Draga Miša

Res si butasta. Pa še gos zraven. Tako si fina, da ti gospa pride čistit stanovanje. Hrano naročaš v restavracijah, po možnosti dragih. Vsega imaš dovolj in najbrž živiš na visoki nogi. Lahko ti povem, da jaz zaslužim 300 evrov na mesec, kar je zate napitnina. Pohvala, očitno si visoko izobražena, a si kljub temu butasta. Gos. Ker čakaš. Le kaj? Očitno tako misli tudi tvoj mož, zato dobesedno žari in zjutraj v kopalnici od veselja žvižga, ker ima ljubico. Draga moja, taki moški se ne vračajo in svet se ne vrti okoli tebe. Če bi bila malo bolj pametna, ne bi bila tvoja postelja prazna in pusta. Daj možu razvezo, klinčevo razvezo! Kaj pa je to, ena uboga razveza? Sploh če ima drugo. Ko se bo naveličal te ljubice, si bo našel drugo, a ne? Ti pa si sama, sicer dobro preskrbljena, ampak sama. "Življenje pa teče in nič ne reče, le okus je bolj grenak," kot pravi pesem. Ali kdaj pomisliš na svojo prihodnost in kakovost življenja? Delaš se, da privoščiš možu, vendar te ta stvar zelo muči in gloda. Zato je tudi izginila hišna prijateljica.

Ženske nimamo jajc

Ko prebiram to rubriko, se mi največkrat naježijo lasje, tu in tam pa se tudi od srca nasmejim. Ljudje smo res neumna bitja, kar zadeva seks, smo slabši od živali. Kvečjemu podgane in nekatere opice so izvzete, ker seksajo vedno in povsod in ker jim nikoli ni dovolj. Večina živali pa se seksu preda samo takrat, ko je čas za to, kar pomeni enkrat na mesec, a še takrat samo nekaj dni ali celo samo nekaj ur zaradi ohranitve vrste. Izvzeti so seveda samci, ki bi seksali vedno in povsod in ki so se pripravljeni tudi spoprijeti za to. Velja, da je bik, ki tisti dan ni imel nobene krave, napadalen in neukrotljiv. Zdaj pa razmislite, na koga leti to pisanje!

Tudi jaz sem bila mlada, a takšne strasti, kakršno včasih zasledim v tej rubriki, nisem nikoli čutila. Če bi mi bilo tako malo do seksa pri dvajsetih, bi bila še zdaj pri več kot sedemdesetih nedolžna in še zamudila ne bi nič. Bolj verjamem tistim ženskam, ki so napisale, da jim po menopavzi ni več do seksa in da se ga tudi izogibajo. Seks na silo je pravo trpljenje! To vedo tiste ženske, ki to doživljajo na svoji koži. Na dejstvo, da je vse trpko in suho, vplivajo najbrž tudi druge zadeve, recimo veliko dela, nobene pomoči pri gospodinjskih opravilih, nobene pohvale. Če hrana ni okusna, sledi graja, če pa je dobra, ni pohvale. Nedvomno bi lahko še naštevala. Nekatere bodo rekle: "Loči se!" Ja, kje pa dobiti denar za novo stanovanje? Tako pač je, ženske nimamo jajc, ki bi se vsak dan napolnila in bi jih bilo treba izprazniti. To je naravna ali božja napaka.

Ne mislim, da so vsi moški grdi, trdim pa, da so v večini. Ko berem o osamljenih, kako si želijo, da bi jih kdo sprejel z ljubeznijo, vem, da so to sanje. Tisti, ki jim je bila dana ta sreča, naj jo negujejo in spoštujejo.

Razmisliti bi morali še o nečem. Cerkev je nekoč potiskala ženske v manjvreden položaj: možu naj bi bile vedno na voljo, moški pa so vladali nad njimi. Lepa reč! Nekatera verstva jih še vedno zapostavljajo. Pri nas smo ženske sicer enakopravne, a bolj na papirju, v resnici imamo še več dela in manj pravic. Malo moških reče: "To delo ni zate, saj si vendar ženska," čeprav gre za težka fizična dela. Poštene enakopravnosti nikoli ni bilo in je tudi ne bo.

Zato tudi pravim: ženske, ki postavijo ceno za svoje mednožje, naj jo kar, da se ne bodo na stare dni kesale, da so ga zastonj držale!

Nočni razgledi čistilke Marije

Vsako jutro ob enih, uro po polnoči, nastopim svoj delavnik, ki traja do petih zjutraj. Ko se nekateri vračajo domov, grem na delo, ko začne raznašalec prinašati časopise in so ceste bolj hrupne, snamem rokavice, zlijem poslednjo vodo, spravim vedro in grem domov. Delam vse noči v tednu, tudi ob nedeljah. Edina izjema je božič. Takrat so menda še igralnice zaprte in tudi najboljši sosed si vzame dan za duhovni počitek. Čistim stopnišča v najbolj elitni ljubljanski soseski, kjer so doma velike "živine" in gospe, ki se rade "malajo" v časopisih.

Morda niti ne pišem v pravi "predal", a ker sem v njem odkrila veliko sorodnih duš, bo morda le prav, da se oglasim še jaz. Ko se plazim pred vrati znanih in znamenitih ljudi, ko brišem umazanijo s stopnišč, na katerih so sledi bogokletno dragih čevljev, ujamem prizore, ki bi lahko fantastično služili za kakšen Djurićev skeč. Ej, kako bizaren je ta svet!

Včasih mi je neprijetno in se potegnem v majhen prostorček za čistila. Prejšnje jutro sem recimo videla znano gospo, ki pogosto nastopa v opravljivi ženski reviji, ko je odhajala v egiptovsko letovišče. Rekla sem ji: "Vi ste pa zgodnji, gospa!" Razširil se je vonj dragocenega parfuma. Danes ponoči, ko sem bila spet na starem delovnem mestu in v znani opravi, dolgi in široki modri halji, sem ujela drugačen prizor. Okrog štirih zjutraj, ko soseska navadno še globoko spi, so se na dvorišču ustavile gume razkošnega avtomobila. Potem se je na stopnišču zaslišal prelesten ženski glasek, ki ga v tej hiši še nisem slišala. Smuknila sem, kolikor se je hitro dalo, med metle, čistila in drugo kramo… Ej, ljudje, prizor za bogove! Gospod, ja, ja, znana živina, je peljal v stanovanje damico dobrih dvajsetih let, gospodičnico, ogrnjeno z belim kožuščkom. Peklenšček v meni mi ni dal miru in tako sem šla po sledeh čeveljcev. Izza vrat tistega stanovanja so prihajali nežni glasovi, ki jih pozna vsak, ki je upihnil - recimo - deset svečk. Gospa v eksotičnem letovišču, gospod v domačem raju z zapeljivo Evo. A to je le ena od zgodbic.

Videvam in slišim jih, kako se v rožicah vračajo domov, potem pa v časopisih vsi resni in zaskrbljeni kažejo drugačen obraz. Nekateri imajo seveda otroke, ki si lastijo košček svobode. O, to je šele zgodba! Oblečena sem, kot sem omenila, da sem. Ampak zadnjič je malček znane osebnosti, proti jutru, ko je noč že pokazala moč na mojem obrazu, tako nesramno stegnil roko, da sem ga klofnila. In to po obrazu, ki ni mogel skriti, kje je bil. Odtaval je po stopnicah naprej, vrata pa so bila odklenjena. Čudno, nihče od staršev se ni hotel potruditi, da bi pogledal sina, kakšen bo prišel domov. Mirno so spali, sinko pa naj se privleče v miru, kakršen že bo.

Te stopnice so najboljši razgledni stolp. Vidiš naravnost tja, kamor ne seže še tako dober daljnogled.

Ko berem v tej rubriki, kakšne težave imajo bolj preprosti ljudje kot ti, za katerimi čistim njihove umazane sledi, si večkrat mislim, da so majhni in nedolžni. Velike skrbi so tam, kjer so velike ribe. Če me ne bi bilo strah, da me bodo odkrili, bi napisala zgodbo, ob kateri bi v Ljubljani nastal mrk. Ker pa smo vsi ljudje, naj bo. A naj se ve, tisti tam zgoraj še zdaleč niso samo jagenjčki in pohlevne ovčice.