Če drži, da je zločina sokriv tudi tisti, ki tako ali drugače pomaga pri njegovi izvedbi, se moramo tudi in predvsem Ruplu zahvaliti za to, da smo postali zločinska nacija.

Ko gre za predmet poročila o srečanju med predstavniki slovenskega MZZ in vlade ZDA 24. decembra lani v Washingtonu, me ne presenečajo ameriška stališča. Niti me ne preseneča, da vlada ZDA uveljavlja svoja stališča tako, kot se ji zdi primerno in prav. Popolnoma racionalno je, da so se želeli pogovarjati s predstavniki slovenske vlade, še preden je Slovenija prevzela predsedovanje EU. Preseneča me kvečjemu, da do sestanka ni prišlo prej, da so ga stisnili tako rekoč v božični večer in da je nekdanji politični direktor MZZ v ta namen romal v Washington. Če te okoliščine nosijo kakšno sporočilo, se mi zdi, da nakazujejo, da eden od partnerjev tega sestanka ni imel na vrhu seznama najpomembnejših zadev. Morda gre to pripisati že skoraj pregovorni nesposobnosti ameriškega zunanjega ministrstva. A naj bo to tako ali drugače, v nobenem primeru ne moremo spregledati prizadevnosti MZZ. V prizadevanjih za srečanje s predstavniki ameriške vlade o političnih vprašanjih, povezanih s slovenskim predsedovanjem EU, ni načelno nič slabega. Nasprotno, takšni pogovori so del odgovorne politike. Problem je v praksi.

Preseneča me ton tega predbožičnega pogovora v Washingtonu. Tega tona ni mogoče prezreti. Izraža naravo odnosov med slovensko vlado (ali njenim delom) in ameriško vlado. Težko me bo kdo prepričal, da gre v tem primeru za običajno diplomatsko izmenjavo mnenj. Če je za diplomacijo v normalnih razmerah kaj značilno, je to, da zahtev ne izreka naravnost. V običajni diplomatski komunikaciji bi ZDA izrazile pričakovanje, da bo evropska varnostna misija napotena na Kosovo čim prej po razglasitvi samostojnosti. V poročilu beremo nekaj drugega: "RS … mora znotraj EU doseči čimprejšnjo napotitev EVOP." Če bi bil to edini primer tovrstnega nagovarjanja, bi morda še bil pripravljen dopustiti, da gre za poročevalčev poenostavljajoči povzetek bolj pretanjene govorice. Ampak potem beremo, da je ameriški sogovornik "spodbudil" Slovenijo, "da v fazi priznavanja prva prizna Kosovo". In beremo tudi, kaj vse ZDA želijo imeti zapisano v deklaraciji vrhunskega srečanja med EU in ZDA, ki naj bi ga gostila Slovenija. In beremo še, da ameriški politiki sami nase gledajo kot na tiste, ki jim pritiče, da pohvalijo všečna dejanja slovenskega zunanjega ministra.

To je dajanje nalog in narekovanje, diktat, pa božanje po glavi. To ni pogovor med enakopravnima partnerjema. Kar me preseneča, je dvoje: da si predstavniki ameriške vlade jemljejo prostost takšnega komuniciranja in da predstavniki slovenske vlade na takšno komuniciranje pristajajo. Ameriški politiki očitno vedo, kaj si lahko privoščijo in kaj komu gre. Ko predstavniki slovenske vlade zdaj zatrjujejo, da je šlo v danem primeru za običajno prakso izmenjave mnenj in političnega usklajevanja, jim manjka verodostojnosti. Nekako ne verjamem niti tega, da je takšno njihovo običajno obnašanje v vseh zunanjepolitičnih dejavnostih. Verjamem pa, da je to običajno v odnosih z ZDA. In popolnoma verjamem tudi, da ZDA ne pritiskajo na slovensko vlado. Jim ni treba.

Kako zelo je Rupel amerikaniziral slovensko politiko, se ne kaže le v tem, da brez pritiskov sprejema globalnopolitično agendo ZDA, o čemer z nerodnimi podrobnostmi pričajo Dnevnikovi povzetki iz poročila MZZ. Na amerikanizacijo kažejo tudi reakcije vodstva MZZ na objavo dokumenta. Najznačilnejše so naslednje:

Škandal je razkritje škandala, ne škandal sam. To je tipični in tehnično detajlno razdelan manever Busheve vlade. Ker lahko računa na pokornost in kolaboracionizem medijev, je presenetljivo učinkovit. Učinkovit je tudi, ker ga vedno žene maščevalno iskanje "krivca". Tipično je tudi, da se škandali najpogosteje razkrivajo z nepooblasčenim posredovanjem informacij. Dejstvo, da novinarji pod roko dobivajo pomembne dokumente od vladnih uradnikov, je izraz nezdravega stanja v delovanju vlade, stanja, v katerem so običajni (demokratični) postopki oblikovanja in sprejemanja odločitev nadomeščeni z avtokratskim dekretiranjem osebnih pogledov in preferenc tistih čisto na vrhu. Za vsako družbo, ki bi hotela veljati za demokratično, je curljanje informacij iz vladnih služb znamenje, da je v vrhovih vlade nekaj hudo narobe: znamenje za alarm.

Discipliniranje z domoljubjem. Obtožba, da so določena mnenja in dejanja nedomoljubna, je bila pod Bushem privilegirano sredstvo za utišanje opozicije. Bushevska kamarila je na zavihkih suknjičev, tam nad srcem, začela razkazovati državne zastave. Ampak državne službe niso Heimatdienst. In domoljubja se je treba bati. Takole ga je opredelil humanist Salutati: "Ne veš, kako sladka je ljubezen do domovine. Če bi bilo to koristno za obrambo ali razširitev očetnjave, bi niti ne bilo zaskrbljujoče ali težko, niti bi ne bil zločin zasaditi sekiro v očetovo glavo, zmleti lastne brate ali s sabljo potegniti iz ženinega trebuha še nerojenega otroka." Prisegati na domoljubje ima tako malo skupnega z nacionalnim interesom kakor delovati kot operativec tuje politike, ki je vrhu tega v nasprotju z interesi lastne nacije.

Obtoževanje politikov, da se ukvarjajo s politiko. Tisti, ki so razkrili vsebino predbožičnih pogovorov v Washingtonu, naj bi "imeli določene politične namene zoper vlado in zunanje ministrstvo". Hvala bogu! Kakšne namene in interese pa naj bi imeli, če ne političnih? Zamisel, da se politiki ne bi smeli ukvarjati s politiko, ki jo pogosto slišimo iz Bele hiše, meri na to, da bi preprečili nastop politike, ki bi nasprotovala politiki vlade ali njenih vplivnejših delov. En vodja, ena politika, en narod!

Dajanje izjav, ki nimajo nobene zveze z realnostjo in komaj kakšno s predmetom razprave.

Dolgo pred slovenskim prevzemom predsedovanja EU sem slišal, kako so nekateri med zahodnoevropskimi politiki izražali bojazen, da EU ne bo preživela slovenskega vodenja. Takšne bojazni sem imel za pretirane. Zame je resnejše vprašanje, kako bo Slovenija preživela svojega zunanjega ministra.