Tudi tokrat ste se lotili lika zrele ženske, dive, ki ga igrajo dive našega gledališkega kozmosa, kot so Iva Zupančič, Marinka Štern, zdaj v Tosci pa Jožica Avbej. Kaj vam te ženske pripovedujejo?
V vseh mojih šestih zaporednih predstavah me zanimajo osebne zgodbe posameznika, vpete v širši kontekst zasebnega in poklicnega življenja. Gre za intimna razmišljanja, spraševanja in iskanje odgovorov na ključna vprašanja, ki se dotikajo vseh nas, ne samo lika močnih igralk ali div. So pa seveda te izvrstne igralke gledališko zanimivejši pripovedovalci zgodb in gledališka forma okoli karizmatičnih osebnosti, ki v sebi nosijo neprecenljive izkušnje, znanja, spomine, čustva, je zelo hvaležna za uprizoritev. Zanimivo je tudi vprašanje njihovega osebnega soočenja s samim seboj, s svojo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, njihov način preživetja.
Kje se gledalec "sreča" s temi usodami, ki so v neki meri vedno javna last?
Vzpostaviti skušam trdno ogrodje, konstrukcijo predstave, ki pa jo puščam transparentno, asociativno široko, da lahko v ta ritem in strukturo gledalec investira svoje spomine, dileme, vprašanja, izkušnje. Voajerizem v gledališču me ne zanima, zanj imamo danes veliko bolj sofisticirane tehnike, v gledališču pa želim, da gledalec predstavo začuti kot svojo, del sebe in v njej aktivno sodeluje s svojim čustvenim spominom. Gre za subtilno potovanje skozi predstavo, zato sem na vsaki predstavi navzoč, zadaj pri tehnični ekipi, in poskušam to potovanje nadzorovati s pomočjo ritma osvetlitve in glasbene spremljave. Zame je zelo pomembno, da začutim razpoloženje gledalcev in da ga s sprotno režijo, kolikor je to mogoče, med predstavo usmerjam.
Vaša izbira igralk se mi zdi tudi nekakšen poklon tistim, ki so, tako kot Iva Zupančič, včasih že onstran kariere, pa znova zasijejo, pomembna gesta spoštovanja do ljudi, ki so svoje življenje podarili gledališču, to pa jih potem rado povsem pozabi.
To so dejansko vrhunske igralke in izjemne osebnosti v našem prostoru, ki me zmeraj znova presenetijo z neverjetnimi osebnimi zgodbami! Zato sem pozoren, da jim v procesu dela pustim dovolj prostora, da znotraj v začetku precej nedefinirane zgodbe in lika poskušajo ustvariti svoje, sebi lastne povezave, in tako ustvarijo odrsko verodostojnost. Vsaka od mojih šestih predstav simbolizira sobo spomina, intimni prostor, v katerem živi določena igralka s svojo zgodbo. Ta soba, ki si jo v začetku dela zamislim kot scenski prostor, jih definira in seveda povratno igralke definirajo njo. Napolnijo jo s svojo podobo, izkušnjami, spomini. To so miniature z njihovimi avtorskimi podpisi, v neki meri celo avtobiografske slike. Predstava tako postane maketa ali skica nekega življenja.
V Tosci je besedilo Jane Pavlič zelo decentna in večplastna opora tej graditvi lika.
Tekst ima zelo logično večplastno dramsko strukturo, vendar ni enostavno narativen in igralki omogoča iskanje lastne poti, lastnih poudarkov, paralel. Moje delo je predvsem iskanje ravnovesja med igralkino potjo in mojo lastno vizijo predstav. Gre za spoštljiv odnos, kjer ni prostora za ego in kjer se po intuiciji oblikuje najboljša skupna celota, ki jo orkestriram in ritmiziram s pomočjo zvokov, glasbe, svetlobnega oblikovanja, rekvizitov, detajlov scene... Igralka pa mora kot v operi, ob vseh teh omejitvah in parametrih in v konstantnem fokusu, "odpeti" besedilo. V Tosci se nisem poslužil značilne fragmentacije mojih prejšnjih predstav, niti premočnih scenskih simbolov. Zazdelo se mi je, da ne smem ničesar dodajati. Interpretacija Jožice Avbelj kot Tosce in prezenca operne pevke Mirjam Tola sta namreč tako močni, da zahtevata skoraj popolno vizualno in ritmično askezo.
Tako bi lahko bilo "preveč" že to, da imate na odru mlado in starejšo inačico lika, preteklost in sedanjost… Hodili ste po tanki črti gledališke spogledljivosti, še posebno, ker nas na koncu Mirjam Tola povsem predvidljivo očara še s petjem.
Prav imate, in tega tveganja sem se ves čas zavedal. Zato sem izbral igralki, za kateri sem verjel, da ne bosta zdrknili v všečnost in ceneni blišč in da bosta znali to uravnotežiti. Pravilen izbor ekipe je izjemno pomemben za sam proces dela, ki je zame najpomembnejši del in izkušnja neke predstave. Predstava kot končen rezultat tega dela včasih uspe, včasih ostanejo v njej pomanjkljivosti in nejasnosti, vsekakor pa je čas nastajanja zmeraj izjemna osebna izkušnja in vse je samo proces.
Po izobrazbi ste arhitekt in magister scenografije in zato so vaše scenografije vedno zelo premišljene in raznolike. Kako razumete odrski prostor?
Prostor je vsekakor ena prvih stvari, ki jih moram začutiti in prepoznati v sebi, da lahko zgodbo sploh razvijem. V atmosferi prostora se rojevajo zgodbe. Ne diktira mi samo scenografije, kostumov in luči, ampak predvsem atmosfero celotne predstave. Prostor in zgodba vzajemno in povratno s časom in skozi delo oblikujeta drug drugega. V resnici gre pri mojih predstavah v veliki meri za prostorsko ustvarjanje, kjer je atmosfera predstave in prostora precizen konglomerat detajlov, ki jih poganja igralka. Ta sicer v prostoru navidezno dominira, vendar je natančno vpeta v odrski prostor in njegove spremembe.
