Dobra dva tedna kasneje je sledila hišna preiskava Spieglove založbe in uredništva v Bonnu. Policija je izdala zaporne naloge zaradi suma izdaje, poneverjanja in podkupovanja ter aretirala sedem ljudi, med njimi tudi tedanjega odgovornega urednika in ustanovitelja revije Rudolfa Augsteina.

Aretacije so povzročile val ogorčenja, velik del javnosti se je solidariziral z uredništvom Spiegla, študentje so šli na cesto in zahtevali izpustitev zaprtih. Po 103 dneh so Augsteina izpustili iz zapora, tedanji notranji minister Franz Josef Strauß pa je, potem ko je dolgo zanikal, da bi bil podrobneje seznanjen s primerom, Spieglovim novinarjem dejal: "Vi ste gestapo v današnji Nemčiji, zato sem bil prisiljen ukrepati proti vam." Sodišče je 13. maja 1965 zaradi pomanjkanja dokazov ustavilo postopek.

Po aferah padajo glave politikov

Po aferi je predvsem koalicijska partnerica v vladi, liberalna stranka FDP (Svobodna demokratična stranka) zahtevala Straußov odstop. Ta se je temu sprva upiral, ko pa je prišlo v javnost, da je lagal pred parlamentom, je obljubil, da v naslednjem zakonodajnem obdobju ne bo več na voljo za ministrski položaj. To je 19. novembra 1962 povzročilo odstop vseh ministrov iz stranke FDP in kancler Konrad Adenauer je moral sestaviti novo vlado. Znova z istim koalicijskim partnerjem, toda brez Straußa.

Spieglova afera je - po oceni kolumnista in pisatelja Petra Glaserja - prispevala k temu, da so se široki krogi javnosti, še posebno mlade generacije in kritična inteligenca, zavzeli za tednik in ga prepoznali kot garanta medijske in mnenjske svobode. Od takrat pa do danes so Spiegel in drugi nemški tiskani mediji odkrili še veliko državnih in gospodarskih afer, a se morajo za svobodo tiska še vedno boriti. Ugledna organizacija Novinarji brez meja je namreč Nemčijo oktobra lani po svobodi tiska uvrstila šele na 23. mesto. V primerjavi s prejšnjo uvrstitvijo je izgubila pet mest, več svobode tiska kot v nemški zvezni republiki pa uživajo celo novinarji v Boliviji ter Bosni in Hercegovini.

Vzrok za slabe ocene je afera Cicero, ki je izbruhnila septembra 2005. Revijo Cicero je spomladi 2004 ustanovil novinar Wolfram Weimer in naj bi bila politični magazin, kot so veliki ameriški The New Yorker in The Atlantic Monthly. Projekt je financirala založba Ringier, ki v Švici izdaja bulvarski časopis Blick in SonntagsBlick.

Cicero v boju za svobodo nemškega tiska

Septembra 2005 je javno tožilstvo naročilo hišno preiskavo uredništva magazina v Potsdamu zaradi članka z naslovom Najnevarnejši mož na svetu, ki je bil objavljen v aprilski številki revije. V portretu iraškega terorista Abuja Musaba Al Zarkavija je novinar Bruno Schirra (njegovo stanovanje je policija prav tako preiskala) navajal informacije iz zaupnih dokumentov zveznega kriminalističnega urada. Preiskavo je nemški tisk ocenil kot napad na neodvisno novinarstvo in postopke primerjal z afero Spiegel iz leta 1962.

Odgovornemu uredniku Cicera Weimerju in novinarju Schirri so očitali pomoč pri izdaji tajnosti. Liberalci FDP, Zeleni in stranka levičarjev Die Linke so predlagali ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije. Na izredni seji odbora za notranjo politiko, ki je potekala za zaprtimi vrati, se je moral odgovorni minister Otto Schily zagovarjati pred očitki, da preiskava ni bila upravičena.

Ustavno sodišče je 27. februarja razsodilo, da je bila preiskava hud poseg v svobodo tiska in v nasprotju z ustavo. Sum o pomoči pri izdaji tajnosti ne more biti podlaga za tako hud poseg v svobodo tiska, kot je hišna preiskava, še posebej pa je taka preiskava nedopustna, če je njen namen predvsem odkriti identiteto "informanta", kot je bilo to v primeru Cicero.

Razsodba ustavnega sodišča je sicer obveljala za pomemben prispevek k zaščiti svobode tiska, komentatorji pa so opozorili, da nemška zakonodaja v delu, ko govori o sodelovanju pri izdaji državne tajnosti, dopušča zaobidenje zakonov o zaščiti svobode tiska in identitete vira. Kako težko izborjena je svoboda tiska v Nemčiji, je pokazal tudi tako imenovani "novinarski škandal", v katerem se je leta 2005 razkrilo, da je nemška obveščevalna služba BND med letoma 1993 in (najmanj do) 1998 sledila in prisluškovala nemškim novinarjem, ki so kritično pisali o njej.

Švica: Novinarji pred vojaškim sodiščem

Januarja 2006 je časopis SonntagsBlick, katerega lastnik je tako kot pri nemškem Ciceru založba Ringier, objavil tajni dokument švicarske tajne službe. Ta je s prisluškovalnim sistemom onyx prestregla faks, ki ga je egiptovski zunanji minister Ahmed Abdul Gejt poslal svojemu veleposlaniku v London. V njem je bilo zapisano: "Veleposlaništvo je iz svojih virov izvedelo, da je bilo v romunskem oporišču Mihail Kogalniceanu ob Črnem morju resnično zaslišanih 23 iraških in afganistanskih državljanov. Podobni zasliševalni centri obstajajo tudi v Ukrajini, na Kosovu, v Makedoniji in Bolgariji." Švicarska tajna služba SND je na dokument pripisala: "Egipčani razpolagajo z viri, ki potrjujejo obstoj ameriških tajnih zaporov."

Faks naj bi po zagotovilih avtorjev članka Beata Josta in Sandra Brotza redakciji posredoval neznani državljan, ki naj bi ga našel na vlaku Intercity. Novinarja sta pri najvišjih vojaških oblasteh preverila, ali je dokument pristen, te pa so jih opozorile, da je dokument tajen in da ga ne smejo objaviti. Osmega januarja so Švicarji na naslovni strani časopisa SonntagsBlick prebrali: "Ekskluzivni dokaz, v Evropi obstajajo zapori Cie, Švica ve in molči." V članku z naslovom Egipt ve, kar svet domneva, "Amerji" imajo tajne zapore sta novinarja Beat Jost in Sandro Brotz objavila tako zgodbo kot tudi tajni dokument.

Švicarska oblast se je ostro odzvala. Proti novinarjema in odgovornemu uredniku Christophu Grenacherju je uvedla kazensko preiskavo zaradi kršenja vojaške tajnosti in jih postavila pred vojaško sodišče. Hkrati so sprožili preiskavo, da bi v vrstah tajne službe našli tistega, ki je dokument posredoval redakciji. Leto dni je trajalo, preden je bila pripravljena obtožnica proti novinarjem. V njej je zapisano, da je objava tajnega dokumenta omogočila "sklepanje o organizaciji, osebah, sposobnostih, virih, delovnih področjih in metodah švicarske tajne službe SND".

Zaradi krta v tajni službi naj bi druge države sprejele protiukrepe, do takrat uporabljani kanali pridobivanja informacij naj bi usahnili, partnerski stiki so bili obremenjeni in omadeževana je bila verodostojnost švicarske tajne službe. Z objavo so novinarji zadeli v srčiko tajne službe, je trdila obtožnica, najvišji vojaški vrhovi pa so novinarjem grozili s hudimi posledicami, tudi najvišjo predvideno zaporno kaznijo petih let zapora. Obtoženi novinarji so se branili, da je njihova obveza do javnosti nad obvezo varovanja vojaške skrivnosti, ter vojaškemu sodišču odrekali njegovo pristojnost.

Kdo res škodi ugledu Švice?

Na sojenju v Sankt Gallnu 17. aprila lani je tožilec za obtožene zahteval "le še" denarne kazni, sodišče pa je novinarje oprostilo in jim prisodilo 20.000 švicarskih frankov odškodnine. Kljub oprostilni sodbi je sodnik v obrazložitvi novinarjem še vedno naložil moralno odgovornost za storjeno dejanje, ki naj bi negativno vplivalo na delo švicarske tajne službe. "Ta očitek je smešen," je takrat za Dnevnik povedal novinar Beat Jost, "je nemočen poskus, da bi celotnemu postopku dali vsaj videz legitimnosti. Ugledu Švice škodijo tisti v vladi in parlamentu, ki so vedeli za nezakonite aretacije, nelegalne selitve zapornikov, mučenja in tajne zapore Cie v Evropi, pa so vse to zamolčali in prikrivali."

Christian Dorer, sedanji namestnik odgovornega urednika tega časopisa, je na naše vprašanje, ali takratno ravnanje novinarjev in tedanjega odgovornega urednika Grenacherja še vedno ocenjujejo kot edino pravilno, odgovoril: "Novinarji smo zavezani javnosti, naša naloga je, da si prizadevamo za transparentnost in posredujemo informacije. Ta je seveda povsem drugačna od naloge tajnih služb, zato se ne moremo pogajati o tem, kaj bomo objavili in kaj ne. Mi moramo obveščati o vsem, kar vemo, ne glede na to, komu škoduje in komu koristi, ne glede na to, kako močni so pritiski proti objavi, kot se je to dogajalo v omenjeni aferi. Le v izjemnih primerih, ko gre za življenje in smrt, se lahko začasno odpovemo objavi. V omenjeni aferi pa življenja nikakor niso bila ogrožena."

Avstrija: Novinarjeva naloga ni zastopati interese vlade

Enaka stališča zagovarjajo tudi odgovorni uredniki največjih avstrijskih dnevnikov. Na naše vprašanje, kako bi se odločili, če bi držali v rokah tajni dokument, ob katerem bi si nasprotovala interes javnosti in interesi države, so si bili enotni, da razen v redkih izjemah pretehta interes javnosti.

"Moja naloga kot novinarja in urednika ni, da zastopam interese vlade ali političnih strank, zato sem načeloma za objavo informacij, ki služijo demokraciji. Ta potrebuje obveščene državljanke in državljane, in njihovo obveščanje je naša primarna naloga," je dejal Christoph Kotanko, odgovorni urednik dnevnika Kurier.

Michael Fleischhacker, odgovorni urednik dnevnika Die Presse, je potrdil, da se večkrat srečuje s primeri, ko mora tehtati med interesi obveščene javnosti in interesi države ter njenih institucij. Pri tem se drži pravila, da interes obveščene javnosti pretehta vse do točke, ko bi lahko bili ogroženi vitalni varnostni interesi države oziroma ko gre za življenje posameznikov ali več državljanov, ki bi jih lahko ogrozila objava tajnih dokumentov. "Zdi se mi, da v primeru, ki se dogaja v Sloveniji, ni tako. Objava je za slovensko vlado neprijetna, toda za vlade je neprijetno marsikaj, kar mediji v izpolnjevanju svoje dolžnosti počno. In prav je tako," je prepričan Fleischhacker.

"Javni interes je nacionalni interes," pravi Christoph Dichand, odgovorni urednik največjega avstrijskega dnevnika Kronen Zeitung, "in ne more biti sam sebi namen. Mediji v okviru mnenjske svobode in svobode tiska oblikujemo ta nacionalni interes in smo pri tem zavezani, da zadostimo potrebi javnosti po čim boljši obveščenosti. Bistvo demokracije je namreč v tem, da prebivalstvo samo odloča o svojih interesih, in šele iz teh se nato gradi državni interes. Zato se ne sme izigrati enega interesa proti drugemu."

Avstrijski uredniki o svojih prepričanjih ne govorijo na pamet. Večina velikih škandalov in afer, ki so razkrile nepravilnosti in včasih celo kriminalna dejanja, ki so jih najvišji politični vrhovi poskušali prikriti javnosti, je bila razkrita predvsem po zaslugi odločitev novinarjev in urednikov, da so objavili tudi tajne dokumente, ki so jim bili na voljo.

Primer Lucona je največji škandal v zgodovini druge republike, a tudi eden najbolj značilnih. Avtor knjige Primer Lucona, novinar in publicist Hans Pretterebner, ki je razkril afero, je s pomočjo številnih tajnih dokumentov domačih in tujih oblasti, zapisnikov telefonskih prisluškovanj, tajnih aktov državne policije, sodstva in tajnih služb v knjigi z naslovom Mreža moči razkril metode, kako oblastniki ravnajo v primeru škandala, ki ga javnosti ni več mogoče prikriti.

Lucona je bila ladja, ki jo je zaradi zavarovalniške prevare najel tedanji direktor in solastnik kavarne Demel Udo Proksch ter jo v Indijskem oceanu pustil potopiti. Pri tem je izgubilo življenje šest mornarjev. Leta 1989 sta zaradi vpletenosti v škandal morala odstopiti takratni predsednik parlamenta Leopold Gratz in notranji minister Karl Blecha. Oba sta posredovala, da je bil Proksch izpuščen iz preiskovalnega zapora. Proksch je pobegnil v Azijo, si dal v Manili operirati obraz in zatem pod lažnim imenom prepotoval pol Evrope. Oktobra 1989 so ga aretirali na dunajskem letališču in ga leta 1992 zaradi umora šestih ljudi obsodili na dosmrtno zaporno kazen.