Prikazovali so zrušenje spomenika Sadamu Huseinu. Spektakel so uprizorili marinci 9. aprila 2003 na Farduškem trgu v Bagdadu, ga poslikali in posredovali kot eno tistih podob vojne, ki jim je bilo namenjeno vtisniti se v spomin. Spektakel je bil prvenstveno uprizorjen za domačo ameriško javnost, s tem pa posredno tudi za globalne konzumente, ki imajo isto medijsko propagandno dieto. Zamišljen je bil lepo: pride ameriška vojska, pade tiranija. Zrušenje spomenika simbolizira prihod svobode.

Ampak pri izvedbi spektakla je prišlo do nekaterih nerodnosti. Neki marinec je najprej čez glavo tistega spomenika vrgel ameriško zastavo. Slika je bila dovolj všečna, da se je pojavila na časopisnih naslovnicah. A sporočilo ni bilo pravšnje. Pred oči so nam postavili tiranijo pod ameriško zastavo. Sporočilo je govorilo o ameriškem zmagoslavju, namesto da bi prikazovalo slavje osvobojenega iraškega ljudstva. Posnetki iz zraka, ki so ujeli širše prizorišče, so jasno kazali, da tistega ljudstva ni bilo tam. Trg je bil prazen, na treh straneh so okrog njega zavzeli položaje ameriški tanki, na sredi pa je vojaški oklepnik vlekel jekleno žico, katere drugi konec je bil nataknjen kipu okrog vratu. Tistega Iračana, ki se je pred kamero posebno zgovorno veselil strmoglavljenja Sadamovega lika, so nekateri pozneje identificirali kot člana milice, mednarodnega prevaranta in washingtonskega protežiranca Ahmeda Čalabija, ki ga je Pentagon skupaj z njegovimi »Svobodnimi iraškimi silami« tri dni pred tem iztovoril v Nasiriji.

Eden redkih domorodcev, ki so bili zraven pri tistem dogodku, je spet nastopil v teh dneh. Izjavil je, da obžaluje, da je sodeloval pri fotogeničnem strmoglavljenju Sadamovega kipa. Če bi se zgodovina lahko zavrtela nazaj, je dejal, bi tisti kip poljubil. Branil bi ga bolj kot samega sebe. Vsi njegovi prijatelji imajo enake občutke. Takrat so se veselili, zdaj mislijo, da je bil dan, ko sta padla Bagdad in tisti velikanski kip, njihov črni dan. Sadamovi časi so bili boljši, je sklenil. »Če gremo danes iz hiše, moramo imeti pri sebi pištolo. V Sadamovem režimu smo bili varni. Znebili smo se enega Sadama, danes pa jih imamo petdeset.«

Ta Iračan je govoril o usodi, ki se je zgrnila nad Irak pod ameriško okupacijo, ne o kvaliteti propagandnega spektakla. Pod težo dogodkov zadnjih petih let, še posebno, če tiste dogodke občutiš na lastni koži, popusti še takšna propagandna konstrukcija. Toda v danem primeru – pri strmoglavljenju Sadamovega kipa v Bagdadu – imamo opraviti tudi z notranjimi slabostmi tiste propagandne geste. Simbolna dejanja so dvorezna in njihove učinke je zlasti dolgoročno težko obvladovati.

Ob peti obletnici okupacije Iraka je ameriška vlada dosegla, kar je hotela, brez veliko velikih simbolnih gest. Menim, da je v središču tokratne washingtonske propagandne mojstrovine napad iraške vojske na Basro. Sprožen je bil po Cheneyjevem obisku v Bagdadu. Bush je napad odločno podprl in ocenil, da bo definiral prihodnost Iraka. Mediji so govorili, da je vojaška operacija preskusni kamen za »iraške varnostne sile«, in pogosto izražali pričakovanje, da se bo pokazalo, da iraška vlada zdaj lahko prevzame skrb za varnost v svoje roke, ter upanje, da se bo ameriška vojska tako lahko začela vračati domov. Napad na Basro pa je bil vojaški neuspeh. Mehdijeva vojska se ni umaknila, na vladni strani pa je bilo veliko dezertacij in tudi prestopov na sovražnikovo stran. Ta neuspeh se je hitro pokazal. In brž ko se je pokazal, so se na ameriški strani nekateri vidni igralci začeli distancirati od vojaške ofenzive. Izražali so negodovanje, ker da se je iraški premier ofenzive lotil na lastno pest, ne da bi se posvetoval in uskladil z Američani.

To, da bi iraška vlada lahko organizirala vojaško operacijo, v kateri sodeluje približno od štirideset do petdeset tisoč vojakov, mimo okupacijskih oblasti, je seveda popoln nesmisel, ki je vrh vsega v protislovju s prejšnjimi izjavami ameriških veljakov. Podobno neprepričljive so izjave, da so bile sile iraške vlade presenečene nad močjo odpora. Nekompetentnost iraške vlade in generalov je seveda možna in verjetna, a ne v takšnem obsegu, in rušilna moč, ki jo ima pri svojih botrih na voljo Maliki, bi lahko nekompetentnost odtehtala in Basro spremenila v novo Faludžo. Neprepričljive so tudi ameriške insinuacije, da se je Mahdijeva vojska tako dobro upirala zato, ker je imela močno iransko podporo. Dejstvo je, da je Iran podprl Malikijevo vlado in s posredovanjem med iraškimi šiiti dosegel ustavitev spopadov. To je razumljivo, ker je glavni iranski zaveznik v Bagdadu Al Hakim s svojim Iraškim islamskim vrhovnim svetom, ki je tudi glavni Bushev zaveznik v Iraku. Moktada Al Sadr pa je ali nasprotnik ali sovražnik ameriških okupatorjev, iraške marionetne vlade in iranskega vodenja iraške politike.

Menim, da je Washington potreboval vojaški neuspeh iraške vlade. Kako daleč je šel pri režiranju neuspeha, je za zdaj nemogoče reči. Cheney, starec, ki boleha na srcu, ni letel v Bagdad za razvedrilo. Da je režiral z generalom Petraeusom, o tem ne dvomim, in zadoščalo je, če se je dogovarjal samo z njim. Napad na Basro je pokazal, da iraška vlada ni sposobna skrbeti ne za lastno varnost ne za varnost v državi. Dejstva so govorila tako zgovorno (ker so padla v vnaprej pripravljeni okvir), da vladajočim v Washingtonu ni bilo treba reči ničesar: prisotnost ameriških sil je nujna in nujna je v sedanjem obsegu. Petraeus je po ofenzivi potoval v Washington poročat o položaju v Iraku in pod težo dejstev predlagal, da se umik dela ameriških enot odloži. Bush si je vzel dan za premislek in generalov predlog sprejel. Ameriška vojska ostane v Iraku – in to je natanko tisto, kar so Bush in njegovi hoteli.