Pavčkova zbirka Z vsako pesmijo me je manj je prvič izšla leta 1981 in drugič leta 1984, obakrat je bila razprodana.
V mladi poeziji, ki vstopa v sodobno slovensko literaturo, je predstavljal tankočuten in nezamenljiv glas, ki je od pesmi do pesmi zorel v zmeraj bolj samosvojo govorico in se slednjič povzpel v tragični vrh življenja in poezije, je o ustvarjanju Marka Pavčka zapisal Kajetan Kovič.
Pri DZS so ponatisnili tudi spremno besedo Matjaža Kmecla z naslovom O vpesemvzetju mladega pesnika Marka Pavčka. Kmecl je med drugim zapisal: "vsak verz je krajši, najprej je še 'boš tuje otroke pestuvala', na koncu samo še 'vzel bom slovo'". Pavčka bo literarni spomin zagotovo ohranil kot pesnika zadnje pesmi v tej zbirki Z vsako besedo me je manj; v njej je izpovednost zgoščena do antologijskih razsežnosti. Pesem se sklene takole:
Pride čas, ko se postrgam vsega.//Brez kože bom, brez oči,//brez krvi in žil,//brez mesa, brez kosti.//Brez srca.//Takrat bom najbolj popoln.
To in vrsto drugih Pavčkovih pesmi je ob klavirski spremljavi Bojana Goriška na predstavitvi knjige interpretirala Saša Pavček.
