To je argument Türkovega urada. Vlada je za zdaj tiho, z izjemo ministra za notranje zadeve Dragutina Mateja, ki je tudi varovana oseba in ima stanovanje nedaleč od Türkovega. Mate je prepričan, da ga lahko tudi v središču Ljubljane dobro varujejo. Minister, ki je član vlade, sporoča, naj predsednik Türk ne pretirava z varnostjo kot argumentom za rezidenco.
Neprimerno je, da se minister za notranje zadeve primerja s predsednikom republike. Neustrezno je tudi, da se minister s predsednikom primerja glede varovanja. Mate je namreč varovan po 3. stopnji, predsednik republike pa po višji, 2. stopnji. Toda Mate ima prav, da varnost ne more biti argument, po katerem bi Türk moral dobiti rezidenco. Policija lahko predsednika ustrezno zavaruje tudi v središču prestolnice ali kjer koli, gre samo za vprašanje stroškov in posledic za okoliške prebivalce. Ena takšnih posledic je, da bi verjetno tudi na Pražakovi ulici zaradi predsednikove varnosti prepovedali parkiranje. Tako kot so ga prepovedali na ulici pred ameriško ambasado.

Vprašanje rezidence predsednika republike torej ni stvar varnosti, ampak stvar prestiža te funkcije in osebnega sloga njenega nosilca. Prejšnja predsednika Milan Kučan in Janez Drnovšek rezidence nista imela, Türk jo želi. Nekoliko smo bili presenečeni, ko smo ugotovili, da rezidenco za predsednika republike želijo tudi v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Vprašanje je le, ali jo privoščijo predsedniku z imenom Danilo Türk. V uredništvu imamo dokument s podpisom Janševega sekretarja Aleksandra Zorna iz maja 2007 o tem, da je treba poiskati rezidenco in pred predsedniško palačo postaviti častno stražo. Takrat Türk sploh še ni bil predsedniški kandidat – nesporni favorit za predsednika je bil Lojze Peterle. Ni dvoma, da so pri Janši rezidenco in častno stražo pripravljali pod predpostavko, da bo predsednik Peterle. Rezidenca in častna straža naj bi bila po mnenju Janševega kabineta tudi pomembna simbola za spodbujanje domoljubja pri Slovencih. Bomo videli, ali bo predsednik, ki ni Peterle, rezidenco tudi dobil.

Domoljubni patos je domače igrišče politične desnice. Na njem vlada patriotska mitologija in ikonografija nacionalne substance, pomešana s ščepcem vladajoče politične ideologije. Slovenija je v zadnjih treh letih dobila nekaj novih praznikov z domoljubno vsebino, vlada državljanom svetuje, naj izobešajo državne zastave, glavno letališče pa je poimenovala po protikomunistu in ustanovitelju vladajoče SDS dr. Jožetu Pučniku. V načrtu je postavitev kipa neznanemu junaku in še kaj. Predsedniška rezidenca in stalna častna straža sta torej samo del vladnih domoljubnih projektov, ki se kot nalašč pokrivajo s Türkovo željo po državnem bivališču s polno oskrbo.

Domoljubje je pozitivno čustvo, ki pa je bilo v politiki že prevečkrat uspešno zlorabljeno. Vsak posameznik se lahko vpraša, koliko manj bo domoljuben, če pred predsedniško palačo ne bo stalne častne straže ali če predsednik ne bo imel rezidence. Gre za osnovno vprašanje, koliko in katere simbole potrebuje država, da postane Država. In ali si oblast brez tovrstne ikonografije, ki ne poskuša vplivati na razum, ampak na povsem osnovna čustvovanja in doživljanja ljudi, res ne more zgraditi avtoritete, ki bi sicer morala iskati v vladavini prava, enakosti in splošni blaginji?