Možno je tudi, da so v ozadju bolj ali manj osebne zamere glavnih akterjev avtocestne zgodbe, ki so se po dolgih letih razšli. Dobiček bi iz morebitne afere lahko kovala ne le tuja gradbena podjetja, ki z gradnjo slovenskih avtocest za zdaj še niso kaj prida napolnila svojih blagajn, ampak tudi kakšno domače podjetje, ki si je bilo doslej prisiljeno posle deliti s SCT."

Ta citat smo v Dnevniku zapisali leta 2001. Takrat je Slovenijo razburila afera z zamenjavo disket na Darsovem razpisu za predor Podmilj na trojanskem avtocestnem odseku. Kazalo je, da se absolutna vladavina SCT in Ivana Zidarja v domačem avtocestnem programu končuje. Na veliko se je govorilo o zamenjavah na prometnem ministrstvu, Darsu in DDC, ki je za Dars vodil razpisne postopke in opravljal nadzor gradenj. Napovedalo se je, da bodo slovenski gradbeni trg po skorajšnjem stečaju SCT dokončno zasedli tujci.

Toda tresla se je gora, rodila se je miš. Čeprav je državna revizijska komisija potrdila, da je nekdo po odprtju ponudbe zamenjal del ponudbene dokumentacije, se je kriminalistična preiskava končala brez kazenskih ovadb zaradi domnevno preširokega kroga šestdesetih osumljencev, zaradi česar da ni bilo mogoče ugotoviti storilca kaznivega dejanja. Na svojih položajih nista ostala le prometni minister Jakob Presečnik in prvi mož Darsa Janez Božič, nekoč zaposlen pri SCT, ki je nato v vladi Janeza Janše nasledil Presečnika, ampak celo člani komisij za pripravo razpisov na DDC. SCT je v naslednjih letih še okrepil vodilni položaj v avtocestnem programu, Ivan Zidar pa je s peščico menedžerjev postal edini lastnik družbe.

Okrepljeni boj

Sedem let kasneje se zgodba v marsičem ponavlja, le da so se tokrat Ivana Zidarja lotili državni vrhovi. "Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi," je v poznih večernih urah 19. novembra lani povedal predsednik vlade Janez Janša po izglasovani zaupnici vladi. Čeprav so opazovalci - verjetno pod vtisom predstavljenih lastniških mrež in menjav v vodstvu SLS - v teh besedah kot tarčo prepoznali prvega moža Pivovarne Laško Boška Šrota, so dobra dva tedna kasneje, 5. decembra, kriminalisti že začeli uradno prisluškovati Ivanu Zidarju in ga tajno nadzirati. Premierove besede so se izkazale za preroške, ko so policisti v zgodnjih jutranjih urah 12. februarja začeli preiskavo na Zidarjevem domu. Prvega moža SCT so na sedež družbe pripeljali v marici, noč pa je moral kot osumljenec storitve kaznivega dejanja dajanja daril pri razpisu Kontrole zračnega prometa za gradnjo stolpa na letališču Brnik preživeti na policijski postaji.

Kdaj in zakaj je 70-letni Ivan Zidar, ki se je na čelo tedanje družbe Slovenija ceste povzpel davnega leta 1974, padel v nemilost? Kot so na dan aretacij zatrdili na generalni policijski upravi, se je preiskava zoper gradbena podjetja začela spomladi 2007. Mnogi se v teh dneh vračajo na lanski 3. marec, ko je neznanec izkoristil kadilski odmor varnostnikov in iz Zidarjeve stanovanjske hiše v Vevčah odnesel osebni računalnik ter iz garaže odpeljal avtomobil BMW M6. Po neuradnih informacijah so kriminalisti že isti dan izsledili vlomilca in Zidarju kmalu vrnili računalnik, pri čemer se najverjetneje nikoli ne bo izvedelo, ali ni bil namen vloma prav kraja podatkov.

Spet drugi opozarjajo, da si je Zidar z lanskim iztisom dobršnega dela menedžerjev iz lastništva SCT nakopal veliko notranjih sovražnikov, ki so poznali marsikatero njegovo skrivnost. Nasprotnikov mu ni manjkalo niti v gradbeni panogi, saj je s svojim vplivom določal dinamiko rasti drugih gradbenih podjetij. Prav tako ne gre prezreti, da je Ivan Zidar kot vodilni gradbenik relativno lahka tarča organov pregona že zaradi narave poslovanja panoge, ki ji še zdaleč niso tuji kartelno dogovarjanje, uporaba sredstev na meji in onkraj zakona za doseganje ciljev, velikanski državni posli, ki jih dodeljujejo slabo plačani državni uradniki, delo na črno... Durs je tako že junija lani izdal vstopno odločbo za začetek pregleda izplačil davka na dobiček ter davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov v SCT med letoma 2004 in 2006.

Ko se veter obrne

Tudi sicer so politični vetrovi v gradbeništvu začeli pihati v drugo smer že sredi lanskega leta. Predsednik vlade Janez Janša si je vzel teden dni časa, da potrdi ali zanika naše informacije, da se je v zadnjem tednu avgusta lani, ko se je na Darsu odločalo o popustu pri delih v predoru Šentvid, na štiri oči srečal z Ivanom Zidarjem. Kakorkoli, 30. avgusta je rekonstrukcija vlade odnesla dva ministra, ki sta na veliko poslovno sodelovala s SCT: Andreja Bručana in Janeza Božiča. Pred tem so ministrstvo za zdravje pretresale afere, povezane z zamudno in predrago gradnjo onkološkega inštituta in pediatrične klinike, ministrstvo za promet pa je moralo odgovarjati na vprašanja javnosti o astronomski podražitvi gradnje avtocestnega predora Šentvid. Konec oktobra sta tudi zaradi nesreče v ljubljanskem predoru Golovec, v katerem je cestišče obnavljal SCT, in drsečih cestišč v trojanskih predorih, ki jih je prav tako betoniral SCT, morala oditi še predsednik uprave Darsa Rajko Siročič in dolgoletna siva eminenca te družbe Abdon Peklaj, sicer znan kot član tako imenovane "stare cestarije", skupine gradbenikov pod dolgoletnim vplivom Ivana Zidarja. Ta je od novega ministra za promet Radovana Žerjava in prvega moža Darsa Tomislava Nemca tik pred tem, ko so mu kriminalisti začeli uradno tajno slediti, dobil še "odpravnino" v višini šestih milijonov evrov za dodatna dela v šentviškem predoru, ki jih domnevno ni bilo v gradbenih knjigah.

Od lanske jeseni so bili odnosi med vlado in SCT na mrtvi točki. Ko naj bi Božič na dan, ko je ugotovil, da bo moral zapustiti ministrski položaj, premiera vprašal, ali se lahko zaposli v SCT, naj bi mu Janša to odsvetoval. Očitno je premierov kabinet tudi drugim ministrom "odsvetoval" kakršnekoli stike z največjim gradbenim podjetjem v državi. Tako so brez odziva ostala številna pisma, ki so jih iz SCT poslali na naslov Bručanove naslednice Zofije Mazej Kukovič. Minister za promet Radovan Žerjav se je izogibal vseh situacij, ko bi se lahko pred očmi javnosti srečal z vodilnimi gradbenimi menedžerji. "Ne srečujem se ne z izvajalci ne z lobisti, ker za to ni nobene potrebe. Zamerili so mi celo, ker sem spraševal, kdo bo prišel na katere otvoritve cest in mostov," je na vprašanje, ali se je v času ministrovanja srečal z Zidarjem, v nedavnem intervjuju v Objektivu odgovoril Žerjav.

Kasnejši razvoj dogodkov pritrjuje razlagi, da se je Ivan Zidar zavedal, da je njegov imperij v nevarnosti. Vrhovno državno tožilstvo je namreč v zahtevi za preiskavo ugotovilo, da je Zidar v pogovorih z Ivanom Demšarjem iz SCT "jadikoval, da je zamenjava (dela) ponudbe (za kontrolni stolp, op.p.) preveč nevarna, s čimer daje izrecno vedeti, da leži tveganje morebitnega razkritja poteze na strani Ivana Zidarja". Ko naj bi ga predsednik uprave Primorja Dušan Črnigoj konec lanskega leta prepričeval, naj ugodijo zahtevi člana razpisne komisije Tomaža Žiberta in v posel kot podizvajalca vključijo njegovega svaka, naj bi se Zidar "vseskozi upiral, saj se bo to odkrilo in bo objavljeno na prvih straneh časopisov". Prav zaradi tega naj bi po mnenju nekaterih Zidar celo vedel, da je v preiskavi. Kljub temu policijske ugotovitve kažejo, da je Zidar 30. decembra naročil Demšarju, naj Črnigoju preda popravljeno ponudbo.

Kot se je izkazalo kasneje, so bile možnosti SCT in Primorja za zmago na razpisu za kontrolni stolp pičle. Kriminalisti so namreč pri prisluškovanju Tomažu Žibertu v drugi polovici januarja ugotovili, da se je v boj za prestižno gradnjo stometrskega stolpa aktivno vključil tudi Vegrad, ki je na koncu oddal najugodnejšo ponudbo v višini 19 milijonov evrov. Čeprav bi Vegradu po trditvah več virov slavje lahko pokvarila le morebitna izločitev ponudbe zaradi napak v terminskih načrtih, se v prisluhih predsednici upravi Vegrada Hildi Tovšak kot prvi favorit za zmago presenetljivo omenja Gradis. "Čeprav je gospa (Lidija Žagar, direktorica Gradisa, op.p.) najela dve odvetniški hiši, da razcefrata naše pogoje, ker pravzaprav ne ponujamo to, kar so (...), ker je bil razpis baje pisan za Gradis," je Tovšakova po telefonu 6. februarja zaupala Ivanu Krofliču, vodji področja inženiringa v Vegradu, nekaj minut po sestanku z donedavnim tajnikom predsednika vlade Borutom Petkom na parkirišču Petrolovega bencinskega servisa na Lopati pri Celju.

Brez pravih lobistov?

Še več, iz prisluhov je razbrati, da je prav Petek Tovšakovi, ki naj bi pred tem več tednov poskušala "motivirati" Žiberta, dokončno potrdil, da je "stolp naš", kot je Tovšakova zatrdila Ivanu Krofliču. V pogovoru tik pred tem, ki so ga kriminalisti tudi vzeli pod drobnogled, pa je Mateju Košiču iz Vegrada pojasnila, da ji je "gospod razlagal za stolp, ki ga zdaj dobimo". Borut Petek ji je po njenih besedah še dejal, da je zadeva "prišla do predsednika". "Predsednik" naj bi tudi sporočil, da Zavarovalnica Triglav ne bo več blokirala projekta Vegrada v BTC. Ob tem naj omenimo, da je predsednik vlade Janez Janša na novinarsko vprašanje pred dnevi zatrdil, da Borutu Petku, ki je od 18. januarja zaposlen v stranki SDS, ni dajal nobenih navodil za sestanke s Hildo Tovšak, Borut Petek pa kljub izsledkom, ki izhajajo iz policijskih dokumentov, ves čas vztraja, da se s Tovšakovo na Lopati ni pogovarjal niti o stolpu niti o Vegradovem projektu v BTC.

Iz prisluhov je še razbrati, da se Gradis omenja tudi v povezavi z lobiranjem Rajka Janše, brata predsednika vlade, kar so sicer v celjski družbi zanikali. Poleg Rajka Janše in Boruta Petka se v gradbeni aferi omenjata še dva lobista, ki sta blizu SDS - Srečko Gabrič in Tone Krkovič, ki naj bi delala za interese Vegrada. Prvi, ki je osebni prijatelj Tomaža Žiberta, je eden od osumljenih, drugi pa je bil pred dnevi kot priča zaslišan pred preiskovalno sodnico. Ob tem velja spomniti, da je lobistične storitve Tovšakovi neuspešno ponujal tudi nekdanji poslanec SDS Pavel Rupar in da se v prisluhih omenja še nekaj vidnih imen iz SDS.

Se je torej spopad za stolp na dan, ko bi morala Kontrola zračnega prometa sporočiti ime izbranega izvajalca, končal z aretacijami vodilnih gradbincev, ker je spopad med "interesnimi" skupinami znotraj SDS ušel izpod nadzora? Sta Ivan Zidar in Dušan Črnigoj potegnila kratko, ker nista imela pravih "lobistov", čeprav se kot enega od tistih, ki so v zadnjih letih sodelovali z Zidarjem, omenja tudi Darka Njavra, nekdanjega morisovca in obtoženca v aferi Depala vas?

V zgodbi o kriminalistični preiskavi gradbene afere je veliko lukenj in vprašanj, ki za zdaj ostajajo brez odgovora. Na primer, zakaj so kriminalisti začeli prisluškovati Tovšakovi šele 6. februarja, torej kar dva tedna po sestanku, na katerem naj bi Žibert od Gabriča ob prisotnosti Tovšakove prejel popravljeno ponudbo? Zakaj niso kriminalisti vseh treh - tako kot nekoč Borisa Šuštarja - prijeli ob predajanju "modre mape", v kateri je po mnenju tožilstva lahko bil "edinole denarni znesek"? Zakaj tožilstvo v zahtevo za preiskavo ni vključilo prisluhov, ki se nanašajo na srečanje med Tovšakovo in nekdanjim Janševim tajnikom, čeprav so kriminalisti te prisluhe označili kot "pomembne"? Je bil Tomaž Žibert, ki mu je odvetnika določilo sodišče, le vaba za Zidarja, Črnigoja in Tovšakovo? Če da, zakaj so mu kriminalisti začeli prisluškovati šele po tem, ko sta SCT in Primorje že oddala popravljeno ponudbo?

Novi igralci na gradbišču

Te nejasnosti ponujajo nove iztočnice za razlage o ozadjih afere. Vse pa kaže, da bodo imeli od nje največ koristi morebitni nasledniki Ivana Zidarja na gradbenem prestolu, ki so bili do včeraj v senci SCT in Primorja. Med njimi se najpogosteje omenja Stanko Polanič, lastnik SGP Pomgrada in predsednik nadzornega sveta GH Holdinga, ki od lani poleg murskosoboškega gradbenega podjetja združuje še mariborski Konstruktor VGR in sežanski Kraški zidar.

Kdo je Stanko Polanič, ki mu v gradbeni stroki tako zaradi njegovih izkušenj kot sposobnosti in političnih zvez, ki sežejo na vse strani političnega spektra, zdaj pripisujejo največ možnosti za rast v gradbenih poslih? V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil direktor takrat še SGP Pomurja (sedanji SGP Pomgrad). Potem se je prezaposlil v takratno Jeklotehno. Kot njen predstavnik je delal v Budimpešti in prav o tem času njegove kariere se najmanj ve. Po osamosvojitvi je šla Jeklotehna v stečaj, zato je še z dvema partnerjema ustanovil Intering Holding, ki se je poleg gradbenega inženiringa začel ukvarjati še s prostocarinskimi prodajalnami, ki jih ima še danes na meji s Hrvaško in na brniškem letališču. Proti koncu devetdesetih let je kupil SGP Pomgrad in se z nakupom KG Rakičana (danes Panvita) vključil še v živilskopredelovalno dejavnost. Polanič je v zadnjih letih vztrajno širil svoj imperij, tudi po zaslugi sposobnosti sklepanja zavezništev.

V gradbeni dejavnosti je dočakal preboj, ko se je začela gradnja pomurskega avtocestnega kraka. Zaradi Darsovega načela, da morajo pri gradnji posameznih odsekov sodelovati tudi lokalna podjetja, sta se takrat zbližala z Ivanom Zidarjem kot glavnim izvajalcem avtocestnega programa. Leta 2005 se je celo uradno omenjala možnost, da bi se Pomgrad kapitalsko povezal s SCT. V posel naj bi se vključil še Kraški zidar. To je bil čas, ko so menedžerji slovenskih gradbenih podjetij pospešili odkupovanje svojih podjetij. Tudi zato, ker so si jih začeli ogledovati tuji gradbeni velikani, ki na državnih razpisih niso bili uspešni pri pridobivanju avtocestnih poslov. Konsolidacija lastništva v gradbeništvu se je na koncu iztekla tako, da sta največji podjetji SCT in Primorje izpeljali menedžerski odkup, medtem ko so si Pomgrad, Kraški zidar in VGR Konstruktor pri privatizaciji pomagali z navzkrižnim lastništvom.

Lani so se zadnji trije poslovno združili v GH Holding, ki je po prihodkih tretji največji igralec med slovenskimi gradbeniki, pred velenjskim Vegradom. Za idejnega očeta tega projekta velja prav Stanko Polanič. Njegova izbira partnerjev ni naključna; Kraški zidar ima dobre reference pri avtocestah in viaduktih, Konstruktor, ki je eno izmed vodilnih podjetij na področju visokih gradenj, pa odlikujejo tudi dobre zveze s trenutno politično oblastjo. Za zastopnika interesov Marjana Pinterja, direktorja Konstruktorja, namreč velja vplivna mariborska družina Petek, zaradi česar visoko kotira v SDS. Težko je verjeti tudi v naključje, da novi prometni minister in novi predsednik uprave Darsa prihajata ravno iz Prekmurja, od koder prihaja tudi Polanič.

Projekt 21. stoletja

Zakaj je Zidarjev prestol mamljiv prav v času, ko se počasi končujejo državna vlaganja v avtocestni program? Odgovor se ponudi na dlani pri listanju resolucije o nacionalnih razvojnih projektih. Slovenija naj bi predvidoma že letos začela popolno obnovo železniške infrastrukture na območju petega (Koper-Divača-Hodoš) in desetega koridorja (Jesenice-Dobova), v katero bo do leta 2020 vloženih kar 8,8 milijarde evrov. Od tega naj bi dobre štiri milijarde evrov prispevala država, dodatnih 400 milijonov evrov pa Bruselj. Preostalih 4,4 milijarde evrov bi po prvotnih načrtih prispeval strateški partner. Čeprav je vlada lani spomladi že začela pogajanja z nemško skupino Deutsche Bahn, ki so letos jeseni zastala, je Janez Janša v začetku februarja napovedal, da bodo Slovenske železnice (SŽ) z mednarodnim razpisom poiskale strateškega partnerja.

Da se GH Holding, katerega direktor je nekdanji uspešni direktor Slovenskih železnic Blaž Miklavčič z dobrimi poznanstvi v vrhu Deutsche Bahna (tudi z njegovim prvim človekom Hartmutom Mehdornom), pripravlja na slovenski infrastrukturni projekt stoletja, dokazujejo tudi njegovi napori, da bi kupil podjetje Siteep. Gre sicer za zavoženo ljubljansko podjetje, ki pa ima številne reference iz cestnega programa, energetike, telekomunikacij in železniškega programa. Ravno reference pri obnovi železniške infrastrukture, kot so signalno-varnostne naprave, zavarovanje nivojskih prehodov, daljinsko vodenje prometa in industrijske zapornice, so najbolj motivirale GH Holding pri prevzemu Siteepa, ki je v postopku prisilne poravnave. Pri tem je deležen velike pomoči države kot Siteepovega največjega lastnika.

Več poslov pri gradnji slovenskih infrastrukturnih objektov si lahko obetajo tudi tuji ponudniki. To je 28. februarja, dva tedna po hišnih preiskavah na domu Zidarja, Črnigoja in Tovšakove, v državnem zboru napovedal tudi predsednik vlade, ko je odgovarjal na poslansko vprašanje o gradnji avtocest v zadnjih letih. Razpisi so se ponavljali, pri tem se je izsiljevalo in javne naročnike spravljalo v časovne stiske ter tako povzročalo velike zamude na primer pri gradnji pediatrične klinike ali onkološkega inštituta, je našteval Janez Janša in nadaljeval, da se vlada s tem ukvarja od prve seje, pripravila je mnogo sprememb zakonodaje, okrepila je organe pregona in jim zagotovila ustrezno usposabljanje. Očitno bo treba ponudbe odpreti tudi za podjetja zunaj domačega dvorišča, kajti s tem povezano govorjenje o nacionalnem interesu davkoplačevalce največ stane, je poslancem razlagal Janez Janša.

Njegove napovedi so se uresničile že nekaj dni pozneje. Na razpisu za gradnjo predora Markovec na primorskem avtocestnem odseku, ki se vleče že dve leti, je zmagalo italijansko podjetje Vidoni. Čeprav je minister Žerjav še 23. januarja, po že šestem razpisu za gradnjo tega predora, napovedal vnovično razveljavitev razpisa, so na prometnem ministrstvu za enega od lokalnih medijev nekaj dni zatem potrdili, da bodo predor gradili Italijani, in to še preden je nadzorni svet Darsa soglašal z izbiro izvajalca! Poznavalci gradbenih razmer že napovedujejo, da bo svoj proračun s slovenskimi projekti krepil tudi avstrijski Strabag, ki naj bi imel dobre povezave z nekaterimi v največji vladni stranki.

Imunost za korupcijo

Tisti, ki dobro poznajo Ivana Zidarja, močno dvomijo, da se je "Dore", v gradbeništvu znan kot "Ivan Grozni", že vdal v usodo in da se zaradi domnevne bolezni že pripravlja na umik iz igre. Ravno nasprotno, večina je prepričana, da iz rokava še ni potegnil vseh kart. Informacije o njegovem skorajšnjem odhodu z vrha SCT (vodenje naj bi prepustil zetu) in iskanju tujega strateškega partnerja naj bi bile le del Zidarjeve taktične igre, v kateri ne manjka takšnih ali drugačnih "bombic" za javnost. V zadnjih tednih naj bi si zmanjšal krog zaupnikov, kar bi lahko dokazovalo, da si utrjuje obrambne okope. Pri tem ne gre prezreti niti nekaterih Zidarjevih osebnostnih značilnosti; njegovi sogovorniki hitro spoznajo, da SCT dojema kot svojega otroka, zato še zdaleč ni pričakovati, da se mu bo zlahka odpovedal.

Za zdaj mu gre na roke tudi dosedanji potek preiskave in predkazenskega postopka. Ker je bil iz pripora pred dnevi predčasno izpuščen še Tomaž Žibert, postopek ni več prednostne narave, kar bo zavleklo začetek morebitnega kazenskega postopka. Zapleta se tudi na tožilstvu. Že po mesecu dni gradbene afere je posebna skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala ostala brez vodje in dveh članov, iz zadeve pa se je 8. januarja izločila tudi okrožna državna tožilka Alenka Sagmeister Ranzinger. Pri tem je kot razlog navedla ožje sorodstvene povezave z Vegradom, ki so ga kriminalisti in tožilstvo v preiskavo vključili šele sredi januarja, torej osem mesecev po njenem začetku. Če držijo informacije, da je država več mesecev vedela za obstoj domnevnega pisnega dogovora med večjimi gradbinci (tudi Vegradom), ki bi bil lahko dokaz kartelnega dogovarjanja, se postavlja vprašanje, ali in zakaj se je tožilstvo preiskave lotilo selektivno. Da je Vegrad morebiti res le "kolateralna škoda" preiskave, ki je bila že od začetka uperjena zgolj proti Ivanu Zidarju, bi lahko dokazovali tudi datumi uporabe posebnih metod in sredstev. Po dostopnih podatkih so namreč kriminalisti začeli prisluškovati Tovšakovi šele 6. februarja, torej teden dni po zaključku domnevnih dogovarjanj z Žibertom o popravljanju ponudbe.

Prav dejstvo, da sledi spopada za stolp, ki so jih popisali tudi kriminalisti, ne vodijo le do vidnih "lobistov" iz vrst SDS, ampak očitno celo do kabineta predsednika vlade, na kar je že dan po aretaciji namigoval tudi eden od opozicijskih poslancev na spletni strani svoje politične stranke, postavlja pod vprašaj neoporečnost dela državnih organov. Vpletenost Boruta Petka v zgodbo o stolpu bi lahko v drugačno luč postavila nedavno izjavo premierja Janše, da "je SDS imuna za korupcijo, ker se je zgradila v opoziciji", napovedi, da "bo izid boja med demokracijo in tranzicijskim kapitalom odvisen predvsem od SDS", pa daje grozljiv prizvok.

Zaradi vseh preobratov in zapletov v gradbeni aferi so nekateri že začeli vleči vzporednice z afero Depala vas. V obeh zgodbah, ki (bo)sta za več let zaznamovali domačo politično sceno, se namreč pojavljajo nekateri isti igralci in domnevni "dvojni agentje". Razlika je, da je bil leta 1994 aretiran "sovražni vohun", štirinajst let kasneje pa je prva tarča očitno "sovražni tajkun".