Dekletova pripoved je zarezala krvavo in globoko v harmonično evropsko družbo, polno bleščečih govorov o multikulturnosti in dialogu. V poskusih, da bi svojo mlado ljubezen naredila vsaj približno podobno ljubeznim svojih vrstnic, N. vedno znova silovito trešči ob zid nerazumevanja, začaranih birokratskih postopkov, predsodkov, stereotipov, sovraštva. "Zakaj ne smem sanjati o skupni prihodnosti? Skupnih počitnicah?" Dovoljene niso niti sanje. Schengenska trdnjava ne stoji le na meji s sosednjo republiko. Postavljena je na Prešernovem trgu.

Njen gladek, veder obraz in bleščeče oči sprva niso izdajali njenih temnih misli. Na začetku pogovora, ko je iz torbe vlekla debele mape s papirji, zavrnjenimi prošnjami za različna dovoljenja, kopijami direktiv in zakonov, je napovedala, da bo morda jokala. "Jočem vedno, ko pripovedujem to zgodbo," je trenila s trepalnicami. Nobeden od papirjev, ki jih je zlagala na mizo, ne predvideva, da je stranka v postopku lahko zaljubljena. Da se ji ustavi srce že ob sami misli, da bi zaradi birokratskega nesporazuma lahko njen življenjski partner končal na letalu za deportacijo.

Odpeljejo jih sredi noči

Ta strah ni prazen. Romska družina Alija Berishe, z vrsto majhnih otrok, je bila doslej najbolj odmeven primer deportacije. Berisha je spadal med izbrisane. Z varovanim kombijem so jih, tudi šoloobvezne otroke, predlani iz Slovenije odpeljali v zbirni center v Nemčijo. Od tam naj bi jih poslali na Kosovo, kraj, ki ga Berishevi otroci niso nikoli videli, za katerega pa evropska birokracija predvideva, da je njihova domovina. Čeprav je Kosovo za Rome eden najbolj neprijaznih krajev na svetu, kjer so njihova življenja ogrožena.

Podobnih zgodb je Evropska unija polna. "Imigrantskim družinam, ki pri nas živijo nekaj let, dobesedno sredi noči v stanovanje vpade policija in jih odpelje naravnost na letališče v Frankfurt," mi je pred časom pripovedovala Lale Gaffaroglu, ki v Nemčiji v terapevtskih delavnicah dela s travmatiziranimi otroki iz teh družin. "Otroci se na tihem zavedajo, da domače naloge, ki so jo napisali prejšnji večer, učiteljica morda ne bo nikoli videla," je rekla. V takšnih razmerah razvijejo vrsto psihičnih težav. Del te Evrope je tudi Slovenija.

N. je svojega moža J. U. (imeni sta na njuno željo prikriti) spoznala, ko je v Sloveniji zaprosil za azil. Kot sleherni svobodni bitji sta se zbližala in se poročila. Zapletlo pa se je, ko je J. U. skušal pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje. N. je podrobno naštevala prošnje, ki sta jih vlagala in ki so bile vse po vrsti zavrnjene. "Tudi če jim prinesete vse potrebne dokumente, jih bodo zavrnili," pravi. "Afričanom se to dogaja." V zadnjih letih je postopke za pridobitev dovoljenj spoznala do obisti, tudi do dimenzij, ki si jih ni želela. "Telefoni zvonijo v prazno, uradniki na okencih svetujejo postopke, ki niso pravilni," se nasmehne. "Včasih se mi zgodi, da jim moram sama razložiti, kako postopek sploh poteka."

Status mora možu urejati sama, saj se J. U. ne more izpostavljati, ker državi ne zaupa. Po enotedenskem premišljevanju se je odločil, da je bolje, če se ne sreča niti z mano. Njune izkušnje z ljudmi so trpke. "Težko najameva stanovanje. Stanodajalci se ob pogledu na moža ustrašijo. Na cesti, če se drživa za roke, naju obrekujejo. Vpijejo za nama." Minili sta dve leti, N. pravi, da je utrujena.

Država v ringu je težak nasprotnik. Nestrpna družba je nepremagljiva. Z možem zdaj čakata na odločitev upravnega sodišča, pri katerem sta sprožila postopek za uveljavitev pravice do združevanja družine. Pri tem se sklicujeta na odločbo Sodišča Evropskih skupnosti iz leta 2002, ki je v podobnem primeru - na pobudo belgijskega sodišča - že razsodilo, da evropska pravna ureditev varuje priseljence, poročene z državljani EU. Na odgovor čakata že eno leto. N. se boji, da bo odgovor negativen ali da bo prišel prepozno. "Ne vem, kaj naj storim, kam naj se obrnem. Česa bi se oprijela?"

Ljudje, luknje v sistemu

Zakonodaja in njeno izvajanje sta namreč dve različni stvari. Poleg tega članstvo v EU še ne pomeni, da so zakonske možnosti v vseh državah enake. Thomas Huddleston je raziskovalec neodvisne organizacije Migration Policy Group, ki je nedavno predstavila primerjalno študijo Indeks migracijskih politik (Mipex) v državah EU (brez Bolgarije in Romunije), na Norveškem, v Švici in Kanadi. Kot kaže študija, je slovenska zakonodaja na področju združevanja družine skoraj povsem zgledna, uvršča se celo na peto mesto. Vendar je praksa drugačna.

Primer N. ni edini, ki visoko uvrstitev Slovenije (v splošnem pregledu zakonodaje se je uvrstila na enajsto mesto) postavlja na laž. "Primerjali smo zakonske ureditve, seveda pa je treba upoštevati tudi izvedbo konkretnih postopkov, v katerih se znajdejo priseljenci v EU," pravi Huddleston. "Ponavadi potrebujejo veliko papirjev, denar in veliko časa za čakanje." Opozarja, da je pri obravnavanju priseljencev tudi Slovenija precej problematična. "Kar se tiče združevanja družine, Slovenija, kot je pokazala raziskava Mirovnega inštituta, izrazito sledi modelu 'bread-winner', kar pomeni, da je tisti, ki v državo pripelje zakonskega partnerja, obravnavan tudi kot tisti, ki ga bo vzdrževal."

Sistem je po ugotovitvah raziskovalke z Mirovnega inštituta dr. Mojce Pajnik naravnan tako, da priseljene zakonske partnerje prisiljuje v odvisnost od partnerja (večinoma moškega), ki že ima urejen status ali državljanstvo. Zdi se, da je zgodba N. zapletena v ta vzorec. Če bi njenemu možu uspelo pridobiti dovoljenje za prebivanje, bi bila naslednja stopnica dovoljenje za delo. "Pri dostopu do trga dela imajo priseljenci v Sloveniji lahko velike težave z uveljavljanjem pretekle izobrazbe," opozarja Huddleston. "Postopek je zelo zapleten. Programov, ki bi tujcem olajšali iskanje zaposlitve, ni. Naša raziskava odkriva vrzeli v sistemu. Če govorite z migranti, vam bodo povedali, da imajo te vrzeli velik vpliv na njihovo življenje."

V Sloveniji je največja težava pridobivanje dovoljenj, ki bi priseljencem omogočala, da bi bili na trgu delovne sile konkurenčni. Država zaradi pomanjkanja delavcev, zlasti v gradbeništvu, sicer vsako leto poviša kvote za zaposlovanje tujcev. Lani jih je povišala za več kot petdeset odstotkov. Strokovnjaki so izračunali, da bi morali, če naj država ohrani sedanji zagon, vsako leto uvoziti 13.000 delavcev iz tujine. Vendar so v delovna dovoljenja vgrajene administrativne ovire. Po besedah dr. Mojce Pajnik so vzrok diskriminacije dovoljenja, ki delavca povezujejo z vnaprej določenim delodajalcem, ki prihod v državo kot porok tudi organizira. Svoj "monopolni" položaj lahko delodajalec potem izkorišča, saj se zaveda, da tujec s tovrstnim dovoljenjem ne more iskati dela drugje.

Tridesetletna Ljubljančanka Ana (ime je na njeno željo spremenjeno) si že nekaj mesecev prizadeva, da bi v Sloveniji zaživela z izbrancem, ki prihaja iz Latinske Amerike. Carlos (ime je spremenjeno) ima univerzitetno izobrazbo in dela kot ustvarjalec v kulturi. Turistični vizum, ki ga lahko pridobi le za tri mesece, mu ne omogoča, da bi v Sloveniji delo nadaljeval. Ana in Carlos pravita, da si zaradi tega ne moreta ustvariti skupnega življenja.

"Sprva je bilo vse videti povsem enostavno, potrebovala naj bi nekaj papirjev in bil bi zaposlen," pripoveduje Ana. "Potem se je zapletlo." Lista po debelem zvezku, v katerega si zapisuje administrativne postopke, skozi katere se je njun primer pretočil v zadnjih mesecih. "Na zavodu za zaposlovanje, na notranjem in zunanjem ministrstvu so mi dajali nasprotujoče si informacije. Kmalu nisem verjela več nikomur in sem začela brati zakone."

Tudi Ana pravi, da je morala večkrat sama razložiti uradnikom, za kakšen postopek gre. "Vsaka inštitucija ima potem nekaj mesecev časa, da odgovori na prošnjo, prošenj pa je treba vložiti veliko - za nostrifikacijo diplome, za začasno prebivanje, za dovoljenje za delo..." Potrditev določenega dokumenta je nemalokrat povezana s potrditvijo naslednjega. Včasih se dovoljenja pogojujejo tudi vzajemno. "Ugotovila sem tudi, da bi moral fant, preden bi lahko odprl dejavnost, v Sloveniji živeti eno leto. Od česa naj živi v tem času, če se ne more zaposliti drugje? Poleg tega to ni izvedljivo, saj turistični vizum velja le tri mesece, potem pa mora pred pridobitvijo novega za šest mesecev zapustiti EU."

Ko se je življenje z izbrancem začelo vedno bolj odmikati zgolj zato, ker se je rodil na napačnem koncu sveta, se je Ana odločila za novo strategijo, igro mimikrije. "Včasih se predstavljam kot že poročena, drugič imam fanta. Sem samostojna podjetnica, ki bi zaposlila tujca, ali pa vodja umetniškega projekta, v katerem sodelujejo tujci. Včasih kličem z mobitela, drugič z navadnega telefona. Nikoli se ne predstavim s pravim imenom, poskusno spreminjam identiteto, da bi ugotovila, kateri postopek me sploh lahko pripelje do rešitve."

Državljani, kot sta Ana in N., spontano, v samoobrambi, razvijejo potrebo po prikrivanju identitete. Tudi sami, kot njihovi bližnji, postanejo tujci. Ana pravi, da se ji takšno ravnanje upira, vendar je to edini način, da bi ugotovila, kakšne so sploh možnosti za to, da bi si z bodočim možem v Sloveniji ustvarila družino. "Sčasoma sem postala zagrenjena," pravi. "Tudi fant se počuti nezaželenega, pa sploh še ni prispel sem." Zdi se, da se njegov prihod z vsakim naslednjim poskusom, prodreti skozi administrativni labirint, bolj odmika, saj vsak nov postopek raztegne dobo čakanja. Država, v kateri se je Ana rodila, se je v nekaj mesecih iz servisa, ki naj bi njeno življenje v skupnosti civiliziral, prelevila v sovražnika, skritega za okopi administrativnih ovir. Kljub temu o tem, da bi domovino zapustila in si skupno življenje ustvarila drugje, še ne razmišlja.

Izgubljeni v Alpah

Medtem se Carlos, ki večkrat obišče evropske kulturne festivale, v Londonu je tudi eno leto študiral, na drugi strani Atlantskega oceana poskuša dogovoriti z veleposlaništvi držav EU, da bi mu dovolili zaposlitev v Evropi. To je težko doseči, četudi bi se zaposlil kot samostojni kulturni delavec. "Vedno težje je," je prejšnji teden pripovedoval po telefonu. "Meje se zapirajo. Pred petnajstimi leti je bilo priti v Evropo še povsem enostavno. Pokazal si potni list in vanj so ti pritisnili vizum. Zdaj pa Evropska unija postaja vedno večja in s sprejemom vsake nove države je postopek bolj zapleten."

Evropa beleži dolgo zgodovino travmatičnih migracijskih doživetij; od preseljevanj ljudstev v času zgodnjega pokristjanjevanja prek obdobja intenzivnega izseljevanja milijonov Evropejcev, ki so poseljevali Novi svet, do povojne imigracije, temelječe na veliki potrebi po delovni sili z juga in vzhoda, ki je zgradila Evropo, kot jo poznamo danes. Države le počasi sprejemajo dejstvo, da priseljenci niso le delavci, temveč tudi ljudje, da niso le začasni, temveč stalni prebivalci EU.

Takšne okoliščine zahtevajo podrobno izdelano integracijsko politiko. Velik del evropskega političnega prostora se (samo)opredeljuje glede na odnos do priseljencev. S spretno retoriko, ki obravnava prisotnost "tujcev" v evropski družbi, politiki pridobivajo politične točke, kot robni družbeni pojav pa priseljenci nehote definirajo vsebino evropskih političnih, tudi ksenofobnih strategij.

Četudi Evropa ni prijazen kraj za priseljence, razmere so nemalokrat celo bolj ponižujoče, kot so bile doma, je pritok globalnih iskalcev sreče vedno močnejši. V nedeljo zvečer je policija v švicarskih Alpah, na pobočju gore Lema, s helikopterjem reševala izgubljeno mater s petimi otroki. Ukrajinska družina se je po več letih neuspešnih poskusov za pridobitev azila na Madžarskem in v Italiji odločila poskusiti v Švici.

Tragedija izgubljenih, ki so v snežnem metežu, nekateri od otrok le v nogavicah, čez Alpe skušali splezati iz življenja v ilegali, se je končala z omrzlinami v bolnišnici. Še bolj tragično je, da se je mati poskušala prebiti v državo, ki je še oktobra na parlamentarnih volitvah z največ glasovi, kar jih je kdaj dobila katera švicarska politična stranka, nagradila Christopha Blocherja, voditelja Švicarske ljudske stranke, ki si je podobo zgradil prav na sovraštvu do tujcev. Blocherja je sicer na decembrskih volitvah iz parlamenta izrinila protikandidatka iz njegove lastne stranke, toda velik del družbe, ki je njegovo ime obkrožil oktobra, ostaja trdno odločen, da bi bilo dobro - kot je prikazoval Blocherjev predvolilni plakat - tujce zbrcati čez mejo.

V dneh, ko slovensko predsedovanje v Ljubljani odpira leto medkulturnega dialoga, so se debate o priseljencih - v Evropi so posebno izpostavljeni muslimani - razvnele tudi v Nemčiji. V zvezni deželi Hessen je ministrski predsednik Roland Koch pred volitvami sprožil kontroverzno debato o zaostrovanju kaznovanja mladoletnih prestopnikov s priseljenskimi koreninami. Angela Merkel kolega iz Krščansko-demokratske unije zaradi tega ni posebej kritizirala, politični analitiki pa so javnost spomnili, kako je pred meseci tudi sama razlagala, da minareti ob mošejah ne bi smeli biti tako visoki, kot so cerkveni zvoniki.

V Avstriji je Koran in preroka Mohameda na predvolilnem shodu prejšnji teden oblatila predstavnica svobodnjakov Susanne Winter. Volilce je svarila pred "islamskim cunamijem". Na Nizozemskem se je tri leta po umoru Thea Van Gogha pojavil nov film proti Koranu, ki ga razširja voditelj desnice Geert Wilders. Tudi Wilders govori o islamskem cunamiju, Koran pa primerja s Hitlerjevim Mein Kampfom. V Londonu so leta 2005 podzemno železnico razstrelili fantje, rojeni v Angliji, ki pa so domovinsko ljubezen namesto iz Buckinghamske palače, bleščečega simbola evropske ekskluzivnosti, prejemali prek satelitske televizije iz islamskih držav.

Primeri usodne izključenosti priseljencev se vrstijo v neskončnost, od zahoda celine, kjer v Franciji še vedno gorijo predmestja, do vzhoda, kjer v Estoniji in Latviji živi trideset odstotkov Rusov, med katerimi jih velik del zaradi administrativnih ovir ne more pridobiti državljanstva; od juga, kjer si muslimani v Atenah že več desetletij prizadevajo zgraditi mošejo, do severa, kjer na Švedskem zaznavajo vedno večji problem s priseljenci v predmestjih.

Kolonialna dediščina

"Pred nami je še dolga pot," je v pogovoru za Dnevnik komentirala švedska raziskovalka integracijskih politik Brigitte Ornbrant. "Tudi če imamo dobro zakonodajno politiko, smo šele na začetku." Njena država se je v študiji Mipex uvrstila na prvo mesto in v Evropi velja za absoluten zgled dobre prakse. "Na Švedskem ni politične stranke, ki bi svojo politiko utemeljevala na negativnem prikazovanju tujcev. Tega pri nas enostavno ne počnemo." Pravi, da niti umor ministrice Anne Lindh, ki ga je zagrešil priseljenec iz Srbije, v družbi ni sprožil resentimentov. "In vendar se soočamo z incidenti, ki nas opozarjajo, da naša integracijska politika ne deluje."

Ob koncu leta 2007 so v industrijskem mestu Södertälje, v katerem živijo večinoma priseljenci, izbruhnili nemiri. Otroci sirskih staršev so zaustavljali avtobuse in voznike obstreljevali z novoletnimi raketami. "Kriminal in vandalizem med mladimi priseljenci sta se izrazito povečala tudi v nekaterih predelih Stockholma in Malmöja," pravi Brigitte Ornbrant. Kako je to mogoče v državi, ki od leta 1954 vodi povsem sproščeno priseljensko politiko, ne razume nihče. "Ta pojav ima zagotovo nekaj opraviti s temeljnim občutkom izključenosti. Gre za podrobnosti, na katere smo pozabili, saj sploh nismo vedeli, da obstajajo."

Dokler se niso pojavile težave, ki navadno koreninijo v ekonomski neenakosti, ni nihče pomislil, da se homogena priseljenska soseska kljub permisivni priseljenski politiki lahko prelevi v sosesko izključenih. "Vzroke iščemo tudi v pomanjkljivi izobrazbi," pojasnjuje Ornbrantova.

Raziskovalci integracij in migracij ugotavljajo, da je enakopraven dostop do temeljnih ekonomskih virov in do virov znanja ključen za bolj harmonično multikulturno ureditev.

"Ko človeka omejite na določeno območje, ko mu ne dovolite prestopiti meja, s tem določite, kaj bo videl in kaj spoznal," mi je svojo izkušnjo z Evropo razložil Američan Carlos. "S tem ga držite pod nadzorom." Zdi se, da EU s subtilnim zaostrovanjem migracijske politike na območju, ki obsega manj kot dva odstotka zemeljskega površja, skupaj z ZDA pa nadzoruje petinštirideset odstotkov svetovnega bogastva, poskuša držati pod nadzorom več milijard ljudi, ki povsem upravičeno pričakujejo pravičnejšo ureditev sveta.

Ključne poteze, ki so pripeljale do takšnih razmer, so bile storjene že davno, v nekaj stoletjih evropske kolonializacijske zgodovine in v pol stoletja blokovske delitve sveta. Da v zadnjih dveh desetletjih v Evropi ni deloval še nobeden od integracijskih modelov, iskrenih in navideznih, ni nič čudnega.