Trenutno ga lahko gledamo v uspešnici Ameriški gangster režiserja Ridleyja Scotta. Na filmska platna pa bo v kratkem prišel tudi romunski film Kalifornijske sanje o tihotapcih orožja po napadu Nata na Srbijo, v katerem Armand Assante igra desničarskega ameriškega vojaškega poveljnika, ki se na zelo domiselne načine spopada z nemogočimi razmerami. Oseminpetdesetletni igralec, ki je pred desetletjem prejel tudi prestižno nagrado emmy za vlogo mafijskega šefa Johna Gottija, živi na farmi, uro stran od New Yorka, kjer vzreja konje, bike in nemške ovčarje.

Vaše vloge so pogosto vezane na mesto, njegove subkulture in posebnosti. Odraščali ste na Manhattnu. Kako je zasebno in poklicno mestni fant končal na deželi?

Nisem mestni fant. Res sem bil vzgojen v mestu, v severnem delu Mahnattna, ki se imenuje Washington Heights. To je bil in do neke mere še vedno je talilni lonec kultur. Prežet je z etnično energijo, ki sem jo kot fant vpijal. To je bilo zelo živo okolje. V našem bloku so živele vse mogoče nacije in religije.

Vam je to okolje pomagalo pri vlogah?

Škodilo mi ni. Ko sem vstopal v igralski svet, je ta že poznal tako imenovano "etnično eksploatacijo". Že v 40. letih so za vloge italijanskih mafijcev začeli najemati igralce italijanskih korenin. Ta trend se je, na vseh ravneh, v naslednjih dveh desetletjih samo še stopnjeval. Ko je prišel moj čas, je bila to že prava subkultura. Subkultura "etničnega slehernika".

Najprej ste bili glasbenik, potem gledališki igralec. Kako ste končali pri filmu?

V najstniških letih sem bil bobnar in pevec. Glasba mi je šla preveč zlahka od rok, zato sem poiskal večji izziv. Ker sta me starša, ki sta bila oba umetnika, že od četrtega leta starosti redno vodila v gledališče, sem se odločil za gledališko igro. Med letoma 1967 in 1977 sem nastopil v vseh večjih newyorških gledališčih, v tem času pa sem tudi z odliko končal študij na Ameriški akademiji dramskih umetnosti. Kljub prevladujočemu mnenju, da je gledališka igra težja od filmske, sem prav v filmu našel svoj novi izziv in ta je aktualen še danes. Filmski svet je izjemno zahteven, zato ga ne priporočam nikomur.

Nenavadna izjava za nekoga, ki mu je ta svet prinesel mednarodno slavo in številne nagrade. Odisejo, ki jo je podpisal sloviti režiser Andrej Konchalovsky in v kateri ste zaigrali glavno vlogo, si je na malih ekranih ogledalo 50 milijonov ljudi.

Res je, ampak še vedno mi igranje v filmih ne pride kar samo od sebe. Moram se "pomatrati". Težko je.

Kaj je najtežje? Priprave?

Priprave so najbrž najtežji del posla. Za vlogo Johna Gottija sem se zredil za več kot 20 kilogramov, opravil sem najbrž več kot sto pogovorov z Gottijevimi prijatelji iz otroštva, znanci, odvetniki, poslušal sem vse posnetke njegovih nastopov na sodišču. Vse, tudi tiste, po katere je bilo treba iti v arhive zvezne vlade in niso ravno javno dostopne. Potem sem šel v njegovo sosesko v Brooklynu in opazoval. Če se ne morem temeljito pripraviti, vlogo raje zavrnem.

Na podlagi česa pa se odločite, da jo sprejmete?

V zadnjih letih se odločam veliko hitreje, kot sem se včasih. Veliko je dejavnikov, ki pripomorejo k odločitvi. Med najbolj odločilnimi je pretekla izkušnja z režiserjem ali scenaristom.

Sprejemate vloge na podlagi etnične pripadnosti?

Sem Italoameričan, zato mi pogosto ponujajo vloge, ki so povezane z italijansko skupnostjo v ZDA.

Vas to omejuje?

Ne. Veliko teh vlog tudi zavrnem, ker si ne želim biti v predalu. Ne želim si, da bi se me ljudje spominjali kot igralca, ki je vse življenje igral mafijce iz Brooklyna.

Kakšen je vaš odnos z evropsko filmsko produkcijo? Zdi se, da ste v njej celo bolj doma kot v ameriški.

S svetom evropskega filma imam zelo dobre odnose. Veliko znancev in prijateljev imam tam. Seveda je Evropa kraj, kjer snemajo predvsem filme z manjšim proračunom. Je pa zato samo delo lahko izjemno zanimivo in interaktivno. Spomnim se, da sva pri snemanju Odiseje s Konchalovskym ustavila celotno produkcijo za več mesecev, ker sva v scenariju odkrila pomanjkljivosti, za katere sva bila prepričana, da jih je treba takoj popraviti. Potem smo posneli odličen film. Ko enkrat ustvarim pozitiven odnos z režiserjem, se sodelovanje prej ali slej ponovi. Z Ridleyjem Scottom sva dobro sodelovala pri filmu 1492 in tako me je povabil, da zaigram v Ameriškem gangsterju.

Vloge, ki jih sprejemate v zadnjem času, so zelo specifične. Večino ameriških igralcev bi verjetno težko prepričali, da zaigrajo v filmu Ko Nietzsche joče, kaj šele, da bi upodobili Nietzscheja.

Verjetno je to res. Do vsake vloge me pripelje splet okoliščin, ki je vedno zelo edinstven. Takoj ko sem sprejel vlogo Nietzscheja, so nam dodelili trenerja nemške sintakse. Sintaksa je bistvena za razumevanje Nietzscheja. Tudi če ga berete v angleškem prevodu, morate čutiti nemško sintakso. Skratka, ta trener mi je izročil nekaj poglavij Nietzscheja in me prosil, da jih dobro naštudiram. Ko sem začel brati, se mi je zdelo besedilo sumljivo znano. Vzel sem svoje zvezke Nietzschejevih del, ki sem jih bral kot najstnik. Pri devetnajstih sem podčrtal točno tista mesta, ki mi jih je skoraj 30 let pozneje kot del študija vloge določil trener sintakse.

Srhljiva izkušnja, ki govori o tem, da tudi pri izbiri vlog ni naključij. Ko sem bil mlad, sem verjel, da tisti, ki razume Nietzscheja, lahko razume vse. Ta vloga pa me je pripeljala pod kožo velikega filozofa. Njegovo delo je pravzaprav zelo ljudsko. Sloni na temeljni človečnosti in ljubezni do ženske.

Vaša igralska filozofija?

Sem karakterni igralec, ki ga poganja dobra zgodba. V dobri zgodbi prepoznam svojo izrazno moč in jo nato razvijam skupaj z likom, ki ga igram. Pri tem sem zelo trmast.

Se vam ob vsej evropski izkušnji ni zahotelo, da bi se preselili na staro celino? Tu so vendar vaše korenine, pa tudi veliko vaših kolegov se je v zadnjih letih iz ZDA preselilo v Evropo.

Ne morem si privoščiti, da bi se preselil v Evropo. Ne morem si niti privoščiti, da bi razmišljal o tem. Ustvarjam v svetu nizkoproračunskih, neodvisnih filmov, Evropa pa je zdaj nepopisno draga. Gre za povsem finančno odločitev.

Večina vaših kolegov živi v Hollywoodu, sami pa vztrajate na Vzhodni obali. Umetniški elitizem?

Ne. Tukaj sem v okrožju Orange, približno uro severno od New Yorka, leta 1984 kupil farmo. Obnovil sem jo in si tu ustvaril dom. Kot igralec se nikoli nisem želel ustaliti, čutil pa sem, da se kot človek moram. Ko sem na začetku najinega pogovora dejal, da nisem mestni fant, sem želel povedati, da čutim izjemno močno povezanost z naravo. Na svojih 225 hektarjih tako vzrejam konje, bike, pse. Težko je. Ne priporočam.

Tako kot ne igranja v filmih?

Točno tako. Mogoče pa bom nekega dne združil obe strasti in zaigral farmarja v filmu.

Kakšno podobo kaže danes Hollywood gledalcu?

Hollywoodski filmi so vedno kazali biblično podobo boja med dobrim in zlim. Najprej v vesternih. Prispodoba "oko za oko, zob za zob" je bila podlaga za iskanje moralnega kodeksa, s katerim bi se gledalci lahko identificirali. Zato so filmi o mafiji tako popularni. Ljudje mislijo, da ima mafija kodeks. To je mit. Mafija je vedno kršila svoje kodekse. Mafijski filmi so zgolj nadomestili vesterne. Vesterni so nadomestili grško tragedijo. Vse igre, filmi, vse življenje temelji na iskanju moralnega.

Ljudje v Združenih državah Amerike so po 60. letih, po Koreji, Vietnamu in seksualni revoluciji izgubili moralni kompas na vseh področjih. Vera je bila uničena, zato so jo ljudje iskali v filmih. Vsa dela, ki prikazujejo oster boj med dobrim in zlim, postanejo v času takšne izgubljenosti zelo popularna. Zločin in kazen Dostojevskega je za forenzike in morilce boljša šola kot vse fakultete.

Torej je postal film nadomestek za življenje?

Ne samo za življenje. Tudi za literaturo. Vedno sem iskal pismenost, literarno v filmih. To je bilo tisto, kar me je kot dečka pripeljalo k Bergmanu, Antonioniju, Pasoliniju. Veliko del z začetkov filma pa tudi danes ima korenine v močni literaturi.

Kaj so vaši naslednji filmski projekti?

Na obzorju so trije projekti. Odločam se, ali bom zaigral v filmu o čikaški osmerici. Za film bom priredil gledališko delo o psihologiji preživetja, ki je videti približno tako, kot da bi Gospodarja muh Williama Goldinga postavili v eno samo sobo. Mogoče bom sodeloval tudi pri filmu o prodaji orožja v Iraku.

Ves ta čas ste tudi izjemno dejavni pri organizacijah za odstranjevanje min. Leta 2003 ste o tem celo posneli dokumentarni film Slepi zmaj.

S tem se ukvarjam že dolgo vrsto let. Še posebej sem opozarjal na problematiko min na Hrvaškem, kjer sem bil tudi na obisku. Takrat me je opazila slovenska ustanova, ki je osrednja organizacija na področju odstranjevanja min v regiji. Slovenska vlada me je leta 2001 povabila v goste kot nekakšnega ambasadorja dobre volje. Bilo je čudovito. Slovenski gostitelji so bili posebej navdušeni nad mojo zmožnostjo, da kot Američan brez težav in točno izgovarjam imena, kot sta Rogaška in Ljubljana. Evropske korenine niso kar tako.