Strokovna žirija, ki so jo sestavljali Tomo Brejc, Metka Dariš, Ziyah Gafić, Balazs Gardi in Breda Kolar, se je sestala v sredo, ob tej priložnosti pa je Emzin v Cankarjevem domu organiziral tudi predavanje o reportažni fotografiji dveh članov žirije, bosanskega fotografa Ziyaha Gafića in madžarskega fotografa Balazsa Gardia.

Ziyah Gafić, ki je prejemnik številnih mednarodnih nagrad za fotografijo (World Press Photo, Unicefova fotografija leta), je predstavil fotografski projekt Problematični Islam: Kratke zgodbe iz problematičnih družb, ki ga oblikuje že od leta 2000. Gafić je bil v času vojne v Bosni premlad, da bi fotografiral, zato frustracijo, ki je s tem nastala, slika v obliki majhnih intimnih zgodb. Zgodb, ki se dogajajo na robovih neposrednega boja in po tem, ko velike medijske hiše zapustijo vojno območje. S fotografijo poskuša prikazati civilne žrtve, ki v vojnih travmah poskušajo sestaviti koščke svojega razsutega življenja. Opozarja na to, da je fotografija zelo omejen medij, ki bolj zastavlja vprašanja kot odgovore. Svoje kratke zgodbe, ki nikakor ne poskušajo dati končne sodbe, niza v barvnih diptihih, da med fotografijama ustvari neke vrste napetost.

Edino verodostojno slikanje vojne Gafić ne vidi v neposrednem fotografiranju vojne vihre in ljudi z orožjem, ampak od znotraj, v zasebnem interjerju ter intimnem prostoru, na katerega ljudje neposredno vplivajo. S fotoreporterskimi posnetki ne poskuša zbujati občutka objektivnosti, ampak ravno nasprotno, v gledalcih želi vzbuditi empatijo. Neka partikularna zgodba tako dobi svojo dejansko moč šele v obliki fotografske serije, ko se zavemo, da se zelo podobne stvari dogajajo v različnih krajih tudi v tem trenutku in da se lahko dogajajo tudi nam. Fotografira tako imenovane tamponske zone. Dežele, ki se nahajajo v konfliktni geopolitični poziciji. Robne, etnično nehomogene države, ukleščene med večje države, ki stremijo po njihovih naravnih virih. Serija do zdaj vsebuje male zgodbe iz nikogaršnjih dežel Bosne, Palestine, Kurdistana, Iraka, severne Osetije, Čečenije, Afganistana in nenazadnje Libanona.

Balazs Gardi je predstavil šestletni fotografski projekt iz Afganistana, ki je skoraj v celoti posnet v analogni črno-beli tehniki. Projekt nastaja neodvisno od medijskih hiš, saj so pred tem Gardija v vlogi reportažnega novinarja vedno omejevala specifična naročila, ki so bila pogosto nekonsistentna z realnim stanjem. Ker je želel predstavljati zgodbe iz oddaljenih območij Afganistana, kjer kljub invaziji talibani vladajo neprekinjeno (na primer južni del province Helmand), se je odločil za edini model fotoreporterstva, ki mu omogoča pristop v ta nevarna območja.

Po afganistanski invaziji so se mediji pritoževali, da nimajo dostopa do informacij, zato je okupatorska vojska začela organizirati model vojnega propagandnega novinarstva ali tako imenovani inbeded jurnalism, kjer novinar spremlja vojake neposredno pri operacijah na terenu. Gardi se ne strinja popolnoma s trditvijo, da je tovrstna dejavnost le propagandno orodje vojske. Priznava pa, da je velika težava tovrstnega poročanja, da se mora fotograf držati številnih cenzorskih prepovedi. Popolna prepoved velja za fotografiranje "kolateralne škode", saj se vojska že od vietnamske vojne zaveda, kako zelo pomemben medij za oblikovanje javnega mnenja je fotografija.

Tovrstna fotografija torej doživlja neposredno cenzuro. Za Gardija pa je še mnogo bolj boleča namerna napačna interpretacija podob in demoniziranje žrtev. Tako umirajočo civilno žrtev, ki so jo ustrelili ameriški vojaki, v medijih opišejo kot žrtev terorističnega samomorilskega napada. Kakšna perverzija! Gardi tako svojo zgodbo lahko v celoti objavi le takrat, kadar jo medijem ponudi zastonj, v zameno za necenzuriranost.