Čemu je v resnici moral odstopiti politični direktor, ki je svojo vlogo navsezadnje odigral profesionalno in korektno, v okviru strateških smernic prvega diplomata in sedanje vlade? Politični videz menda zahteva, da minister pred začudenimi pogledi evropskih kolegov in osuplostjo ameriške državne sekretarke takoj ponudi vsaj prvo žrtveno jagnje. MZZ ob takšnem škandalu pač hitro ukrepa! Do bliskovitega Drobničevega odstopa je morda prišlo, ker je politični direktor ali njegov sodelavec na poročilo o pogovorih z Danielom Friedom pozabil prilepiti ali zapisati znamenito oznako "strogo zaupno".

Mar bi bilo s tisto oznako res lažje dokument zavarovati in prikriti pred javnostjo? Morda, a ne nujno. Mogoče bi skrivnostni prenašalec res dvakrat premislil, ali se mu splača za tako dejanje tvegati tudi zakonske sankcije. Najbrž bi bilo tudi za ministrstvo lažje postopati po zakonu zoper objavo, a objava tako pomembnega, empiričnega dokaza o podrejenem odnosu predsedujoče EU do ZDA, bi se zelo verjetno vseeno zgodila. Zgodila bi se, ker je vsebina preresna in so njene posledice pomembne in dolgoročne. Diplomat ali uslužbenec MZZ, ki je dokument poslal novinarjem, je očitno ocenil, da je šlo podrejanje Washingtonu že nevarno predaleč in da mora biti javnost s tem seznanjena. Neetično dejanje? Čigavo dejanje? Nedvomno toliko bolj problematično, ker smo člani EU in tej pomembni skupnosti držav zdaj predsedujemo.

Gradivo za memoarsko literaturo

Resnica o manipulacijah z javnostjo v funkciji geopolitičnih interesov tretjih stoji - vsaj z zornega kota novinarskega poslanstva - nad kakršnokoli "strogo zaupnostjo" dokumentov. Recimo, da je bil to spodrsljaj, malomarno ravnanje z delikatnim gradivom. Zgodi se tudi previdnim profesionalcem, zlasti, ko je dinamika diplomatskega dela tako intenzivna, kot je bila en teden pred začetkom slovenskega predsedovanja EU. Pogovori, sestanki, konzultacije, brainstorming… Hiperaktivnost male države, s srednjeevropsko natančnostjo tudi pri zapisovanju zelo zaupnih in zelo kočljivih pogovorov, na pleča katere je Evropska unija, tudi iz politično marketinških računov, naložila težko breme predsedovanja v času Kosova in za ovratnik katere diha brez postanka zainteresirana Amerika, ki ji ni mar za novo delitev Evrope, lahko botruje tudi neljubim zapletom. Za Daniela Frieda pričakovano odklonilno stališče do neodvisnosti Kosova šestih evropskih držav ni problem. Za State Department je pomembno le, da Kosovo takoj prizna vsaj petnajst članic Unije, s Slovenijo na čelu. Potem bo že šlo, nekako. Razdeljena EU se Washingtonu zdi še bolj čedna. Rusijo pa je treba potisniti v kot, jo prehiteti in jo z nedeljsko razglasitvijo in hitrim priznanjem kosovske neodvisnosti postaviti pred dejstvo ter izjaloviti njene morebitne manevre v varnostnem svetu. Prava mednarodna intriga, filmski scenarij, med protagonisti katerega je tokrat tudi slovenska diplomacija.

Drobnič je vse te in druge opazke, načrte, nasvete, potegavščine in napovedi skrbno zabeležil, da bi lahko ministru posredoval jasno predstavo o naši vlogi in ameriških načrtih. Za Ruplovo apoteozo. Da bi lahko minister razpolagal z obsežnim dokumentarnim gradivom za objavo v eni od svojih naslednjih obsežnih memoarskih knjig, kot dokaz o svojih zgodovinskih zaslugah, tako kot je v prejšnjih knjigah - kot minister - objavil tudi izbrane odlomke strogo zaupnih poročil MZZ. Drobnič je skrbno poslušal in pisal, da bi bil minister zadovoljen. Nato se je zalomilo; zgodovinske beležke ne bodo prvič objavljene v naslednji Ruplovi knjigi, temveč so bile povzete na straneh Dnevnika in zdaj jih poznajo že vsi.

Konzul, direktor vodnih programov, državni sekretar

Sicer ni prvič, da naša diplomacija marljivo in ubogljivo prisluhne ameriškim "nasvetom". In ta beležka sploh ni bila vsebinsko najhujša. Kaj bi šele lahko prebirali ali poslušati leta 2003, ob pogovorih ministra z vojnim lobistom Brucom Jacksonom, da o poročilih pogovorov naše diplomacije v času, ko je Slovenija izstopila iz protijedrske pobude v ZN, ne govorimo. Zardeli bi vsi. A bistvena razlika med takratnimi popuščanji in današnjim dogovarjanjem je, da je Slovenija danes članica EU in Nata in da tej Evropski uniji zdaj predseduje. Problem je, da je njen odnos podrejenosti ostal enak takratnemu, ko je ubogljivost vendar utemeljevala želja po neoviranem vstopu v to ali ono evro-atlantsko organizacijo. Drobnič v Washingtonu sicer ni prekoračil nobenega pooblastila. Na racionalen način je prisluhnil in podal mnenja, ki so mu bila naložena v Ljubljani. Kar smo lahko prebrali, je navsezadnje politika, ki jo odločno zagovarjata Dimitrij Rupel in Janez Janša.

Zagotovo vročega dokumenta, do katerega je očitno imel dostop dokaj širok krog uslužbencev MZZ, Dnevniku ni posredoval Drobnič. Da takšni dokumenti curljajo, je le simptom neurejenih razmer in napetih odnosov - nekateri pravijo celo ustrahovanja - na MZZ. Pa tudi veliko je v diplomatskih vrstah takih, ki zagotovo menijo, da "Ruplova" zunanja politika "nacionalnim interesom" škoduje.

Z odstopom in morebitnim odhodom Mitje Drobniča bi ministrstvo za zunanje zadeve izgubilo še enega profesionalca.

Diskreten, zadržan, vselej na robu skupinskih fotografij; Drobnič, rojen leta 1951, je podoba navidezno sivega funkcionarja, ki razmišlja in govori preudarno, ki - za razliko od njegovega nastopaškega nadrejenega - nikoli ni maral blišča in žarometov diplomatskega glamurja. Drobnič je poklicni diplomat, ki diplomatski posel obvlada in ga opravlja vse od prvih izkušenj v jugoslovanski diplomaciji, leta 1986 kot konzul SFRJ v Mannheimu, prizadevno in korektno. Četudi je v obdobju po osamosvojitvi veljal za "Janšev" kader blizu SDS, svojih strankarskih simpatij ni nikoli vpletal v diplomatsko delo in je zato ostal cenjen tudi v času mandatov drugih ministrov, ko je bila "njegova stranka" v opoziciji. V času liberalnodemokratskih vlad je bil praktično operativno na čelu misije v EU, nato je postal državni podsekretar za evropske zadeve, pa za nekaj časa zapustil MZZ in sledil soprogi v Terme Čatež, kjer je bil direktor za vodne programe. A Drobnič je prvenstveno poklicni diplomat in njegova vrnitev na ministrstvo je bila le vprašanje časa. Leta 2000 ga je, v polletnem mandatu Bajukove vlade in Peterletovega vodenja MZZ, dočakal najvišji položaj v karieri; imenovan je bil za državnega sekretarja. Dve leti kasneje, spet pod Ruplom, pa je postal veleposlanik v Egiptu. Vrnitev v Ljubljano leta 2006 mu je v reformiranem ministrstvu, z direktorati namesto sektorjev, ponudila "le" mesto političnega direktorja, sicer mesto, ki bi ga bilo zgrešeno podcenjevati. Zgodovinska razsežnost njegovega nekajurnega, zdaj javnega pogovora v Washingtonu to dobro dokazuje.