pa vladna večina zdaj lahko računa tudi na sodelovanje politično mnogo bolj zmerne opozicije.
Po 14 letih v politiki si je Berlusconi, najprej s stranko Naprej, Italija in zdaj s stranko Ljudstvo svobode, zgradil močno politično zaledje, ki njegovemu poslovnemu imperiju zagotavlja ustrezno politično podporo. Ker svojih poslov ne širi več, ni izključeno, da bo igral po pravilih, medtem ko ga pred starimi grehi in zakonskim prekrški ščitijo zakoni, ki jih je sprejel v obdobju svoje druge vlade v letih 2001-2006.
Po zadnjih volitvah na državnih položajih ni več komunistov, ki bi lahko ogrožali njegovo svobodo, celo največja, Veltronijeva opozicijska stranka mu ponuja dialog. Bivši fašisti, ki jih je ob viku in kriku opozicije in vse Evrope leta 1994 povabil v svojo koalicijo, zdaj veljajo za zmerno politično silo, ki je dobrodošla celo v Izraelu.
Politični položaj je torej miren in pod nadzorom. Problem je v tem, da je dežela na kolenih in da Italijani s svojimi plačami ne zdržijo do konca meseca. Da Italija razen Fiata, Luxotice in mode skoraj nima več lastne velike industrije. Da je mocarela polna dioksina, ker se bivoli pasejo po zemljiščih, prepojenih s strupi, ki prenicajo z nelegalnih odlagališč strupenih snovi. Da je Neapelj postal prestolnica smeti. Da je mafija največja italijanska korporacija. Večja kot Fiat in Berlusconi skupaj. Da v Italijo zaradi mafije in zakonskih ovir že dolga leta ne prihaja tuji kapital. Da so za vse tegobe zdaj krivi izdelki, ki prihajajo iz Kitajske, in Romi, ki prihajajo iz Romunije.
"Zdaj obstajajo vsi pogoji za to, da se lotimo dela," svojim novim ministrom pridiga Berlusconi. "Če nam ne bo uspelo, bomo odgovorni mi. In če nam ne bo uspelo, nas bo odneslo," zdaj prvič, kot državnik, govori Berlusconi.
Silvio Berlusconi ima 71 let. Je oče petih otrok, med katerimi najmlajši iz drugega zakona že obiskuje univerzo. Končal je svoje nakupe jaht, vil, televizij, v svoji vili v Arcoru si je že postavil mavzolej, svoje ogromno premoženje postopoma predaja potomcem. Hči Marina in sin Piersilvio, oba iz prvega zakona, že upravljata nekatera očetova podjetja. Razen nakupa zvezd za nogometni klub Milan Berlusconi trenutno očitno nima drugih naložbeniških projektov. V celoti se je posvetil politiki. Na nov in nekoliko manj hrupen način zdaj deluje kot izkušen politik, ki ravna po izdelanem načrtu. Ekipa nove vlade je sešita po njegovih merah in sestavljena iz ljudi, ki so zrasli ali se prevzgojili ob njem. V državi na kolenih se bo v imenu ljudstva lotil reševanja problemov, ki jih je pred leti zagrešil s slabim vladanjem. K psihološkim interpretacijam nagnjeni opazovalci menijo, da se za Berlusconijevim neobičajnim altruizmom in skrbjo za usodo države skriva preobrazba sina, ki mu je pred dvema mesecema umrla 97-letna mati. Gospa Rosa je bila po besedah italijanskega premierja njegova stalna svetovalka in opora. Po tej teoriji se je Berlusconi po smrti matere iz upornika in grabežljivca spremenil v očeta, ki je svojemu narodu obljubil, da ga bo spet postavil na noge.
Italijani trenutno zadržujejo dih. Po odličnem in hitrem začetku nove vlade čakajo, ali se bodo prvi obeti spremenili v kaj bolj oprijemljivega in dolgotrajnega. Skepticizem italijanskega prebivalstva do politike je zrasel do te mere, da tudi zdaj, na začetku novega zakonodajnega obdobja, med vlado in volilci ne tečeta med in mleko. Za razliko od prejšnjih volilnih kampanj Berlusconi tokrat Italijanom ni obljubljal paradiža. Mar to pomeni, da se bo tokrat dejansko lotil dela? Po mnenju nekaterih se za novim zagonom zdaj politično izkušenega Berlusconija skriva načrt, po katerem naj bi se čez nekaj let preselil na Kvirinal. Potemtakem dobra vlada v naslednjih nekaj letih ne bi bila nič drugega kot dolga volilna kampanja in nekaj reform, s katerimi bo Berlusconi naskočil predsedniško palačo. In ker so Italijani zdaj že tako pri tleh, so Berlusconiju v zameno za nekaj let dobrega vladanja pripravljeni odstopiti celo to: prav nič jih ne briga, če bo Berlusconi bivšo papeško palačo spremenil v zabavišče ali mavzolej, zase si želijo le bolj spodobnega življenja.
