Časopisni oglas je bil jasen: oddam zemljo in sadovnjak v najem.

Parkiral sem na makadamu in se z zanimanjem ozrl naokrog. Nikjer ni bilo videti nobenih sadnih dreves, povsod le zaraščeni travniki in prikolica v dolini.

Napotil sem se po ozki potki do bele plastike, ki je kazila zelenje.

Dekle v pletenem stolu je igralo violino.

"Zaradi zemlje sem prišel," sem jo nagovoril.

Pazljivo je odložila instrument in se začudila:

"Kakšne zemlje?"

"Mislim, zaradi oglasa," sem poskusil znova.

"A, zaradi oglasa. Frenk, Frenk!" je zaklicala.

Iz prikolice je pokukal napol goli bradati dolgolasec.

"Zdravo, brat, lepo, da si se oglasil. Kaj bo dobrega?" je vprašal.

"Prihajam zaradi oglasa, da oddajate zemljo v najem, težko sem našel," sem poskusil v tretje.

"A, to, malo stara stvar je že, a vse se lahko zmenimo," je rekel dolgolasec in si oblačil modri delovni pajac.

"Naj zvijem enega?" je vprašala violinistka.

Tip je pomignil proti meni.

"Jaz raje ne bi," sem bil odkrit.

Po travi sem ponavadi ves matast in konfuzen.

"Bi kozarec vina?"

"To pa vedno," sem sprejel.

"Sedite, sedite tule," je pokazala deklica na star, razmajan stol.

"V oglasu je bil omenjen sadovnjak," sem rekel in poskusil vino, ki je bilo prekislo, tako da sem se komaj zadržal grimase.

"Ja, brat moj, to je bilo prej, mislim, starega sadovnjaka ni več, treba bo posaditi nova drevesa. Saj veš, tista stara kitajska, drevo, knjiga, hiša, otrok, ne vem, kako že gre," je rekel dolgolasec.

"V bistvu mi nismo lastniki te zemlje, naši vnuki so," je rekla deklica in si spela dolgo grivo las v kito.

"Imate otroke?" sem vprašal.

"Ne še, stari, ne še, pri otrocih mi je najbolj všeč proizvodni proces. Šalim se, midva naravnost obožujeva otroke, samo v tej fazi sva za samoto. Ne, draga?" je rekel tip in ponudil cigareto.

"Ja, res, imela jih bova vsaj pet, šest," je rekla deklica.

Za trenutek smo obmolknili. Nisem jima hotel razlagati, kako se je meni dvakrat vse sesulo.

"Torej glede zemlje?" sem vztrajal.

"Hej, stari, se kam mudi, lepo te prosim. Zemlja ne bo nikamor pobegnila. In če ti povem po pravici, prišel si ravno pravi dan," je rekel dolgolasi in stopil v prikolico.

Prek delavskega kombinezona si je nataknil kravato.

"Prav res, prišli ste ravno prav," je rekla deklica in rolala smotko.

Nikamor se mi ni mudilo, a sem vseeno vstal.

"To," sem pokazal z roko v krogu, "to je vse vaše."

Tip je zarezgetal:

"Ti pa res nimaš mira, ha, ja, lepo je pisalo, da je v najemu. Vsako leto se podaljšuje najem, če pa je trajni nasad, je pa druga pesem."

Deklica je vlekla džoint in srkala dim vase. Tokrat nisem odklonil, naredil sem dva kratka dima.

"Danes pridejo, zato se malo rihtam," je rekel tip izza oblaka dima.

"Kdo pride?" sem bil radoveden.

"Ja, policija!"

"O, pizdarija!" mi je ušlo.

"Ja, težka pizdarija," je ponovila v odmev deklica in se komotno zleknila.

"Da ne boš mislil, nič takega, par dolgov, par sodnij, samo jih ne jebem pet posto," je rekel dolgolasec in udobno po turško sedel v travo.

"Nikjer nimaš miru, nikamor več se ne moreš skriti," je rekla deklica.

"Kaj pa govoriš, to je samo zunanje," je rekel on.

Nekaj časa sem mislil, da se šalita, ko pa sem zagledal policista, ki sta se zlagoma bližala, sem jima moral verjeti. Dolgolasec je vstal in mi podal roko:

"Grem jima naproti, nočem, da brskata tu okoli. Bodi dobro, brat, se vidiva," je rekel v slovo.

Počakal sem, da se je skupinica oddaljila, in nato vstal.

"Najboljše bo, da tudi jaz grem."

"Kako moreš reči kaj takega, me ja ne boš pustil same?!" se je začudila deklica.

Kako naj ostanem, saj je sploh ne poznam, pa še dvajset let sem starejši od nje, sem pomislil.

"Berem ti misli," je rekla in se čarobno zasmejala.

"Lepo se smejiš, kot otrok," sem ji polaskal.

"To je že bolje," je rekla in stopila k meni.

Objela me je in poljubila na čelo.

"Nič ne skrbi, jutri bova dala oglas, da oddava zemljo, vse bo še v redu, vse bo še dobro," je rekla in vzela violino v roke.

Kratka zgodba Franja Frančiča Zemlja naprodaj je ena izmed dvaintridesetih v zbirki Trkaj, trkaj na nebeška vrata.